Yngwie Malmsteen nedvomno še vedno velja za enega najbolj tehnično dovršenih rock kitaristov moderne dobe. Kombinacije tehničnega znanja priučenega spričo fanatičnega in neumornega treniranja ter ljubeznijo do klasičnega glasbenega izročila Bacha, Beethovna in Paganinija nam pričara fenomen Malmsteen. Njegove baročne in gotske kompozicije s hitrimi arpeggio solažami so enostavno prepisale klasične učbenike klasične heavy metal kitarske šole. Njegov debi album imenovan Rising Force je v kitarski srenji 80ih let prebudil t.i. fenomen "shreddinga." Omenjeni fenomen v središče postavlja neverjetno hitro igranje pred zapeljivim tekstopisjem posamezne skladbe. Malmsteen je skozi 80eta leta izdal s spremljeavlno zasedbo Rising Force kopico omenjenih albumov. Poleg omenjenega sloga pa si je s tem nakopal še obtožbe raznoraznih glasbenih krotikov, ki so mu spričo tovrstnih Rising Force kloniranih albumov pripisovali le majhen umetniški napredek. Označili so ga kot egocentrika, ki s svojim glasbenim masturbiranjem ustvarja mehanično dolgočasje in v svoje skladbe ne vliva subtilnosti oz. emocij. Malmsteen se je svoj čas pred silnimi obtožbami branil z izjavami, da pač igra glasbo, ki jo ljubi in niti nima namena raziskovati kaj dlje od vratu njegove kitare. Mehanično zatopljenost pa je pripisoval njegovim posnemovalcem in ne njemu samemu, ki naj bi bil v tem pionirstvu izviren.

Yngwie (izgovorjava kot "ING-vay") Malmsteen je bil rojen kot Lars Johann Yngwie Lannerback v Stockholm, na Švedskem leta 1963. Po ločitvi svojih staršev pa je kasneje prevzel dekliški priimek svoje matere. Kot deček je bil YM precej nemiren otrok in vsi trudi njegove matere, da bi ga navdušila nad glasbo so bili jalovi. Vse dokler kot sedemletnik ni zagledal TV dokumentarec o smrti Jimi Hendrixa. V njem je videl posnetke Hendrixovega Voodoo piromanstva nad njegovo Fender Stratocaster kar ga je navedlo h kasnejši obsedenosti s kitaro. Malmsteen je razvijal svojo tehniko s skombinacijo svojih vzornikov in sicer mešanico med Hendrixom in Blackmoreom (Deep Purple). Čeprav je Ritchie Blackmore igral predvsem diatonične mol lestvice preko enostavnih blues akordov, se je YM nagibal bolj h klasičnemu izročilu. Njegova sestra mu je kot ortoku predstavila skladatelje kot so Bach, Beethoven, Vivaldi in Mozart. Yngwie je nato porabil dneve in dneve v obsesivnem preigravanju, vse dokler njegovi prsti niso zakrvaveli. Zadeva je šla celo tako daleč, da mu je spričo njegovih potrjenih vedenjskih motenj mati pri desetih letih dovoljevala izostanke iz šole, le zato, da je mali Yngwie lahko doma v miru uril svoj glasbeni talent. Ravnotako pri desetih letih pa se je YM zaljubil v virtuoza na violini Paganinija. Posebno sta mu bila všeč njegova divja narava in slog igranja. Govori se, da naj bi tako kot Paganini tudi YM prodal svojo dušo hudiču. Kombinacija omenjenega sloga rocka in klasike pa je YM dokončno podelila neizbrisen pečat prepoznavnosti v kitarskem svetu. Do dopolnjenega 18. leta je YM že igral širom Švedske z različnimi zasedbami in pri tem skušal na svojo stran pritegniti poslušalstvo s svojim edinstvenim slogom in glazbenim eksperimentiranjem. Večino bolj pop orientiranega dela poslušalstva pa je s svojim početjem spravljal ob živce. Končno YM pošlje svoje demo posnetke preko atlantika in, ko jih v roke dobim Mike Varney, takratni predsednik založbe Shrapnel Records (založba predstavlja sinonim za "shredding") ga je takoj povabil k sodelovanju. Leta 1981 mu je tako omogočil priključitev in delovanje v zasedbi Steeler. Zasdba je z YM na kitari posnela vsega en album, saj jih je YM spričo nezadovoljstva z generičnim zvokom zasedbe kmalu zapustil. Pridružil se je zasedbi Alcatrazz, ki so mu po Deep Purple in Rainbow vplivu bolj ustrezali. Še vedno ne povsem zadovoljen Ym ustanovi že omenjeno lastno zasedbo Rising Foce s svojim dolgoletnim prijateljem klaviaturistom Jens Johanssonom. Istoimenski prvenec zasedba izda leta 1984. Album je bil v celoti orientiran na debutaciji malmsteenovega znanja, ki se je po mnenju kritikov lahko enakomerno uspešno kosal z Johanssonovim izražanjem. Album sam po sebi je bil v kitarskih krogih takojšnja uspešnica in osvojil je najrazličnejše lovorike ter glasbena priznanja. Najviše se je zavihtel na 60. mesto Billboardove lestvice kar je za instrumentalni album zavidanja vredno. S tem uspehom si je kasneje prisvojil glasbeno nominacijo Grammy za Best Rock Instrumental Performance. Naslednja albuma Marching Out in Trilogy sta se prodajala solidno in upravičila Malmsteenov ugled in vpliv tako solista kot izvajalca. Sledi leto 1987, ko se 22.6. Malmsteen z vso hitrostjo s svojim jaguarjem zaleti v drevo. Pri tem naletu s svojo glavo razbije vetrobransko steklo kar rezultira z možgansko anevrizmo, ki ga skoraj stane življenje posledice poškodb živcev leve roke pa ostanejo za vedno. Sledi dolgo okrevanje in, ko Malmsteen izve, da mu je umrla mati ter, da ga je odpustil dolgoletni manager ga to dodatno potre. Zavije se v svet samote in teme izhod iz bolečine pa si lajša z najrazličnejšimi opojnimi substancami.

Nekako zbere moči in po uspešni rehabilitaciji roke posname album Odyssey, kateri vse do danes predstavlja višek njegovega glasbenega opusa. Singel "Heaven Tonight" ga približa širši množici in popelje vse do Billboardovega 40 mesta. Sledi svetovna turneja, kjer se ustavijo tudi v tedaj še železni USSR. Po turneji zapusti zasedbo Rising Force in v rodni Švedski osnuje novo spremljevalno zasedbo s katero leta 1990 posname album Eclipse. Album je v Evropi in Aziji prava uspešnica, ZDA pa ga le stežka sprejmejo.

Še vedno bestni Malmsteen zapusti založbo Polygram in se še pred izidom albuma Fire and Ice, leta 1992 poroči ter kmalu nato loči s Švedsko pop pevko. Fire and Ice na Japonskih lestvicah zavzame prva mesta in mAlmsteen se ponovno odpravi na azijsko turnejo. Kakorkoli v naslednjih dve letih ga spet zadane nesreča, ko mu hurikan Andrew uniči njegovo Miamijsko rezidenco ter njegov manager zadnjih štirih let umre za posledicami srčne kapi. Da pa je mera popolna založba Elektra prekine pogodbo z njim; malmsteen si zopet poškoduje roko in zaradi njegove mučne tehnike igranja ga pestijo stalni tendonitisi (vnetja kit ovojnic). Avgusta leta 1993 ga ovadi policiji njegova bodoča tašča, ker naj bi grozil svoji zaročenki s pištolo. Obtožbe kmalu ovržejo in Malmsteen po uspešni rehabilitaciji roke nekako uspe navezati stike z Japonsko založbo Pony Canyon. S polnim zamahom se loti snemanja novega albuma z naslovom The Seventh Sign, ki izide leta 1994. Istega leta pa izda še dva mini albuma z naslovom Power and Glory in I Can't Wait. Leta 1995 jim sledi album Magnum Opus in v letu 1996 še album priredb poimenovan z Inspiration.

Sledi nekaj obskurnih let bojevanja z alkoholno odvisnostjo in polnjenje tabloidov. Eden takih je incident, ki se je zgodil med avionskim poletom, ko je YM nekega turista ozmerjal z homoseksualcem, ta pa je vanj zalučal kozarec vode. Zgodba je dobila žalosten epilog in YM je bil ponovno aretiran. Sledi leto 2003, ko se Ym na povabilo Joe Satrianija odzove na ameriški G3 turneji. Kot zapis te turneje izide tudi uradni CD in DVD z naslovom G3 Live iz leta 2004. Ponoven povratek YM napove nekako v letu 2005, čeprav je njegova slava v ZDA spričo zatona "shreddinga" 80ih v veliki meri upadla. Še vedno pa mu nekako uspeva ohranjati svojo popularnost v evropi in aziji. Kot posvetilo Rising Force februarja leta 2007 izda še studijski album Unleash The Fury. Za konec leta 2008, natančneje oktobra pa je napovedan uradni izid novega albuma z naslovom Perpetual Flame. Zgodba o Y.J.M. se torej nadaljuje.

Diskografija Y.J.Malmsteen:
1983 Steeler: Steeler (Shrapnel)
1984 Alcatrazz: No Parole From Rock N' Roll (Polydor)
1984 Alcatrazz: Live Sentence (Polydor)
1984: Rising Force (Polydor)
1985: Marching Out (Polydor)
1986: Trilogy (Polydor)
1988: Odyssey (Polydor)
1989: Trial By Fire: Live in Leningrad (Polydor)
1990: Eclipse (Polydor)
1991: The Yngwie Malmsteen Collection (Polydor)
1992: Fire and Ice (Elektra)
1994: The Seventh Sign (Pony Canyon)
1994: Power And Glory (Pony Canyon)
1994: I Cant Wait (Pony Canyon)
1995: Magnum Opus (Pony Canyon)
1996: Inspiration (Pony Canyon)
1997: Facing the Animal (Pony Canyon)
1998: Concerto Suite for Electric Guitar and Orchestra in Em, Opus 1 (Pony Canyon)
1998: Double LIVE! (Pony Canyon)
1999: Alchemy (Pony Canyon)
2000: Anthology 1994-1999 (Pony Canyon)
2000: The Best Of: 1990-1999 (Dream Catcher)
2000: War to End All Wars (Pony Canyon)
2002: Concerto Suite LIVE With the New Japan Philharmonic (Pony Canyon)
2002: Attack!! (Pony Canyon)
2002: The Genesis (Pony Canyon)
2004: Oujya Ressou - Instrumental Best Album (Pony Canyon)
2004 G3: Rockin' in the Free World (Epic)
2005: Unleash the Fury (Universal Music)
2008: Perpetual Flame (Rising Force Records)

prevedel in uredil: Thomas Breznik