Mike Oldfield se je kitaro učil igrati že v zelo zgodnjih letih. Kaj kmalu je vzljubil keltsko folk glasbo in pričel skladati svoje instrumentalne kompozicije. Še v zgodnji mladosti, ko je bil star šele 15 let, je s svojo sestro Sally združil moči in skupaj sta posnela en album pod imenom Sallyangie. Le nekaj let zatem je že sodeloval kot basist in kitarist pri spremljevalni skupini Kevina Ayers, enega od ustanoviteljev Canterbury velikanov Soft Machine.

Po teh zgodnjih glasbenih korakih, pa je sledilo še bolj razburljivo obdobje. V začetku sedemdesetih je začel skladati svojo najbolj ambiciozno delo, po katerem je še dandanes najbolj znan – znameniti Tubular Bells. Oldfield je demo posnetke te kompozicije nosil po založbah, a ga nihče ni jemal resno. Šele ko je potrkal na vrata založbe Virgin, ki je takrat bila šele v obdobju nastajanja, se mu je nasmehnila sreča. Pri založbi Virgin multimilijonarskega lastnika Richarda Bransona je vendarle dočakal takšen sprejem kot si ga je želel. Tako je dobil priložnost posneti svojo mojstrvino.

Oldfield ni bil le kitarist. Med vsem tem časom, ko je igral kitaro in sodeloval pri raznih projektih, se je učil igrati tudi na druge inštrumente, zato se je odločil, da bo Tunular Bells v večini posnel kar sam, le pri nekaterih nalogah so mu pomagali prijatelji. Album mu je končno uspelo posneti, a niti sam ni mogel vedeti, da bo odziv občinstva tako entuzijastičen. Izdelek se je prodajal kot za šalo in še dandanes velja za enega najuspešnejših albumov v Angliji.

Sledilo je kup še boljših projektov, kjer Oldfield ponovno v glasbo vpleta različne elemente – v glavnem folk, rock, klasiko in svetovno glasbo. Postal je mojster romantične in introspektivne glasbe. Le en vidik Mikea Oldfielda je poslušalce spravljal ob živce – mož ni imel živih nastopov. A vse to se je spremenilo po dvojnem LP-ju Incantations, ko je le šel na turnejo. Iz te turneje je sledil tudi živi album Exposed.

Med vsem tem je imel Mike leta 1977 čas, da priskoči na pomoč finskemu prijatelju (prav tako multiinstrumentalist) Pekki Pohjoli na albumu Keesojen Lehto. Pohjola mu je uslugo vrnil tako, da je z njim šel na turnejo Exposed kot basist.

Oldfield tudi v osemdesetih ni počival. Izdajal je same imenitne albume z mnogo izvrstnimi skladbami, vse več pa se v glasbi opazi vpliv popa. Tako se je slej ko prej moralo zgoditi, da izda čisti pop album. To se je zgodilo leta 1989 z Earth Moving. Še prej je imel kar nekaj radijskih hitov – Moonlight Shadow, Shadow on The Wall, Islands, To France,...

V začetku devetdesetih se je vrnil k nekoliko bolj ambicioznemu stilu, ko je izdal dva simfonično-new age albuma – Amarok ter Tubular Bells 2. Ljubezen za new age je še bolj opazna na The Songs of Distant Earth, za katerega je Mike zamisel dobil po odličnem romanu Arthurja C. Clarka.

Mike se je ob vsem delu preselil na Ibizo, kar je terjalo svoj davek, saj je začel snemati tudi house glasbo, kar se pozna na Tubular Bells 3 ter The Millenium Bell. V zadnjem obdobju pa je elektronsko glasbo začel mešati z new ageom (Tres Lunas, Light And Shade). A nad njim ne gre obupati, saj se je letos (2008) vrnil z albumom Music of The Spheres, ki je spet bolj podoben zgodnjim delom.