V nedeljo, 6. februarja 2011, nas je zapustil irski kitarist Gary Moore. Glasbeni svet je pretresen obnemel, a dejstva so govorila zase. Počitnice v Španiji so bile za 58 - letnega umetnika usodne.

Gary Moore se je rodil 4. aprila 1952 v Belfastu. Kot petnajstleten poba je sredi šestdesetih let v nekem klubu slišal igrati slavnega Johna Mayalla in njegovo skupino Bluesbreakers. Bolj kot glasba sama, ga je navdušilo igranje njihovega kitarista Petra Greena. Gary je kasneje tudi prišel do njega in mu čez nekaj let odkupil kitaro Gibson Les Paul, letnik 1959, kar poznavalcem veliko pomeni. Kitare so namreč nekaj takega kot vino, starejše so, bolje zvenijo. Še ne šestnajstleten se je preselil v Dublin, kjer se je pridružil skupini Skid Row, v kateri je pel Phil Lynott. Slednji jo je kmalu zapustil in ustanovil Thin Lizzy. Leta 1973 je po odhodu kitarista Erica Bella njegovo mesto zasedel Gary in s Thin Lizzy posnel skladbo Still In Love With You, ki je izšla na plošči Nightlife. Ostal je samo štiri mesece, vendar se je čez pet let vrnil. Gary Moore je v drugi polovici sedemdesetih posnel tri plošče z jazz fusion skupino Colosseum II. Leta 1979 se je vrnil vrnil k Thin Lizzy. Posneli so uspešno ploščo Black Rose: A Rock Legend.

Gary Moore je bil kitarist, poln lirično melodičnih vzgibov in furiozno bombastičnih krikov. Oboje je znal uporabljati ob pravem času, kar ga postavlja visoko na lestvici največjih mojstrov kitare. S Philom Lynottom sta bila glasbena partnerja in obenem velika tekmeca, kar je nekajkrat pripeljalo do hude krvi. Gary je Thin Lizzy zapustil julija 1979 in stopil na samostojno pot. Ostala sta prijatelja, pozneje sta posnela tudi nekaj duetov, s katerimi sta imela precej uspeha. Mednje sodi prelepa balada Parisienne Walkways.

Gary Moore je bil vedno ustvarjalno nemiren. Njegovo nenehno iskanje novih izzivov je odpiralo nove možnosti za sodelovanja in druženja. S tem se je tudi bolj in bolj izpopolnjeval v igranju različnih slogov. Človek kot je bil Gary Moore, ki je bil na sceni več kot štirideset let, je vedel, kako težko je uspeti. Postal je velika zvezda, lahko mu rečemo tudi kameleon rock kitare, saj je v svoji karieri zamenjal veliko glasbenih obrazov. Rock s skupino Skid Row, jazz rock v skupini Colosseum II, hard rock s Thin Lizzy, peklenski heavy metal kot solist v osemdesetih letih ter blues rock z napol oživljenimi Cream, oziroma Bruce, Baker, Moore iz leta 1994 ter skupino Scars v letu 2002.

Kot solist je objavil preko dvajset albumov, poleg tega je zabeležil vrsto izjemnih sodelovanj z znanimi rockovskimi imeni. Med njimi so B.B. King, Albert Collins, George Harrison, Ozzy Osbourne, Jim Capaldi, The Beach Boys in Greg Lake. V osemdesetih je nanizal nekaj udarnih rockovskih albumov, med najbolj cenjene spada Wild Frontier iz leta 1987.

Od leta 1990 je Gary Moore nizal pretežno bluesovsko obarvane plošče, ki so prinašale tako avtorske skladbe kot priredbe klasik. V skladu z njegovim prepričanjem, da je edino pravo delo glasbenika popolna predanost navdihu, v končnih podobah njegovih skladb ne moremo najti površnega ali prehitrega pristopa. Pravi glasbenik seveda v vsakem glasbenem slogu najde izzive, s katerimi dokazuje, da je izjemen umetnik.

Gary Moore je umrl na počitnicah v Španiji. Kot so sprva nepreverjeno in senzacionalistično pisali britanski tabloidi, še zlasti največji The Sun, naj bi se zadušil z lastnim bruhanjem, podobno kot Jimi Hendrix. Na koncu se je izkazalo, da je bil vzrok srčni infarkt. Res žalostno, kako daleč gredo nekateri v želji po zaslužku, obenem pa poteptajo najbolj osnovne civilizacijske norme in človekovo dostojanstvo.

Cela vrsta znanih glasbenikov se je poklonila njegovemu spominu, Bob Geldof je dejal, da spada Gary Moore med tri največje irske glasbene sinove. Poleg njega sta to še Van Morrison in Rory Gallagher.

Moore je imel dušo kot malokdo. V vsaki skladbi je natanko vedel, kdaj in koliko mora igrati, da je dosegel njeno glasbeno poslanstvo. Sodi med najbolj prefinjene in občutene izpovednike na inštrumentu s šestimi strunami. Z glasbo je zbliževal stare hipije in mlade rokerske zanesenjake ali če hočete bolj konkretno, kitariste. Zagotovo bo tako tudi tam, kjer je zdaj.

Jernej Vene