Night Ranger so ameriški hard rockerji iz San Francisca, ki so v osemdesetih na krilih spevnih hitov predvsem v rodni Ameriki in na Japonskem prodali na milijone albumov. Njihovi prvi štirje albumi, izdani med leti 1982 in 1987, so vsi po vrsti posegli po vsaj zlati prodajni nakladi, skladno s širšim glasbenim trendom pa je z zatonom hard rocka konec osemdesetih upadla tudi njihova popularnost. Čeprav so skozi celotno kariero negovali trd kitarski zvok, so znani predvsem po svojih baladah, mati vseh je njihov veliki hit iz leta 1984, Sister Christian. Več kot trideset let po ustanovitvi še vedno koncertirajo in izdajajo nove albume, poleg ameriškega pa so v zadnjih letih (končno) spet začeli raziskovati tudi evropski trg.

ZAČETKI

Korenine skupine segajo v konec sedemdesetih k halifornijskemu funk / rock bendu Rubicon, pri katerih je igral basist Jack Blade. Po njihovem razpadu je Blade skupaj s še dvema Rubicon članoma, bobnarjem Kellyjem Keagyjem in kitaristom Bradom Gillisem ustanovil skupino Stereo, ki se ji je pridružil še klaviaturist Alan Fitzgerald (ex-Montrose). Prav na Fitzgeraldov predlog je kvartet okrepil virtuoz na kitari, Jeff Watson, in seme za nov melodični hard rock bend je bilo položeno. Rojeni so bili Ranger.

KLASIČNA LETA (1982 - 1989)

V izogib težavam so se (zaradi že obstoječe country skupine The Rangers) Ranger preimenovali v Night Ranger. Izdali so prvenec »Dawn Patrol« in doživeli tudi že prve večje karierne trenutke, ko so kot predskupina igrali pred ZZ Topi in Ozzyjem Osbournejem. Slednji je po tragični smrti Randyja Rhoadsa leta 1982 za nekaj mesecev v svoje gnezdo povabil Brada Gillisa. V tem času je Bruce Bird Night Rangerje privabil k veliki založbi MCA.

Night Ranger so vzpon med velikane hard rocka doživeli sočasno z vzponom tega žanra v prvi polovici in sredini osemdesetih. Bendov prvi single Don't Tell Me You Love Me iz prvenca je ob izidu doživel pogosto predvajanje na MTV-ju in na Billboardovi lestvici prilezel do 40. mesta. Prebojni je bil njihov drugi album »Midnight Madness« s hitom Sister Christian, prav vsi prvi trije albumi (poleg omenjenih dveh še »Seven Wishes« iz leta 1985) pa so dosegli platinasto prodajno naklado in ime skupine ponesli po celem svetu. Po izdaji drugega albuma so se že lahko odpravili na svojo premierno headlinersko turnejo po Ameriki. Tretji album se je proslavil s tremi uspešnimi singli: Sentimental Street, Four in the Morning (I Can't Take Anymore) in Goodbye, slednjega je Jack Blade napisal v spomin na pokojnega brata Jamesa, ki je zaradi predoziranja s heroinom umrl nekaj let pred tem.

Tudi s četrtim celovečernim izdelkom »Big Life« (1987) so Američani posegli po platinasti nakladi, ko je s koncem osemdesetih let začela ugašati tudi njihova zvezda. Njihova skladba (You Can Still) Rock In America je v osemdesetih postala ena od himen patriotskega rocka, tako sta jo na svojih koncertih pogosto igrala celo Ted Nugent in Sammy Hagar. Nugent in Jack Blades sta sicer kasneje soustanovila hard rockersko superskupino Damn Yankees.

Imidž skupine ni bil tako vpadljiv kot kričeči izgledi večine primerljivih hard rockerskih skupin: Mötley Crüe, Ratt in ostalih, pa čeprav so tudi njihov glasbeni opus krasile številne power balade. Prav zaradi tega so bili Night Ranger pogosto v zobeh glasbenih kritikov, ki so jim očitali preveč pompozen, pozerski stil baladiranja. A kalifornijski hard rockerji se seveda niso dali. Frontman Jack Blade je bil ljubljenec ženskega občinstva, medtem ko je kitarska virtuoznost dvojice Gillis / Watson negovala tudi zahtevnejšo bazo oboževalcev, kakršno so denimo imeli Van Halen. Oba kitarista sta bila redna gosta velikih in vplivnih glasbenih revij, kakršen je bila Guitar for the Practicing Musician.

Med leti 1984 in 1987 so Night Ranger posneli kopico skladb za pretežno najstniške filme. Leta 1984 so napisali skladbo Interstate Love Affair za film Teachers z Nickom Nolteom v glavni vlogi, leto kasneje pa še This Boy Needs To Rock za film Explorers. V tem obdobju so s svojim prispevkom sicer sodelovali v še dveh drugih filmih. Sploh zanimiv je komad Wild and Innocent Youth, ki ga razen v filmskem soundtracku ni moč najti na nobeni njihovi uradni izdaji.

Leta 1987 je bil Jack Blades soavtor naslovne skladbe filma Michaela J. Foxa The Secret of my Success, ki je služil tudi kot udarni single njihovega naslednjega ploščka »Big Life«. Za njegovo produkcijo je namesto ustaljenega Davida Fosterja poskrbel Pat Glasser, kar se je rezultiralo v bolj prefinjenem slogu s povdarkom na zvoku klaviatur. Night Ranger so se tako oddaljili od glam rockerskega zvoka skupin tipa Bon Jovi in Poison in se približali perfekcionističnim iskalcem melodije v rocku, kot so bili Foreigner ali Journey. Zaradi njihove aktivne vključitve v svet holivudskega filma je Rangerjem del publike obrnil hrbet, rezultat česar je bila slabša prodaja njihovega četrtega albuma. Po izdaji so se odpravili na obsežno turnejo po Severni Ameriki in Karibskih državah, na kateri so jim družbo delali The Outfield.

Med snemanjem petega albuma je skupino zapustil klaviaturist Alan Fitzgerald, ki je bil mnenja, da v kitarsko orientiranem bendu ni več dovolj kreativnega prostora zanj. V zasedbo je prišel Jesse Bradman, izdali so album »Man in Motion« (1988), s katerim so se vrnili k tršemu zvoku. Založba je za udarni singel znova izbrala balado, I Did It For Love, ki pa (tako kot tudi ne naslednji singli) ni požela zanimanja, tako je album »Man in Motion« postal prvi Niht Ranger izdelek, s katerim niso posegli po zlati ali platinasti nakladi.

KRATKORAJNI RAZPAD (1989)

Po končani turneji 1988 / 89, na kateri so med drugim igrali kot predskupina prog rock velikanom Kansas, je Jack Blades zapustil skupino in se pridružil superprojektu Damn Yankees, skupaj s Tedom Nugentom in Tommyjem Shawom (Styx). Night Ranger so brez kreativnega vodje in frontmana prenehali z delovanjem.

Leta 1991 sta Kelly Keagy in Brad Gillis znova pognala motor skupine, z novim članom Garyjem Moonom na vokalu in bas kitari. Kot trio so nato izdali album »Feeding Off The Mojo« (1995).

POVRATEK ORIGINALNE POSTAVE in NADALJNJA LETA (1996 - )

Leta 1996 se je skupini znova pridružil Jack Blades, kar je sprožilo verižno reakcijo, tako da so se Night Ranger združili v originalni postavi in pri CMC Records v letih 1997 / 98 izdali albuma »Neverland« in »Seven«. Devetdeseta so bila težka leta za hard rock, tako sta izdaji ostali spregledani, čeprav med poznavalci albuma veljata za vredna bendovega imena. Tik pred koncem desetletja so se Night Ranger skupaj s Tedom Nugentom odpravili na ameriško turnejo pod imenom »Rock Never Stops«.

Leta 2003 je Alana Fitzgeralda zamenjal nekdanji Great White kitarist / klaviaturist Michael Lardie. Fitzgerald je postal koncertni pomočnik velikih Van Halenov. Med pripravami na naslednji album je bil leta 2007 odpuščen Jeff Watson, ki ga je začasno zamenjal Reb Beach (Winger, Whitesnake). Lardie in Beach sta skupino po končani turneji zapustila in se posvetila vsak svojim primarnim zasedbam.

Dolgopričakovani album »Hole in the Sun« je izšel aprila 2007, v domačih ZDA pa so morali poslušalci na njegov uradni izid počakati še dobro leto. V leto 2008 so Night Ranger vstopili z novima članoma, Christianom Matthewom Cullenom na klaviaturah in Joelom Hoekstro na kitari. Slednji je spoštovani glasbenik, ki je v naslednjih letih v prostem času skočil tudi k drugim bendom: igral je s Trans-Siberian Orchestrom, leta 2011 pa je pri AOR velikanih Foreigner za nekaj časa zamenjal samega Micka Jonesa.

Leta 2011 je Cullena zamenjal Eric Levy, kadrovsko prenovljeni pa so se z Journey in Foreigner odpravili na prvo obsežnejšo evropsko turnejo po skoraj tridesetih letih. Sredi turneje je izšel njihov novi album »Somewhere in California«, izid pa je bil pospremljen z izdajo singla Grow Up in California. Založba Frontiers Records je leto kasneje izdala akustični koncertni album / DVD »24 Strings and a Drummer«. Američani so že kmalu pričeli z delom na novem studijskem albumu, ki pa do začetka leta 2014 še ni zagledal luči sveta.

Urban Bolta, februar 2014