Men At Work je (bila) uspešna avstralska novovalovska pop rock skupina, ki je svoj ustvarjalni in komercialni zenit dosegla v prvi polovici osemdesetih. Vse do danes ostajajo edini avstralski bend, ki je zasedal prvo mesto na ameriških lestvicah singlov in albumov hkrati. Leta 1983 so osvojili prestižno nagrado Grammy za najboljšega novega izvajalca. Izdali so tri studijske albume in presegli številko tridesetih milijonov prodanih izvodov, sploh velik hit je bil njihov prvenec, na katerem se nahajata tudi še trideset let kasneje zimzelena radijska hita Who Can It Be Now? ter Down Under.

USTANOVITEV SKUPINE (1979 – 1980)

Colin Hay je kot otrok v Avstralijo migriral leta 1967 iz Škotske. Dobrih deset let kasneje je z Ronom Stykertom ustanovil duet, ki se je še pred koncem sedemdesetih z bobnarjem Jerryjem Speiserjem in klaviaturistom Gregom Sneddon razširil na štiričlansko skupino. Sprva so igrali brez imena, dokler si niso nadeli imena Men At Work. Njihova prva resnejša glasbena preizkušnja je bilo snemanje nizkoproračunskega muzikala Riff Raff, na katerem je delal klaviaturist Sneddon. Ta je skupino že kmalu zapustil, zamenjal ga je saksofonist / flavtist / klaviaturist Greg Ham. Pridružil se jim je še basist John Rees, in na prelomu iz sedemdesetih v osemdeseta je bila skupina popolna.

MEDNARODNI USPEH (1981 – 1983)

Skupina je leta 1981 pristala pri založbi Columbia. Bendov drugi singel Who Can It Be Now? je bil izdan junija istega leta in je hitro osvojil avstralsko lestvico singlov, kar je bila lepa napoved za njihovo prihodnost. Naslednji singel Down Under je še presegel uspeh predhodnjika in napovedal izid prvenca »Business as Usual«, ki je izšel konec leta, ter poleg avstralskega pokoril tudi novozelandski glasbeni trg. Skupina je na prvencu predstavila novovalovski zvok z všečnim dodatkom rocka in reggaeja.

Kljub zanesljivemu uspehu v Avstraliji in dejstvu, da je za njegvo zvočno plat poskrbel ameriški producent Peter McIan, je matična ameriška izpostava založbe Columbia album dvakrat zavrnila. Bendov menedžment je vseeno nekako zlobiral njegov izid tudi na ameriškem trgu, pol leta po avstralskem izidu. Men At Work so se nato odpravili na promocijsko turnejo po ZDA in Kanadi, na kateri so igrali pred Fleetwood Mac.

Avstralcem je z udarnim singlom Who Can It Be Now? uspelo prodreti tudi na severnoameriške glasbene valove, čeprav je do njihovega popolnega odkritja trajalo več mesecev, vse do avgusta 1982, ko je single postal vseameriški hit številka 1. Tako oba singla kot tudi album sta v Severni Ameriki doživela lepo prodajno naklado. Za ameriškim je prišel še britanski uspeh – v Združenem Kraljestvu je single Down Under prav tako postal hit številka 1. Avstralska skupina si je tako že s prvencem pokorila svet, v tistem obdobju so bili Men At Work ena najbolj vročih glasbenih žemljic. Za silovit uspeh prvenca so leta 1983 osvojili Grammyja za najboljšega novega izvajalca – odnesli so ga tako imenitnim skupinam kot so Asia, Jennifer Holliday, The Human League in Stray Cats. Hkrati je bil to tudi prvi Grammy v tej kategoriji za kakega avstralskega izvajalca.

Men At Work so že kmalu izdali svoj drugi album »Cargo«. Posneli so ga že poleti 1982, a so z njegovim izidom zaradi še vedno izredno popularnega prvenca počakali vse do sredine naslednjega leta. Drugi album so promovirali singli Overkill, It's A Mistake ter Dr. Heckyll and Mr. Jive, ki pa kljub lepemu sprejemu niso ponovili silovitega radijskega vrtenja udarnih dveh singlov iz prvenca. Avstralci so leta 1983 koncertirali po celem svetu.

TRETJI ALBUM IN RAZPAD SKUPINE (1984 – 1986)

Leta 1984 si je skupina po dveh napornih letih stalnega koncertiranja vzela daljši premor, njeni člani pa so se medtem posvetili drugim projektom. Nesoglasja med Jerryjm Speserjem in Colinom Hayem so postala uničujoča, zato je prvi skupino zapustil, ker sta si bila z bobnarjem blizu, je njegovemu odhodu sledil še basist John Rees. Kmalu je menedžment tudi Speiserju sporočil, da ni več član skupine. Preostali trije člani (Hay, Ham in Strykert) so posneli tretji album »Two Hearts«, ki je na Billboardovi lestvici prilezel do 50. mesta. Izdali so štiri promocijske single, a se je zgolj prvemu Everything I Need uspelo prebiti na ameriško lestvico singlov.

Med produkcijskim obdelovanjem albuma je skupino zapustil še Stryker. Ostala sta samo še Hay in Ham, ki sta za namene promocijske turneje najela gostujoče glasbenike: jazz / fusion basista Jeremyja Alsopa, bobnarja Marka Kennedyja (ex-Ayers Rock) in kitarista Jamess Black. Kmalu zatem se jim je pridružil še tretji kitarist Colin Bayley, Kennedyja pa je zamenjal Chad Wackerman (ex Frank Zappa). V tem obdobju sta se s skupino predstavljala vokalista Kate Ceberano in Renee Geyer.

Men At Work so leta 1985 zaigrali tri skladbe na dobrodelnem Oz for Africa koncertu (kot del globalnega Live Aid programa) – Maria, Overkill in do takrat še neizdano The Longest Night. Koncert so prenašale vse največje avstralske televizijske hiše, kot tudi ameriški MTV.

Po končanem koncertiranju je skupino zapustil še Greg Ham. Poslednje Men At Work nastope v osemdesetih so nato Avstralci oddelali z jazz saksofonistom Paulom Williamsonom in vokalistom Russellom Hitchcockom. Zgodaj leta 1986 so v skupini ugasnile še zadnje iskrice, Men At Work so postali preteklost. Colin Hay, edini preostali originalni član, se je lotil projekta solo prvenca »Looking for Jack«, pri katerem sta mu pomagala tudi Alsop in Wackerman.

POVRATEK (1996 -)

Desetletje po razpadu sta Colin Hay in Greg Ham znova združila moči pod imenom Men At Work za turnejo po Južni Ameriki. V tem delu sveta so Men At Work na vrhuncu svoje slave želi veliko popularnost, zato sta Hay ter Ham skupino po številnih prošnjah znova aktivirala. Reformirano zasedbo so dopolnjevali še kitarist Simon Hosford iz Hayevega solo benda, basist Stephen Hadley in bobar John Watson. Iz turneje »tam spodaj« je izšel koncertni album »Brasil 96«. Album je mednarodno izšel leta 1998 z dodatnim bonus komadom The Longest Night, njihovim prvim studijkim posnetkom po izdaji tretjega albuma leta 1985. Skupina je s številnimi različnimi spremljevalnimi glasbeniki redno koncertirala do leta 2000.

Men At Work so svoj največji hit Down Under zaigrali na zaključni slovesnosti olimpijskih iger v Sydneyu avgusta 2000. Nastop na prireditvi, ki jo je gledalo več sto milijonov televizijskih gledalcev po vsem svetu, je bil vsekakor eden vrhuncev v dolgoletni karieri teh Avstralcev. V prvem desetletju novega tisočletja je bila avstralska skupina večinoma neaktivna, izjeme so bili posamezni nastopi v postavi Haya in Hama s spremljevalnimi glasbeniki. Leta 2012 so Grega Hama na njegovem domu v Melbourneu našli mrtvega, vzrok smrti pa vse do danes ostaja nerazkrit.

TOŽBA ZARADI DOMNEVNEGA PLAGIATORSTVA (2010 – 2011)

Februarja 2010 je skupina izgubila tožbo zaradi nenavedene izposoje melodije flavte v skladbi Down Under, ki jo je davnega leta 1934 v otroški pesmi Kookaburra uporabila Marion Sinclair. Naslednje leto je medsebojno tožarjenje v trikotniku družbe, ki poseduje avtorske pravice izštevanke, njenim nekdanjim šefom in skupino Men At Work postala osrednja dejavnost bendovih pravnikov. Nekateri mediji so celo poročali, da je bila Hamova smrt aprila 2012 posledica stresa, ki ga je prinesel ravno dotični pravni primer.

Urban Bolta, maj 2013