Mott the Hoople je bila vplivna angleška zasedba z močnimi koreninami v vodah ritem & bluesa, ki je pod poveljstvom Iana Hunterja predstavljala enega večjih angleških klasično rockovskih kolektivov prve polovice sedemdesetih. Kljub temu, da so v tem času nanizali kar nekaj uspešnih albumov, se jim nikoli ni posrečil velik met in dokopanje do ušes »mainstreamovske« množice. Njihova poslušljiva kombinacija hard rocka, glam rocka sedemdesetih in Dylanovskega cinizma je vplivala na mnoge zasedbe, velik vpliv so jim denimo priznali eni izmed britanskih punk prvakov The Clash. Osrednjo kreativno in gonilno jedro sta tvorila svobodomiselni tekstopisec močne osebnosti Ian Hunter in kitarist Mick Ralphs, ki je kljub homoseksualni podobi in glamerskemu izgledu bend vseskozi ohranjal trdno v polju klasičnega hard rocka. Pomanjkanje uspeha je leta 1974 botrovalo razhodu jedra skupine, Ralphs je ustanovil zasedbo Bad Company, Hunter pa se je podal na solo kariero.

Mick Ralphs (kitara), Verden Allen (klaviature), Overend Pete Watts (bas kitara) in Dale »Buffin« Griffin (bobni) so leta 1968 ustanovili skupino Silence in začeli s preigravanjem v domačem okolju Hereforda. Zgodaj leta 1969 se je bendu pridružil vokalist Stan Tippens in že kmalu so podpisali pogodbo z založbo Island ter se v London napotili na snemanje s producentom Guyem Stevensom. Na njegovo željo so po knjižni predlogi Willarda Manusa ime zasedbe spremenili v Mott The Hoople. Preko poletja je brco iz zasedbe dobil Tippens (kasneje je postal njihov koncertni menedžer), na njegovo mesto pa je prišel Ian Hunter. Mott The Hoople so istoimenski prvenec izdali konec leta 1969 in z njim postali pravi underground hit. Zmagovita je bila kombinacija heavy metala z Dylanovsko »Blonde on Blonde« ero, kot tudi priredba komada Laugh at Me (original Sonny Bono) in inštrumentalna verzija Kinksov You Really Got Me.

Kljub pritegnjeni pozornosti rock podzemlja se debitantska plošča ni dobro prodajala, nič bolje ni bil sprejet niti naslednji album »Mad Shadows«. Skupina se je leta 1971 vrnila z novim albumom »Wildlife«, a prav tako naletela na slabe prodajne številke. Kljub temu je ime Mott The Hoople v tem času zaradi stalnega koncertiranja po celotni Britaniji že pridobivalo na kultnem statusu. Na koncertu v Royal Albert hali julija 1971 je izbruhnil pretep, zaradi česar so bili na dotični lokaciji rock koncerti dolga leta prepovedani. Bolj kot vse dosedanje izdaje je album »Brain Capers« demonstriral bendovo bruhajočo energijo, a po še enem neuspešnem preboju med velike se je skupina znašla pred propadom.

Tik pred razpadom je mladim glasbenikom novih moči nalil njihov velik oboževalec David Bowie in peterico prepričal, naj ostane skupaj. Bowie, ki je pravkar izdal danes kultnega Ziggyja Stardusta in je bil v tistem obdobju eno najbolj vročih imen britanskega rocka, se je ponudil za producenta njihovega novega albuma in jim za eno izmed predelav na njihovem albumu ponudil skladbo Suffragette City, kar pa so Mott The Hoople zavrnili. Bowie jim je napisal novo skladbo All the Young Dudes, izdali so istoimenski album in z njim končno posegli po pozornosti splošne javnosti. Naslovna skladba z eksplicitno gejevsko sporočilnostjo je postala prava himna angleškega glam rocka in se zavihtela na 3. mesto britanskih singlov, tudi v Ameriki pa pristala med najbolj vročimi 40-imi.

Pred izdajo naslednjega ploščka je skupino zaradi notranjih sporov zapustil Verden Allen. Neenotnost je skupino začela razjedati zaradi sprememb v zvoku, ko so iz klasičnega rocka pod mentorstvom Davida Bowieja in dodatno navdušenostjo Iana Hunterja presedlali v vode glam rocka. Leto 1973 je prineslo konceptualno ploščo »Mott«, ki govori o rock bendu in njegovem boju z uspehom. Mott The Hoople so se znova zavihteli na lestvice v dveh glasbeno najpomembnejših deželah, skladbi All the Way from Memphis in Roll Away the Stone sta postali prava hita v Ameriki, kjer se je zasedba ustoličila kot eden glavnih akterjev glam rock gibanja sedemdesetih.

Medtem ko je skupina končno posegla po uspehu in pozornosti, ki ju je tako dolgo pričakovala, se je notranje razkrojevanje nadaljevalo. Allenov odhod je sprožil verižno reakcijo, tako je skupino konec leta 1973 zapustil še kitarist Ralphs in s Paulom Rodgersom (ex-Free) ustanovil zasedbo Bad Company. Njegovo mesto je zapolnil nekdanji Spooky Tooth kitarist Luther Grosvenor, ob vstopu v bend pa si je nadel nadimek Arieal Bender. Skupini se je pridružil tudi klaviaturist Morgan Fisher. V tej postavi so Britanci odigrali novo plejado koncertov in turnejo obeležili z izdajo živega ploščka »Mott the Hoople Live« (1974).

To so bili hkrati tudi poslednji izdihljaji skupine. Na Hunterjevo željo se je zasedbi pridružil nekdanji Bowiejev kitarist Mick Ronson, par pa je skupino po zgolj nekaj mesecih zapustil in glasbeno kariero nadaljeval kot duet. Preostali člani so medse povabili kitarista Raya Majorja in vokalista Nigela Benjamina in skrajšali ime skupine samo v Mott. Izdali so borno sprejeta albuma »Drive On« (1975) in »Shouting and Pointing« (1976), zaposlili novega pevca Johna Fiddlerja in nadaljevali pod imenom British Lions. Po še nepolnih dveh letih delovanja je ugasnil še zadnji plamen želje po nadaljevanju in uspešna zgodba je bila dokončno končana.

Čeprav je bilo sodelovanje med Ianom Hunterjem in Mickom Ronsonom po odhodu iz Mott The Hoople kratkotrajno, je bilo zato toliko bolj uspešno, zato sta glasbenika občasno sodelovala vse do Ronsonove smrti leta 1993.

Mott The Hoople so se leta 2009 vrnili in v londonski dvorani Hammersmith Apollo v originalni postavi odigrali serijo petih koncertov, ki so jih prisotni novinarji največjih britanskih medijskih hiš opisali s samimi superlativi.

Pripravil in uredil: Urban Bolta