Dennis Greaves, ki vodi skupino, igra kitaro in poje bolje kot kdajkoli v karieri, postaja živa legenda! Ob njem stoji čudežna ritem sekcija: Gerry McAvoy in Brendan O'Neill sta pravi vihar! Gerry je basist, ki je 15 let spremljal legendo britanskega bluesa, že pokojnega Rorya Gallagherja, pa tudi Brendan je pri njem bobnal 10 let. Čez to ritem sekcijo se razpenjajo unikatne orglice Marka Felthama, ki od januarja 2001 ponovno igra z Nine Below Zero, čeprav je bil njihov ustanovni član. V živo je ta kombinacija smrtonosna, trd in oster rhythm and blues zvok je pretresel že številne slavne odre. Skupina pogosto razproda velike klube že mesece v naprej. "Nine Below Zero so brilijantni v živo, na odru garajo, publika pa je pogosto bolj izčrpana kot sama skupina" pravi Andrew Zweck, eden od najmočnejših organizatorjev koncertov pri Harvey Goldsmith Ents. Tako dobro so pokrili kredibilno nišo, prostor, ki ga bodo drugi težko pokrili, kdo drug je sploh tako dober? ... In tako pogosto? Nine Below Zero so alternativa alternativi, skupina s svojim lastnim zvokom in globokim razumevanjem svojih glasbenih korenin. Nine Below Zero imajo neutruden duh, brez odstopanj, brez opravičil, brez hazardiranja.
Nastali so leta 1977 v južnem Londonu, svoje mesto na londonski sceni so osvojili že dve leti pozneje, vzburjali so klube kot so Dingwalls, The Music Machine in The Rock Garden s trgajočim in tulečim bluesom in R&B. Kar nenadoma je spet bilo življenje v starem dobrem bluesu! Novo, dinamično življenje! Bila je energija, spontanost, entuziazem, bili so ... Nine Below Zero. Ob prevladi punka je gibalo še nekaj drugega! Ker je skupina aktivno nastopala, je zanimanje raslo in beseda se je širila čez kanal v Evropo in še čez. Skupine kot Canned Heat, Dr. Feelgood in The Blues Band so se zanimale za Nine Below Zero, ponudili so jim vlogo predskupine in ko je sloves rasel, so kmalu postali velika koncertna atrakcija. Sčasoma je postalo jasno, da so njihove sodobne in energične verzije skladb drugih avtorjev zelo dobra štartna točka za skladno mešanje lastnih idej z njihovim vibrantnim trdim zvokom. Zgodba se začenja z Dennisom Greavesom, devetletnikom, ki je občudoval glasbenike kot so John Mayall in B.B. King. Zanimanje je raslo, ob koncu osnovne šole je imel bas kitaro in ojačevalec. Medtem, ko je padal v rock'n'roll tradicijo, se je šola kar ustavila, bil je v glasbeni sobi in stalno skušal odigrati to ali ono stvar. Vztrajnost je bila poplačana, Dennis je s prijatelji ustanovil skupino, prešel na kitaro in delal mnogo hrupa. Imeli so le en nastop in še to na neki poroki. Naslednja skupina je bila mnogo bolj uspešna, imeli so kar nekaj nastopov po pubih. Stalno preigravanje Bad Company in Led Zeppelin je bilo za Dennisa preveč, zato sta skupaj z basistom Petom Clarkom zapustila skupino. Skupaj sta postavila skupino, ki je igrala glasbo bližjo njunim srcem. Vpoklicala sta sošolca, bobnarja Kennya Bradleya, kot pevec se je skušal eden izmed njunih učiteljev, vendar je kmalu zapustil skupino. Iskali so orgličarja in nekdo je dal Dennisu številko Marka Felthama. Ko ga je poklical, je ugotovil, da živita v isti četrti Tulse Hill. Imeli so testno vajo in Mark, ki je dotlej vadil le v svoji sobi, je postal član Stans Blues Band. To je bil začetek Nine Below Zero. Leta 1977 je bil v modi punk, vendar se skupina ni imela namena podrediti trenutnemu trendu, čeprav so diskografske hiše podpisovale pogodbe z vsem, kar je imelo štrleče lase. Hoteli so iti svojo pot, brez kompromisov. Duh punka je imel vendarle pozitiven efekt, Dennis je vpletel punkovsko energijo v glasbo Stans Blues Banda. Če rečemo, da so igrali novovalovski R&B, to ni daleč od resnice. Postali so sprejemljivi za del punkovske publike, s tem se je tudi povečalo lokalno povpraševanje po njihovih nastopih. Stalno so začeli igrati v klubih kot so 'Thomas A Beckett' na Old Kent Roadu, 'Apples and Pears' v Bermondseyu in 'Clock House' v Claphamu. To je bil čas vajeništva.
Prvi pravi prodor se je zgodil, ko jim je januarja 1979 klub Dingwalls ponudil koncert v na podlagi posnetka iz kluba 'Apples and Pears', ki ga je skupina poslala vplivnim klubom. Od takrat so Stans Blues Band igrali v vseh pomembnih klubih v Londonu in konec tistega leta so tudi odigrali zanje najpomembnejši koncert. Glasbenik poimenovan Mickey Modern je vstopil v 'Thomas A Beckett', videl in se zaljubil v skupino ter se takoj odločil, da prevzame njihov management, s čimer je opusti svojo lastno glasbeno kariero. Svetoval jim je spremembo imena; postali so Nine Below Zero, ime ki je imelo okus po bluesu, ki ga je Dennis želel obdržati. V nekaj tednih jih je Mickey poslal v studio na snemanju dema s štirimi skladbami, ki so se udejanile v novoletnem 'Pack Fair and Square' EP-ju. Uredil je podpis pogodbe z A&M Records, ki je ponovno izdala EP, saj ga je skupina razprodala v celotni nakladi 3000 izvodov. Izdan je bil na Mickeyevi etiketi M&L Records – danes je ta izdaja vredna celo bogastvo. Mickey je zahteval, da igrajo več koncertov, pustili so redne službe in začeli igrati praktično sedem dni na teden. Kljub temu, da niso imeli pravega hita, se je EP na radijih vrtel skoraj vsak dan, Nine Below Zero so končno prišli na glasbeni zemljevid. Založba A&M je bila popolnoma presenečena, njihov glasbeni urednik Derek Green je menil, da Nine Below Zero nikoli ne bodo prodajno uspešni. Še danes mu ni jasno, zakaj so uspeli prav takrat. Marca 1980 je Mickey 'Stix' Burkey stopil za bobne in nadomestil Kennyja Bradleya, ki je bobnal prenevrotično. Stix je poznal skupino, s 'Spoof Order' jim je bil pogosto predskupina. "Vedel sem, da bi rad igral z Nine Below Zero že prvič, ko sem jih videl" se spominja.
Skupina je ponovno doživela enega od vrhuncev 16. julija 1980, ko so posneli prvi album 'Live at the Marquee', živo in razburljivo prezentacijo skupine iz tistega časa. Produciral jo je Mickey, plošča pa se še danes odlično prodaja po celi Evropi. In odšli so na promocijsko turnejo. Tri mesece pozneje so nastopili v Hammersmith Odeonu s posebnim gostom Alexisom Kornerjem. Celo leto 1980 so preživeli na turnejah, imeli so le en prost teden, toda napori so bili poplačani. Januarja 1981 so šli snemati drugi album 'Don't point your finger' – njihov prvi studijski album, na katerem je slišati velik napredek. Na plošči je kar devet skladb, ki so jih napisali člani skupine, skladbe so kombinirale standarden blues z mnogo bolj nenavadnimi deli, tak je primer skladbe 'You can't please all the people all the time', robustna skladba s pevskim delom, ki je nakazala novo smer. Derek Green je pripeljal Glyna Johnsa, ki je postal njihov producent (delal je z Led Zeppelin in Rolling Stones). Glyn je iz albuma naredil mojstrovino. Sproduciral ga je v dvanajstih dneh, album pa je izšel čez dva meseca. Album je kar dvakrat prišel na lestvice, tam je ostal pet tednov. Glyn je predstavil Nine Below Zero skupini The Who, Kenney Jones jih je obiskal v studiu. Všeč mu je bilo, kar je slišal, Petu Townsendu je predlagal, da bi Nine Below Zero bili predskupina The Who na svetovni turneji. Pri iskanju glasbene perfekcije so se Nine Below Zero odločili dobiti novega basista, z velikim obžalovanjem so junija 1981 odslovili Peta Clarka in na avdiciji preizkusili 50 kandidatov. Brian Bethall je bil sicer drugi, navdušil jih je, ker ni izgledal kot glasbenik in ker je izjemno samozavestno in domiselno muziciral. Leto je bilo polno dogodkov in kljub še vedno zgodnjim dvajsetim letom so bili izjemno vznemirjeni. Nastopili so v 'Old Grey Whistle Test' in 'South Bank Show', zgodil pa se je tudi njihov legendarni nastop v prvi oddaji 'Young Ones'. Kot predskupine The Who in The Kinks so dokazovali, da bodo prav kmalu pokazali najboljše. Nine Below Zero so posneli album v studiu Glyna Johnsa v West Sussexu, Glyn pa jim ni nikoli dovolil, da bi tam prenočili in so se tako vsak dan vozili domov 100 milj daleč. To je imelo slab učinek na medsebojne odnose in album je bil slab. Skladba '11+11' je bila napisana kot epitaf ter je bila kasneje ponovno posneta.
'Third Degree' je najbolj podcenjen izmed vseh albumov Nine Below Zero. Na njej je klasična skladba '11+11', morala bi biti velikanski hit, vendar je bil verjetno plasirana v nepravem času ali pa je slaba smola vzela stvar v roke. Razočaranje je bilo veliko in skupina se je razšla. Dennis je prešel v skupino 'Truth, ki je preigravala glasbo osemdesetih, Mark pa je postal renomiran studijski glasbenik in začel igrati z legendarnim Roryjem Gallagherjem. Brian je igral pri Blow Monkeys. Stix se je začel ukvarjati z glasbenim managementom in dajal opremo v najem. Oktobra 1990 je bil po številnih govoricah napovedan koncert za 10. obletnico v Town and Country Club. Ali zastava Nine Below Zero še vedno plapola? Koncert je bil razprodan in napovedan je bil še en koncert. Gerry McAvoy in Brendan O'Neill sta zapustila Rory Gallagher band z željo ustanoviti lastno skupino, od Marka Felthama pa sta izvedela, da Dennis išče bobnarja in basista za nove Nine Below Zero. Posel je bil sklenjen in začeli so z delom. Poln Town and Country je bil priča enaki energiji, vzburjenju in gorečnosti kot pred desetletjem. Nine Below Zero so se vrnili in publika jih je pozdravila z odprtimi rokami. Kratka turneja jih je decembra peljala iz Londona in pokazala, da so poslušalci skupino težko pričakovali po vsej Angliji. Ponovno jih je videl Derek Green, takrat pri China Records, prišel je, spet hotel pomagati. Pri China so dali soglasje za nov album 'On the Road Again'; naslov je povedal vse. Posnet in izdan je bil aprila 1991. Turneje so jih ponovno vrnile v Veliko Britanijo in sprožile veliko zanimanje tudi v Evropi. Sledila je še ena turneja istega leta. Nine Below Zero so se vrnili. Težko se je bilo leta 1992 posloviti od Marka zaradi zdravstvenih težav, vendar je nov orgličar Alan Glen hitro zapolnil vrzel. Leta 1985 je osvojil Hohner Harmonica Player of the Year. Igral je z B.B Kingom, Johnnyem Winterjem in Albertom Collinsom. Turneje so se nadaljevale, nov album pri China Records 'Off the Hook' je doživel odlične kritike. Bili so predskupina Stingu na njegovi evropski turneji leta 1993, stvari so se odlično razvijale.
Leto 1994 je bilo leto koncertov in dobre prodaje plošč. Njihov sloves je prišel na uho Ericu Claptonu, ki mu je bilo všeč, kar je slišal. Povabljeni so bili, da skupaj z njim nastopajo na dvanajstih koncertih v Royal Albert Hallu. Ponovno jih je poslušal Sting, bili so mu tako všeč, da jih je kar kupil! Te noči je z Nine Below Zero podpisal pogodbo za svojo novo diskografsko hišo Panagea Records, ki jo distribuira A&M. Dober glas se je širil in Ray Davies (The Kinks), ki jih je že dolgo poznal, jih je najel za lastno turnejo po Veliki Britaniji vključno z Wembley Areno. Nastopali so tudi z Brianom Mayem na šestih koncertih na njegovi britanski solo turneji. Oktobra in novembra 1994 so bili na turneji po ZDA in Kanadi z Allanah Myles in Alvinom Leejem, kjer so promovirali njihov ameriški album 'Hot Music for A Cold Night'. Leta 1995 je Alan Glen zapustil skupino zaradi prevelikih naporov na turnejah, na njegovo mesto je prišel Billy Boy iz Irske, ki so ga spoznali na eni izmed turnej po Irski. Marca 1996 je izšel nov album 'Ice Staion Zero', na katerem sta kot avtorja sodelovala tudi Nik Kershaw and Russ Ballard, ostalo pa so bile lastne R&B skladbe. Tisega leta so na povabilo igralca Brucea Willisa igrali v Planet Hollywoodu v Londonu, kar je bila posebna izkušnja. 1996 so bili gostje številnih festivalov po Evropi ter glavni nastopajoči na Colne British Blues Festival. 1997 so formirali lastno diskografsko hišo Zed Records, prva plošča se je imenovala 'Covers', na kateri so bile kljub naslovu samo štiri priredbe. Album je bil dobro sprejet, kitarske revije so intervjuvale Dennisa. Prišlo je bizarno leto 1998, ko so v organizaciji British Council nastopali po Bangladešu, kar jim je odprlo oči. Sprejeli so vlogo ambasadorjev in predstavnikov bluesa, s tem so dobili številne nove prijatelje. Tudi v Dacci so ljudje želili igrati Hideaway kot Freddie King. Začeli so delati na albumu 'Refrigerator', naredili so tudi singl za prvi National Curry Day z indijskim glasbenikom Bappijem Lahrijem.
1999 so se dogovorili za sodelovanje njihove diskografske hiše Zed Records z A&M , kar je rezultiralo z izdajo 'Live at the Marquee' na CD-ju v oktobru 1999. Zaključijo tudi 'Refrigerator', ki je izšel januarja 2000. Vseboval je enajst lastnih skladb in bil dobro sprejet v reviji Mojo Magazine. Takrat so praznovali 20-letnico Live at the Marquee v klubu 'Thomas a Beckett', kjer so tudi začeli kariero. Mark Feltham je ponovno igral na obeh naelektreno vročih nastopih. 'Don't Point Your Finger' je izšel septembra 2000, 'Third Degree' pa zgodaj v letu 2001. Slednji je pregled njihovih A&M ter jih zelo dobro predstavlja z vedno novimi turnejami in izdajami za Zed Records. Leta 2002 so izdali prijeten akustični album Chilled, leta 2004 pa album priredb z naslovom Hats off in leto pozneje gostovali na prvem Festivalu Blues Postojna.
Nine Below Zero še vedno nadaljujejo z vso močjo.

Jernej Vene