Britanski space rockerji Nektar so si po svoji kilometrini v več kot 35ih letih (z vmesno 18-letno prekinitvijo) nedvomno prislužili svoje mesto med najboljšimi in najpomembnejšimi skupinami progresivnega rocka vseh časov. Toda Nektar so bili vedno veliko več kot samo ena izmed legendarnih prog rockovskih skupin. Njihova mešanica inovativnih kompozicij, dramatičnih odrskih izvedb in impresivnih vizualnih predstavitev spada med najbolj unikatne v zgodovini progresivnega rocka. Ko so se na začetku 80-ih odločili, da je njihov čas potekel, se je zdelo, da se je zgodba o Nektar zaključila. Kljub številnim poskusom, da bi začeli na novo se je dolgo zdelo, da bo njihovo ime za vedno pripadalo 70-im. Na začetku novega stoletja pa se je zgodila dolgo pričakovana združitev klasične zasedbe na vsesplošno navdušenje dolgoletnih privržencev.

Zgodba o Nektar je zgodba o britanski rock skupini, ki je večino svojega ustvarjalnega časa preživela v Nemčiji in tam poleg ZDA dosegla svoj največji uspeh. S tremi »zlatimi« albumi pod pasom, kar se tiče prodajnega uspeha (»Remember the Future«, »Down to Earth« ter »Recycled«), so Nektar v 70-ih ustvarili nekaj izmed najbolj originalnih del v povesti rock glasbe.

Nektar so imeli vselej prepoznavnega vodjo v karizmatičnemu kitarskem virtuozu in pevcu Royeu Albrightonu, ki si je v preteklosti med drugimi delil oder tudi z Jimijem Hendrixom. V Allanu »Taff« Freemanu so imeli unikatnega klaviaturista, v Dereku »Mo« Mooreu energičnega basista in v Ronu Howdenu fluidnost, kakršna se redko najde pri bobnarju. Peti član Mick Brockett ni bil glasbenik vendar je bil odgovoren za nekatere izmed vizualno najprivlačnejših svetlobnih in vizualnih odrskih učinkov v zgodovini rockovskih koncertnih nastopov.

Zgodnja leta (1970-1973)
Korenine skupine segajo v leto 1970, ko se je v Hamburgu rodila skupina Prophecy, (katere člani so bili Freeman, Moore in Howden). Skupina je v tistih časih nastopala v legendarnem klubu Star Club. Tukaj so Prophecy srečali izjemno nadarjenega kitarista Royea Albrightona, ki je prav tako nastopal po tedanji nemški klubski sceni. Albrighton, ki je bil razočaran nad svojo lastno zasedbo, se je odločil da se jim pridruži na mestu kitarista in pevca. Svetlobni tehnik Mick Brockett (ki je konec 60-ih sodeloval tudi s Pink Floyd) je pri Prophecy opravljal delo vizualnih odrskih učinkov in je bil povabljen, da se kot peti član pridruži na novo ustanovljeni skupini. Potem, ko so se odločili za spremembo imena so se rodili Nektar.

Potem ko so podpisali pogodbo z nemško založbo Bellaphon proti koncu leta 1970 so v letu 1971 hitro naredili velik vtis s konceptualnim prvencem in space rock klasiko »Journey to the Centre of the Eye«. Tega je leta 1972 nasledil še en konceptualni album »A Tab in the Ocean«, ki je vseboval Nektar klasike kot sta »Desolation Valley« ter »King of Twilight«, (slednjega so leta 1984 priredili popularni britanski heavy metalci Iron Maiden). Obe sta v letih, ki so sledila, postali reden del Nektar koncertnih nastopov. Leta 1973 so izdali dvojen album »Sounds Like This«, ki je bil v celoti posnet »v živo« v snemalnem studiu (ter opisan s strani Eltona Johna kot »nevsakdanji album«). Slednji je postal njihova prva izdaja v Veliki Britaniji, kar je privedlo do dveh nastopov na TV oddaji The Old Grey Whistle Test.

Remember The Future (1973 to 1980)
Njihov prvi večji preboj pa se je zgodil leta 1973 z albumom »Remember the Future«. Ta izjemni konceptualni album je postal njihova prva Ameriška izdaja. Leta 1974 je doživel preboj na Billboardovo lestvico najbolj poslušanih albumov, kar mu je zagotovilo zlati status, ne da bi se skupina kdajkoli pred tem obiskala ZDA. Kmalu zatem je sledila ameriška turneja in Nektar so kmalu postali ena izmed največjih koncertnih atrakcij. 

Leta 1974 so za album »Down to Earth« uporabili usluge nekdanjega Hawkwind poeta Roberta Calverta, ki je zagotovil humoristične povezave med posameznimi skladbami, nekaj kar so potrebovali za cirkuški koncept. Ta album je prav tako doživel zlat status. Leta 1975 so izdali album »Recycled«, katerega so posneli v Franciji in Londonu. Na njem je sodeloval tudi nekdanji The Beatles tehnični inženir Geoff Emerick. Album je vseboval pevski zbor ter gostujoč prispevek ameriškega klaviaturskega čarovnika Larrya Fasta (iz skupine Synergy ter kasneje člana spremljevalne zasedbe Petra Gabriela). Ta album jim je v Nemčiji in ZDA prinesel še njihov zadnji zlati album. Za številne privržence skupine velja celo za njihov najboljši izdelek. Do tedaj so bili Nektar že dodobra uveljavljeni v Ameriki. Sledila je obsežna turneja z enim izmed najbolj impresivnih odrskih postavitev za katerega so morali najeti posebno Jumbo jet letalo, ki je prenašalo svetlobno in zvočno opremo.

Divji tempo turneje in nenehna časovna zasedenost je povzročil dramatične posledice. Te so se potrdile v nenadnem odhodu šefa Royea Albrightona, decembra 1976, kar je bil nedvomno velik udarec za skupino. Začasno ga je zamenjal Američan Dave Nelson. Ta nova zasedba je leta 1977 posnela album »Magic is a Child« (ki je na naslovnici vseboval še mlado igralko Brooke Shields).

Ta verzija Nektar je bila kratkotrajna in po dveletnem premoru se je skupina ponovno zbrala skupaj z Royeom Albrightonom in Taffom Freemanom na čelu. Skupaj z novima članoma Carmineom Rojasom in  Davidom Praterjem so leta 1980 izdali album »Man in the Moon« (njihova prva CD izdaja; izšla pri založbi Voiceprint Records), ki pa se je slogovno že opazno premaknil k bolj komercialnim vodam. Skupina se je odpravila na obsežno turnejo. Tedaj se je Freeman odločil, da za stalno ostane v ZDA medtem, ko se je Albrighton odločil ustanoviti skupino Grand Alliance skupaj z Derekom Holtom, nekdanjim članom skupine Climax Blues Band.

Ob začetku 80-ih se je zdelo, da je zgodba o Nektar za vedno končana.

Nektar od ponovne združitve leta 2000 naprej
Leta 1999, po skorajda usodni infekciji ledvic, so zdravniki šefu skupine, kitaristu/pevcu Royeu Albrightonu napovedali samo še nekaj tednov življenja. V zadnjem trenutku je uspel najti ustreznega donatorja, ki mu je rešil življenje. Po naglem okrevanju in vse večji želji po čim bolj polnem življenju, se je odločil, da oživi svojo legendarno skupino, ki mu je prinesla slavo v Nemčiji in Ameriki. Zato se odloči za nov začetek in leta 2001 pri založbi Bellaphon izda nov Nektar album »The Prodigal Son«, njihov prvi po skoraj 21-ih letih. Na albumu, ki je bil posnet samo v nekaj tednih, sta sodelovala tudi povratnik Taff Freeman in bobnar Ray Hardwick. »The Prodigal Son« je bil dostojen naslednik Nektar zapuščine. Tako se je odprlo novo poglavje v Albrightonovem življenju ter Nektar zapuščini, poglavje, ki je prineslo zmagovito vrnitev te legendarne skupine.

Leta 2002 ponovno izdajo klasični Nektar album »Remember the Future« ter celoten koncertni posnetek »London Roundhouse Concert« iz leta 1973 s prej neobjavljenimi dodatnimi posnetki. Krona tega leta je ponovna združitev klasične zasedbe v postavi Albrighton, Freeman, Moore in Howden, skupaj s svetlobnimi učinki Micka Brocketta, dne 29. junija na festivalu NearFest v dvorani The Patriot’s Theater (Trenton, New Jersey, ZDA). Kot gost je bil prisoten tudi Larry Fast. Sledilo je še nekaj zelo uspešnih nastopov po ZDA,  njihov prvi nastop v Londonu po letu 1976 ter dva nemška koncerta.

Oktobra 2003 so začeli s ponovnimi izdajami svoje celoten diskografije. Aprila 2004 ponovno izdajo klasike »Journey to the Centre of the Eye«, »A Tab in the Ocean« ter »Recycled« (vse s prej neizdanimi bonus skladbami). Prav tako je istega leta izšla posebna izdaja njihovega koncerta v dvorani The Academy of Music (New York City), ki je bil posnet leta 1974.

V oktobru 2004 originalni basist Derek »Mo« Moore oznani, da se poslavlja od skupine zaradi nezmožnosti igranja na dolgih turnejah. Njegova zamenjava je bil uporabnik Rickenbacker tipa bas kitare Randy Dembo. Randy, ki je bil že od 70-ih Nektar fan, se je izkazal za dostojnega naslednika Mo Moorea. Leta 2004 se podajo na obsežno evropsko turnejo po Nemčiji, Švici, Belgiji in Nizozemski. Nič manj pomemben je izid zelo dobrega novega albuma »Evolution«, ki izide istega leta. Z odličnimi skladbami kot so »Camouflage to White«, »Phazed by the Storm«, »Always« ter »Child of Mine«, večina kritikov sprejme album kot resnično vrnitev k časom stare slave.

Med ameriško turnejo v septembru 2004 se Taff Freeman zaradi osebni razlogov odloči zapustiti skupino. Njegov naslednik postane virtuoz na hammond orglah, Tom Hughes, ki si kmalu prisluži mesto v srcih zvestih Nektar pristašev. Z nadaljevanjem koncertnih nastopov skupaj s ponovnimi izdajami klasičnih albumov, je ta legendarni band ponovno postal ponosna in upoštevanja vredna sila v svetu progresivno rockovske glasbe.

Leta 2005 se zgodijo spremembe v Nektar menedžmentu in obrat k temu, da skupina pridobi večji nadzor nad svojim obstojem – izdelki in kariero. Prvič v svoji karieri se tistega leta podajo na turnejo po Braziliji. Ta turneja se izkaže za izjemen uspeh. Leta 2006 nadaljujejo s koncertnimi nastopi po celem svetu. Ti dosežejo vrhunec v marcu 2006 z vodilno vlogo na mehiškem prog rock festivalu BajaProg v mestu Mexicali. Leta 2007 se v razširjeni zasedbi ponovno podajo na obsežno koncertno turnejo.

Nektar leta 2008 izdajo odličen novi album »Book of Days«, ki obenem predstavi dva nova (nemška) člana, basista Petra Pichla (ex-Running Wild) in klaviaturista Klausa Henatscha. Slednja sta se skupini pridružila v septembru 2007. Ta album predstavlja še korak naprej glede doseganja visokih glasbenih standardov njihovih najboljših časov in utrdi status skupine kot ene izmed redkih prog rockovskih legendarnih zasedb, ki še vedno ustvarjajo odlične albume.

Zgodba o Nektar je torej še daleč od svojega konca in še vedno je veliko stvari, ki še čakajo, da se jih nekoč napiše.

Peter Podbrežnik