John Mayall je britanski glasbenik z več kot pol stoletja trajajočo kariero. Svoja najboljša leta je doživljal sredi in v drugi polovici šestdesetih, ko je bil eden najzaslužnejših za preporod takratne britanske blues scene. V njegovi skupini The Bluesbreakers so se kalila številna velika imena žanra: Eric Clapton (Cream), Mick Taylor (The Rolling Stones), Peter Green, John McVie (oba Fleetwood Mac), Andy Fraser (Free), Walter Trout..., zato se ga je oprijel vzdevek "boter britanskega bluesa". V dolgoletni karieri je Mayall posnel preko petdeset albumov in vplival na celo generacijo mlajših blues in rock glasbenikov, v zgodovino žanra pa se je z zlatimi črkami zapisal predvsem po zaslugi klasičnega albuma »Blues Breakers with Eric Clapton« (1966), s katerim je v mnogih pogledih izročilo bluesa približal širši publiki.

MLADOST in PRVI GLASBENI KORAKI ( - 1965)

John Mayall (29.11.1933) se je rodil v Cheshireju, Veliki Britaniji. Njegov oče je bil velik navdušenec nad jazzom in bluesom, tako je John kot otrok odraščal ob poslušanju ameriških glasbenikov kot so bili Lead Belly, Albert Ammons, Pinetop Smith, Eddie Lang in Sonny Boy Williamson. Že kot mlad fant se je naučil igranja klavirja, kitare in orglic.

Tri leta mladosti je služil vojaški rok v Koreji, po povratku domov pa si je kupil električno kitaro ter pričel z igranjem v polprofesionalnih bendih. Njegova skupina Blues Syndicate je bila v začetku šestdesetih v lokalnem okolju že uveljavljen akt, tako se je Mayall na povabilo samega Alexisa Kornerja preselil v London, kjer mu je Korner pomagal pri postavitvi na noge in spoznavanju takratnih glasbenih eminenc. Že konec leta 1963 je Mayall s svojim bendom, ki ga je preimenoval v The Bluesbreakers, začel z igranjem v Marquee Clubu. Postavo so takrat tvorili Mayall, Peter Ward, John McVie (kasneje Fleetwood Mac) in Bernie Watson. Kmalu so posneli svoji prvi dve skladbi (Crawling Up a Hill, Mr. James) in leta 1964 odpirali koncerte na britanski turneji blues legende Johna Lee Hookerja. Izdali so še single Crocodile Walk in nato dolgometražni prvenec, v živo posnet album »John Mayall Plays John Mayall«, ki pa ni požel večjega zanimanja. Pot Johna Mayalla se je nato začela silovito vzpenjati, ko je v njegov bend aprila 1965 prišel kitarist Eric Clapton, potem ko je v želji po novih izzivih zapustil Yardbirdse.

KLASIČNA LETA: JOHN MAYALL V VLOGI VZGOJITELJA VELIKANOV BLUESA in ROCKA (1965 – 1971)

Izdali so nekaj uspešnih singlov (I'm Your Witchdoctor / Telephone Blues), Clapton je nato za nekaj mesecev odšel v Grčijo, po nekaj hitrih menjavah se je nato pri Bluesbreakersih ustalil Peter Green, Mcvieja na basu pa je za nekaj mesecev zamenjal Jack Bruce.

Novembra 1965 sta se vrnila Clapton in McVie, začel je nastajati nov material, tako so aprila 1966 v studijih založbe Decca v samo treh dneh posneli nov album, »Blues Breakers with Eric Clapton«. Od dvanajstih skladb jih je pet napisal Mayall, nekaj je bilo tudi priredb čikaških blues stadnardov (Otis Rush, Freddy King), kot vokalist se je v priredbi Roberta Johnsona Ramblin' on My Mind premierno predstavil tudi Clapton. Album se je povzpel na 6. mesto britanske lestvice in je za Mayalla pomenil komercialni preboj, kljub temu da kritiki levji delež uspeha pripisujejo Claptonovemu igranju. Sredi leta so Eric Clapton, Jack Bruce in Ginger Baker ustanovili skupino Cream, tako da se je k Bluesbreakersom na izpraznjeno mesto kitarista vrnil Peter Green.V naslednjem obdobju so napisali okoli 40 novih kompozicij, rezultat pa je bila izdaja novega albuma »A Hard Road« (1967), ki danes prav tako kot predhodnik velja za klasiko britanskega bluesa šestdesetih. Green, ki se je v britanski blues sceni medtem že proslavil kot odličen kitarist, je ustanovil svojo skupino, h kateri je pritegnil še ostala dva člana tedanjih Bluesbreakerjev: Johna McVieja in bobnarja Micka Fleetwood. Rodili so se Peter's Green Fleetwood Mac.

Mayall je želel v svoje gnezdo privabili mladega kitarista Davida O'Lista, a ga je ta zavrnil, saj je s klaviaturistom Keithom Emersenom ustanavljal skupino The Nice. Nato je med množico kandidatov izbral prav tako rosno mladega, 18-letnega Micka Taylorja. Da bi Mayall dokazal, da se tudi njemu po krvi pretaka blues, je skoraj v celoti sam (pomagal mu je zgolj bobnar Keef Hartley) posnel album »The Blues Alone«.

Šestčlanski Bluesbreakersi (Mayall, Mick Taylor, John McVie, Hughie Flint, Keef Hartley, Rip Kant in Chris Mercer) so sredi leta 1967 posneli nov album »Crusade«, sicer pa so veliko koncertirali in svoje nastope snemali, tako je Mayall do koncu leta zbral kar za šestdeset ur koncertnih posnetkov in izdal dvojni koncertni album »Diary of a Band, Vols. 1 & 2«. Sledile so nove kadrovske spremembe, na bas kitaro je prišel Paul Williams, Dick Heckstall-Smith pa je nadomestil vrzel saksofonista.

Po končani ameriški turneji se je bendu za nekaj tednov pridružil komaj 15-letni basist Andy Fraser (nato je odšel k Free), zamenjal ga je Tony Reeves (New Jazz Orchestra). Z novim bobnarjem Jonom Hisemanom in violinistom Henryjem Lowtherjem so Bluesbreakersi posneli nov uspešen album »Bare Wires« (1968) in z njim prilezli na šesto mesto britanske lestvice.

Hiseman, Reeves in Hecket-Smith so nato ustanovili skupino Colosseum, Mayall pa je z Mickom Taylorjem, bobnarjem Colinom Allenom in basistom Stephenom Thompsonom posnel nov album, »Blues from Laurel Canyon« (1968). Po skoraj dveh letih z Mayallom je junija 1969 iz njegove skupina odšel Taylor, ki se je po tragični smrti kitarista Briana Jonesa pridružil velikim Rolling Stonesom.

Mayall se je odločil za rahel stilski zasuk in je svojo skupino zakrpal samo z akustičnimi inštrumenti, prišla sta kitarist Jon Mark in saksofonist John Almond. Mayall se je s skupino preselil v Los Angeles. Nastop v Filmore Eastu je posnel in ga izdal kot koncertni album »The Turning Point« (1969). Skupino je okrepil še basist Larry Taylor (ex-Canned Heat), posneli so album »Empty Rooms« (1970).

Mayall je eksperimentiranje brez bobnarja nadaljeval še na naslednjih dveh albumih. S kitaristom Harveyem Mandelom, basistom Taylorjem in violinistom Donom Harrisom je v Kaliforniji posnel albuma »USA Union« in »Memories«, s katerima se je pomaknil v polje električnega blues / rock zvoka.

Novembra 1970 se je Mayall lotil širokopoteznega projekta, ko je z nekaterimi najbolj znanimi glasbeniki, s katerimi je do takrat sodeloval, posnel album »Back to the Roots« (1971). Pri snemanju so sodelovali Eric Clapton, Mick Taylor in Mandel na kitarah, Harris na violini, Thompson in Larry Taylor na basu in Hartley na bobnih. Kot je bilo v zadnjih letih že v navadi, je vse skladbe napisal in odpel Mayall, poleg tega pa je igral še kitaro, klaviature, orglice in celo bobne. Snemali so v Londonu januarja 1971, tik predno je Clapton s svojim bendom Derek and the Dominos z Laylo poskrbel za velik radijski hit. Kljub temu, da velja za eno najpomembnejših britanskih blues figur bluesa šestdesetih, se je John Mayall v začetku sedemdesetih odločil za življenje v ZDA, kjer je preživel naslednjih 15 let.

KASNEJŠA LETA (1970 - )

Naslednje leta je Mayall preigraval z ameriškimi glasbeniki in pri različnih založbah izdajal albume, ki pa niso več želi takšnega zanimanja kritikov in poslušalcev, kot njegovi izdelki iz druge polovice šestdesetih. V sedemdesetih je Mayall v svoj zvok začel vključevati tudi elemente jazza, funka, popa in celo ženskega vokala. Po seriji albumov, ki lepo reprezentirajo Mayallovo raziskovanje glasbenega univerzuma, se je k blues koreninam vrnil s koncertnim izdelkom »The Last Of the British Blues (1978).

VRNITEV BLUESBREAKERSOV (1982 - 2008)

Leta 1982 se je Mayall s svojimi nedkanjimi člani Mickom Taylorjem, Johnom McViejem in Colinom Allenom odpravil na dvoletno svetovno turnejo, ki je bila desetletje kasneje obeležena z izdajo novega koncertnega ploščka.

Po končani turneji je John Mayall obudil ime svoje dolgoletne skupine The Bluesbreakers in jo dopolnil s kitaristoma Walterjom Troutom in Coco Montoyo, basistom Bobbyjem Haynesom in bobnarjem Joem Yuelejem. Do začetka devetdesetih so izdali šest albumov in uspešno koncertirali po celem svetu.

Ob štiridesetletnici glasbene kariere je John Mayall ob prelomu tisočletja posnel album »Along for the Ride«, v projekt katerega je zvabil številna velika imena. Od tistih, s katerimi je tekom kariere igral, preko tistih, od katerih je nekoč črpal ideje za oblikovanje lastnega zvoka pa do tistih mlajših, na katere je s svojo glasbo vplival sam. Pri snemanju so tako sodelovali Gary Moore, Jonny Lang, Steve Cropper, Steve Miller, Otis Rush, Billy Gibbons, Chris Rea, Jeff Healey, Shannon Curfman...

19. julija 2003 je John Mayall s posebnimi gosti, Ericom Claptonom, Mickom Taylorjem in Chrisom Barberjem, ob sedemdesetletnici svoje življenjske poti nastopil v Liveproolu in kasneje izdal DVD s preprostim naslovom »70th Birthday Concert«.

RAZPUSTITEV SKUPINE (2008 - )

Konec leta 2008 je Mayall razpustil dolgoletno spremljevalno zasedbo The Bluesbreakers z obrazložitvijo, da se bo tako počutil svobodneje. Izdal je album »Tough« (2009), od izdaje katerega dalje kljub častitljivi starosti še vedno neutrudno koncertira po celem svetu.

Urban Bolta, januar 2014