Marillion so britanska progresivna rock skupina, ki je nastala v Aylesburyu, leta 1979. Za skupino je značilna razdelitev na dve med seboj različni glasbeni obdobji, ki ju definira odhod originalnega pevca Fisha leta 1988 ter prihod njegove zamenjave Stevea Hogartha leta 1989. Osrednji člani skupine od leta 1984 ostajajo Steve Rothery na kitari (edini originalni član skupine), Pete Trewavas na bas kitari, Mark Kelly na klaviaturah in Ian Mosley na bobnih. Skupina je v preteklosti žela kritični in komercialni uspeh z zaporedjem hitov na britanski top 10 lestvici in se je v svoji glasbeni karieri celo vpisala v Guinessovo knjigo rekordov. Glasba skupine se je skozi leta stilistično spreminjala. Z vsakim naslednjim studijskim albumom je skupina naredila opazno slogovno spremembo glede na njegovega predhodnika. Med drugim je bil stil skupine skozi leta označen za melodični rock, epski rock, klasični rock, art rock, progresivni rock in neo-progresivni rock. Nekateri glasbeni kritiki in ljubitelji skupine jih štejejo tudi za očete neo-progresivnega rocka.

Fishevo obdobje
Skupina se je prvič pojavila leta 1979 pod imenom Silmarillion. Ime so si nadeli po knjigi J.R.R. Tolkiena. Leta 1980 so si skrajšali ime v Marillion zaradi morebitne komplikacije z avtorskimi pravicami s strani Tolkienovih dedičev. Kljub imenu skupine pa imajo njihova glasba in besedila zelo malo veze s fantazijsko tematiko. Originalna zasedba skupine je bila sestavljena iz kitarista Stevea Rotherya, basista Douga Irvinea, klaviaturista Briana Jellmana in bobnarja Micka Pointerja. Potem, ko posnamejo svoj prvi demo, inštrumental "The Web", se odločijo v svoje vrste sprejeti škotskega pevca Fisha (pravo ime Derek Dick) ter basista Diza Minnitta. Pred izidom njihovega prvega singla Mark Kelly in Peter Trewavas zamenjata Jellimana in Minnitta. Zgodnja dela skupine so vsebovala predvsem Fishova poetična, introspektivna, družbeno kritična in globoko osebna besedila, zabeljena s kompleksnimi in subtilnimi glasbenimi kompozicijami, ki so po zvoku na mestih vlekle vzporednice k nekaterim skupinam, ki so pomembno vplivale na njihovo glasbo. Predvsem na legendarne prog rock skupine 70-ih kot so Genesis, Van Der Graaf Generator in Yes. Marillion leta 1982 izdajo svoj prvi single "Market Square Heroes", ki je na svoji drugi strani vseboval epsko, skoraj 20 minutno kompozicijo "Grendel". Po singlu skupina leta 1983 izda svoj prvi studijski album. Glasba na njihovem debitantnem albumu "Script For A Jester's Tear" je nastala po intenzivnih koncertnih nastopih, ki so jih imeli v prejšnjih letih. Kljub opaznemu vplivu progresivnega rocka 70-ih, je album vseboval tudi svoj unikaten, temačen in melanholičen zvok, ki je odzvanjal osamljenost in odtujenost, ki jo je nazorno predstavljala tudi naslovnica albuma. S strani večine ljubiteljev progresivnega rocka je še danes označen za najboljši album skupine do zdaj. S strani glasbenih kritikov pa je celo prepoznan kot ključni album, ki je ustvaril popolnoma nov podžanr progresivnega rocka, danes znan kot neo-progresivni rock. Marillion so tako skupaj s še nekaj sorodnimi skupinami v 80-ih sprožili obuditev progresivnega rocka, ki je bil do tedaj že skoraj mrtev.

Skupino je pred snemanjem drugega albuma zapustil originalni bobnar Mick Pointer (kasneje je postal ustanovni član neo-prog skupine Arena). Po nekaj kratkotrajnih in neuspešnih menjavah bobnarjev (med njimi so si sledili Jonathan Mover (ex-GTR), Andy Ward (ex-Camel) ter John Marter) skupina za novega bobnarja izbere Iana Mosleya (ex-Wolf, ex-Curved Air, ex-Steve Hackett). Naslednji album "Fugazi" (1984) je gradil na uspehu predhodnika le da z nekoliko bolj elektronskim zvokom, značilnim za 80-a. Skupina je imela pri produkciji tega albuma številne probleme, vendar je kljub temu ustvarila enega izmed svojih najboljših, oba singla "Assasing" ter "Punch And Judy" pa sta bila hita na britanskih lestvicah. Marillion novembra 1984, izdajo svoj prvi koncertni album "Reel To Real", ki je vseboval skladbe s "Fugazi", "Script for a Jester's Tear" in "Cinderella Search" (B-stran singla "Assassing"). Ti koncertni posnetki so bili posneti v marcu in juliju 1984.

Njihov tretji in komercialno najuspešnejši album "Misplaced Childhood" (1985), je bil konceptualen in je verjetno njihov najboljši in najbolj konsistenten album do zdaj. Ker jim je založba pri ustvarjanju albuma dala popolnoma proste roke so se odločili ustvariti album katerega glasbena zgodovina ne bo nikoli pozabila. In to jim je tudi uspelo. Album predstavlja tudi stilističen odklon glede na prej, ker predstavlja tudi njihovo sposobnost ustvarjanja pop balad (single "Kayleigh" se je tedaj uvrstil na drugo mesto britanske glasbene lestvice, takoj za skladbo "You'll Never Walk Alone" skupine Crowd; drugi single z albuma "Lavender" je bil prav tako velik hit) skupaj z daljšimi konceptualnimi epi o izgubljeni mladosti in prvih ljubeznih. Album je v hipu šel na prvo mesto britanskih glasbenih lestvic. 

Četrti studijski album "Clutching At Straws" (1987) je imel nekaj predhodnikovega pop stila, v besedilih pa se je usmerjal v mračnejše tematike ekscesov, alkoholizma in življenja v velikih hotelih, ki so med drugim predstavljala takratni Fishov življenjski slog in posredno nakazala njegov skorajšnji odhod iz skupine ter začetek solo kariere. Svoje je k njegovi dramatični odločitvi poleg spopada egov znotraj skupine prispevala tudi intenzivna in naporna turneja, ki je nanj zaradi njegovega tedanjega življenjskega sloga veliko bolj vplivala kot na ostale člane. Fish je skupino zapustil konec leta 1988, po izdaji dvojnega koncertnega albuma "The Thieving Magpie", ter začel samostojno solo kariero. Izguba izjemno karizmatičnega Fisha je pustila praznino, ki jo je bilo težko nadomestiti. Kljub mnogim špekulacijam skozi leta je zdaj dokončno jasno, da ponovne združitve skupine s Fishom ne bo nikoli. Fish in člani Marillion so trenutno, kljub letih popolne medsebojne ignorance po njegovem odhodu, ponovno v dobrih odnosih in se med seboj večkrat slišijo.

Hogarthovo obdobje
Po razhodu s Fishom skupina za novega pevca izbere Stevea Hogartha, nekdanjega klaviaturista in občasnega pevca skupine The Europeans. Hogarth se je ob svojem prihodu znašel v težki situaciji, ker je skupina že posnela večino demo posnetkov za naslednji album, ki je bil kasneje izdan kot "Seasons End" (1989), s Fishovim vokalom in besedili. Potem ko je Fish odšel in s seboj odnesel besedila, je Hogarth napisal nova besedila za že posnete skladbe skupaj s piscem besedil in prijateljem Johnom Helmerjem. Demo posnetki skladb, ki so bili s Fishovim vokalom sprva mišljeni za "Seasons End" lahko zdaj najdete na bonus CDju ponovne, dvojne izdaje "Clutching At Straws" (1987), medtem ko so besedila našla svojo mesto na različnih Fishovih solo albumih. Med njimi na njegovem prvem solo albumu "Vigil In a Wilderness of Mirrors" (1990), nekaj na drugem "Internal Exile" (1991) in nekaj celo na njegovem tretjem "Suits" (1994).

Drugi album skupine s Hogarthom, "Holidays In Eden" (1991), je bil prvi kjer je slednji pri pisanju glasbe že v polnem sodeloval s skupino in vsebuje skladbo "Dry Land" katero je Hogarth napisal in posnel v svojem prejšnjem glasbenem projektu s skupino How We Live. "Holidays In Eden" je bil po glasbenem stilu najbolj komercialen album skupine, ki je vseboval večinoma radiu prijazne skladbe, ki so imele hit potenciale. Kljub temu nobeni izmed njih ni uspelo doseči komercialnega uspeha.

"Holidays In Eden" je nasledil "Brave" (1994), konceptualni album o samomorilskem dekletu, ki je bil popolno nasprotje svojega predhodnika s temačnim zvokom, kompleksnimi glasbenimi kompozicijami, ki so večinoma temeljile na simfoničnem prog rocku in globokim konceptom. Skupini je vzel kar 18 mesecev za izid. Ta album pomeni tudi začetek dolgoletnega sodelovanja skupine s producentom Daveom Meeganom. Neodvisni film baziran na albumu, ki je vseboval tudi skupino, je bil prav tako posnet. Kljub temu, da so ga kritiki in večina ljubiteljev skupine navdušeno sprejeli je bil za založbo komercialen polom. Danes je "Brave" s strani večine glasbenih kritikov prepoznan kot eden najboljših albumov progresivnega rocka 90-ih.  Naslednji album "Afraid Of Sunlight" (1995) je bil v nasprotju s predhodnikom izdan v naglici in je postal poslednji album skupine za založbo EMI. Album je danes prav tako prepoznan kot ena od klasik skupine. Ena izmed skladb na albumu, "Out Of This World", je bila posvečena Donaldu Campbellu, ki je umrl pri poskusu postavitve hitrostnega rekorda na vodi. Skladba je vzpodbudila poskus reševalcev, da bi iz vode rešili tako mrtvega Campbella kot Bluebird K7, ladjo s katero se je Campbell potopil. Rešitev je bila leta 2001 uspešno izvedena. Steve Hogarth in Steve Rothery sta bila povabljena na ta posebni dogodek. Po "Afraid Of Sunlight" se večina članov posveti svojim stranskim glasbenim projektom. Hogarth pod psevdonimom "H" posname svoj prvi solo album "Ice Cream Genius" (1998), Rothery ustanovi solo projekt The Wishing Tree (kateri izdajo album "Carnival Of Souls" (1996)) ter sodeluje na prvem albumu Arene "Songs From The Lions Cage (1995), medtem ko Mosley in Trewavas ustanovita projekt Iris in izdata album "Crossing The Desert" (1996). Trewavas je kasneje postal tudi eden izmed članov mednarodnega prog rock projekta Transatlantic.

Kar je sledilo so bili albumi s katerimi so se Marillion trudili obdržati svoje mesto v  za kreativno rock glasbo čedalje težjih glasbenih razmerah. "This Strange Engine" je izšla leta 1997 z zelo malo promocije s strani njihove nove založbe, kar je povzročilo da skupina ni mogla izvesti turneje po ZDA. Kljub temu se je njihova lojalna ameriška baza ljubiteljev skupine odločila rešiti problem in sama zbrala potrebni denar, ki je skupini vendarle omogočil prihod. Fundacija je uspela in skupina je lahko organizirala ameriško turnejo. Izjemno zvesta baza ljubiteljev skupine je z leti postala izredno vitalna za njen obstanek.

Na svojem desetem album "Radiation" (1998) je skupina naredila drastičen premik v poskus tega, da bi zveneli bolj "moderno" pod očitnim vplivom nekaterih modernih rock skupin. Album so ljubitelji skupine sprejeli z mešanimi občutki. "Marillion.com" (1999) je bil izdan naslednje leto in je pokazal nekaj napredka v novi usmeritvi skupine poleg njihovih tradicionalnih prog rock elementov. Skupina, še vedno nezadovoljna z odnosom in stanjem tedanje založbe, se je prek spleta odločila ponovno obrniti na svoje zveste poslušalce ter jih vprašati, če bi prednaročili nov album in tako prispevali denar pri njegovem snemanju še preden se je to začelo. Odziv ljubiteljev skupine je bil nad pričakovanji in uspelo jim je zbrati več kot dovolj denarja za snemanje in izdajo novega albuma "Anoraknophobia" (2001). Skupina je poleg tega obnovila svojo pogodbo z založbo EMI, za boljšo distribucijo albuma. To je Marillion omogočilo obnoviti pravice do njihovih preteklih izdaj in tudi boljšo komercialno distribucijo in promocijo. 

Uspeh albuma "Anoraknophobia" je omogočil skupini začetek snemanja naslednjega studijskega albuma. Tudi tokrat so se odločili ponovno obrniti na svoje zveste poslušalce in ti so jim pomagali zbrati denar za marketing in promocijo novega albuma. Skupina jim je omogočila prednaročilo albuma sredi njegove produkcije in fani so se ponovno odzvali nad vsemi pričakovanji. "Marbles" je bila izdana leta 2004, kot regularna enojna in kot dvojna verzija, dostopna samo preko strani skupine, kot zahvalna poteza 17000 fanom, ki so prednaročili "Marbles". Njihova imena so bila navedena v ovitku knjižice albuma. Skupina je ob izidu albuma izdala tudi dva singla "You're Gone" in "Don't Hurt Yourself". Oba sta se uvrstila med Top 10 in Top 20 britanske glasbene lestvice, zahvaljujoč fanom. Zatem so izdali single "The Damage" (live), posnetega na razprodanem koncertu v London Astoria, ki se ga je dalo vzeti samo preko spleta. Tedaj je z uvrstitvijo na drugo mesto postal najvišje uvrščen nov single britanske "download" glasbene lestvice. Vse to je omogočilo skupini vrnitev v zavest večine glasbeno osveščenih ljudi ter jim prineslo opazen komercialni uspeh. Marillion so skozi leto 2005 nadaljevali s turnejami in igrali po številnih poletnih festivalih ter imeli akustično turnejo po Evropi in ZDA, čemur je sledila "Not Quite Christmas Tour" po Evropi, konec leta 2005.

Novi DVD "Colours and Sound" je bil izdan februarja 2006. Ta DVD dokumentira ustvarjanje, promocijo in izdajo "Marbles" in zadnjo evropsko turnejo skupine. Marillion trenutno snemajo svoj nov, štirinajsti studijski album, skupaj z glasbenim inženirjem Michaelom Hunterjem, ki naj bi izšel konec leta 2006 ali v začetku leta 2007.

Peter Podbrežnik, maj 2006