Phil Lynott (20.08.1949 - 04.01.1986) je bil eden največjih glasbenih sinov, kar jih je kdajkoli premogla Irska. Rodil se je v rasno mešanem zakonu, odraščal je kot mulat v belskem svetu, zaradi česar je bil primoran stalno poslušati zbadljivke, ki so zaznamovale njegovo osebnost.

Z glasbeno kariero je pričel sredi šestdesetih, v začetku sedemdesetih pa je ustanovil skupino Thin Lizzy, pri katerih je postal vodja, glavni skladbopisec, vokalist in bas kitarist, z uspehom skupine pa tudi prvi črnski irski glasbenik, ki mu je uspel komercialni preboj. Skupina je tudi v času hudih verskih napetosti na Irskem delovala povezovalno, saj so bili njeni člani tako Katoliki kot tudi Protestanti. Thin Lizzy so Lynottovo delavsko govorico zavili v barve bluesa, tradicionalne irske glasbe in hard rocka in v drugi polovici sedemdesetih postali eni vodilnih glasnikov klasičnega rocka, tudi zaradi popularizacije prepoznavnih tercetnih harmonij kitarskega dueta Scott Gorham / Robert Johnson. Kreativni genij je poleg negovanja Thin Lizzyjev na prehodu v osemdeseta sodeloval tudi s številnimi drugimi glasbeniki, najbolj plodno je bilo sodelovanje z Garyjem Mooreom, izdal pa je tudi dva solo albuma. Zadnja leta njegova življenja so zaznamovale droge in alkohol, zaradi česar je v začetku leta 1986 tudi umrl. Štel je vsega 36 let.

ROJEN V ANGLIJI, PRESELJEN NA IRSKO

Philip Parris »Phil« Lynott se je rodil v West Bromwichu (Angliji), krščen pa je bil v cerkvi Sv. Edvarda v Birminghamu. Njegova mama Philomena (1930) je bila Irka, oče Cecil Parris pa potomec afriških priseljencev iz Gvajane, Južne Amerike. Večkrat se zasledi podatek, da je bil oče afro-Brazilec, kar pa je mama Philomena v intervjuju leta 2009 zanikala in dejala, da je izviral iz Georgetowna v Britanski Gvajani. Philova starša sta se prvikrat srečala v Birminghamu leta 1948, po nekajmesečni zvezi pa se je Paris preselila v London, kjer je zanosila. Po rojstvu se je z otrokom vrnila v domačo oskrbo v Birmingham, kljub temu da je Parris delal in živel v Londonu, sta zvezo gojila še dve leti. Philomena se je preselila v Manchester in zavrnila poroko s Philovim očetom, kljub temu pa je Philip še naprej plačeval sinovo preživnino. Philomena je nato z dvema različnima drugima moškima imela še dva otroka: sina in hčer, oba pa je dala v posvojitev. Njuna nadaljnja usoda je zavita v tančico skrivnosti. Phil je vedel, da ima polsestro, nikoli pa ni vedel za polbrata. Tudi očeta je prvikrat po rani mladosti srečal šele konec sedemdesetih.

Philipa so starega vsega štiri leta preselili k babici Sarah Lynott v Crumlin, predmestje Dublina. Okraju se je Phil leta kasneje poklonil v pesmi Black Rose, ki vsebuje verze "When I'm in England, I say, I'm from Ireland. When I'm in Ireland, I say, I'm from Dublin. When I'm in Dublin, I say, I'm from Crumlin. When I'm in Crumlin, I say, Leighlin Road. When I'm in Leighlin Road, I say, I'm a Lynott. - Phil Lynott". Mama je ostala v Manchestru in s partnerjem postala menedžerka Clifton Grange Hotela, po katerem je Phil leta 1971 poimenoval tudi eno od pesmi na debitantskem Thin Lizzy albumu.

MLADOST

Mladi Phil se je z glasbo prvič srečal pri stricu Timothyju, ki je posedoval lepo glasbeno kolekcijo, med drugim albume skupin Tamla Motown in The Mamas and The Papas. Svojemu prvemu bendu Black Eagles, s katerim so v lokalnem okolju preigravali priredbe, se je kot vodilni vokalist pridružil leta 1965. Obiskoval je katoliško šolo v Crumlinu, kjer se je spoprijateljil z Brianom Downeyom, ki ga je pripeljal v nov bend, Liffey Beats. Skupina je razpadla, potem ko sta jo zapustila sinova menedžerja Joea Smitha.

Lynott se je preselil na drugo stran Dublina v Clontarf in se pridružil bendu Kama Sutra, pri katerem si je konec šestdesetih začel nabirati dragocene frontmanovske izkušnje. Leta 1968 je nato z basistom Brendanom »Brushom« Shielsom ustanovil skupino Skid Row. Shiels si je za bobnarja zaželel Downeya, ki pa ni bil navdušen nad skupininim slogom, zato se jim je pridružil Noel Bridgeman. Lynott v zgodnji karieri še ni igral inštrumenta, zato pa si je že v tem obdobju začel senčiti očesa, sprva kar z globinom za čevlje, s čimer je nadaljeval tudi pri Thin Lizzyjih. Leta 1968 jih je zapustil kitarist Bernard Cheevers, zamenjal pa ga je kitarist iz Belfasta, Gary Moore.

Kljub uspehu skupine in izdaji singla New Faces, Old Places je Shielsa skrbela Lynottova vokalna forma, zaradi težav z mandlji je bil namreč brez posluha, zato mu je v prijateljskem pogovoru pojasnil, da je bolje, da bend nadaljuje kot trio, brez njega. Ker se je ob tem počutil krivega, se je odločil, da ga nauči igranja bas kitare, za katero je menil, da jo bo osvojil lažje kot klasično kitaro. Lynott in Downey sta nato ustanovila nov bend Orphanage. Postavo sta dopolnila še kitarist Joe Staunton in basist Pat Quigley, poleg avtorskega materiala pa so preigravali še priredbe Boba Dylana, Jeffa Becka in Free-jev. Leta 2006 so po več desetih letih našli nekaj demo posnetkov Lynottovih zgodnjih skupin Skid Row in Orphanage, ki sedaj veljajo za njegove najstarejše posnetke.

THIN LIZZY: od skromnih začetkov do velikanov klasičnega rocka

Proti koncu leta 1969 sta se Lynott in Downey spoznala s kitaristom Ericom Bellom, povezal pa jih je klaviaturist skupine Them Eric Wrixton. Četverica je ustanovila novo skupino Thin Lizzy, zdaj že z Lynottom na bas kitari. Wrixton je Lizzyje že po izdaji prvega singla The Farmer julija 1970 zapustil.

Čeprav je bil vokalist, basist in glavni skladbopisec, je bil Lynott na začetku Thin Lizzy kariere na odru popolnoma zadržan in je sredinsko mesto prepuščal kitaristu Bellu, ki je bil tako smatran za vodjo benda. Za časa snemanja drugega albuma »Shades of a Blue Orphanage« je dobil ponudbo, da z Richijem Blackmoreom in Ianom Paiceom (oba Deep Purple) ustanovi novo skupino, a se je uprl skušnjavi in se odločil, da kariero nadaljuje pri Lizzyjih. Skupina je finančno stisko vseeno ublažila z izdajo maloznanega albuma Deep Purple priredb »Funky Junction«, na katerem pa ni pel Lynott, saj je bil mnenja, da njegov vokal ne ustreza barvi glasu Iana Gillana.

Proti koncu leta 1972 so Thin Lizzy kot predskupina Slade-om na njihovi britanski turneji doživeli svoje prve večje zvezdniške trenutke. Lynott je, navdušen nad kričečo rockersko pojavo Slade frontmana Noddyja Holderja, svojo bas kitaro za več let okitil z ogledalom. Po otvoritvenem koncertu turneje je sicer menedžer Sladeov Chas Chandler zaradi manjka Lynottove karizme želel Lizzyje vreči iz turneje, če se stvari nemudoma ne popravijo, tako je bil mladi Phil prisiljen nemudoma zamenjati svoj odrski slog in povečati komunikacijo s publiko.

Prvi večji hit so Thin Lizzy navrgli z rockersko priredbo tradicionalne irske pesmi Whiskey in the Jar iz tretjega albuma »Vagabonds of the Western World« (1973). Po Bellovem odhodu iz benda je prosto kitarsko mesto dopolnil Gary Moore, kljub temu pa so bili Lizzyji sredi leta 1974 na robu propada, dokler nista skupine okrepila dva kitarista, Scott Gorham in Brian Robertson, s katerima so izdali dokončni prebojni album  »Jailbreak« (1976). Album jim je na krilih hita The Boys Are Back in Town naposled odprl vrata v svet, prebili so se na lestvice na Irskem, v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi.

V drugi polovici sedemdesetih so Thin Lizzy želi sadove svojega dela in popularnost v Evropi in Severni Ameriki še utrdili z albumi »Johnny The Fox« (1976), »Bad Reputation« (1977) in »Black Rose: A Rock Legend« (1979), slednjega je posnel povratnik na kitari Gary Moore. Na kreativnem vrhuncu svoje kariere so Irci tudi veliko koncertirali, njihov živi album »Live and Dangerous« iz leta 1978 velja za enega najlepših testamentov koncertne moči te legendarne skupine, po mnenju mnogih celo eden najboljših koncertnih albumov kdajkoli.

Na prehodu v osemdeseta so Thin Lizzy podlegli pritisku komercializacije, Lynott pa se je pritiskom založbe zoperstavil z vse pogostejšo zlorabe droge, zaradi česar je imel hude napade astme. V začetku osemdesetih so izdali še tri manj navdahnjene albume, po odhodu dolgoletnega menedžerja Chrisa O'Donnella in kitarista Scotta Gorhama je tako Lynott potegnil edino logično potezo: skupino je po skoraj petnajstih letih delovanja razpustil. Po katastrofalni turneji na Japonskem, ki so jo krojili preveliki odmerki heroina, se je Lynott uspel sestaviti skupaj vsaj za nastop na prestižnem festivalu Reading, kjer je njihova zvezda v družbi ostalih dveh nosilcev (Black Sabbath in The Stranglers) še zadnjikrat močneje zasijala. Po Readingu so odigrali še en koncert, 4. septembra 1973 v Nürnbergu, Nemčiji.

KASNEJŠA LETA

Lynotta je pritegnil tudi vzpon punk rocka konec sedemdesetih, začel je prijateljevati z nekaterimi člani bendov kot so Sex Pistols, The Damned in The Boomtown Rats. Ustanovil je stranski projekt The Greedies in z njim v Londonu preigraval miks pesmi Thin Lizzyjev in Sex Pistolsov. Leta 1979 so posneli božični single A Merry Jingle, poleg Lynotta še ostali člani Lizzyjev in Pištoli Steve Jones in Paul Cook.

Na prehodu v osemdeseta, ko so Thin Lizzyy še vedno krojili svetovno rockersko srenjo, je Phil Lynott izdal solo prvenec »Solo in Soho« in s pesmima Dear Miss Lonelyhearts ter King's Call uspešno naskočil britansko lestvico prodajanosti. Njegova druga solo avantura »The Philip Lynott Album« je bila komercialno neuspešna, kljub popularnemu singlu Old Town, kasneje pa je zaradi vključitve v naslovno temo oddaje Top of the Pops iz tega albuma zaslovela tudi pesem Yellow Pearl. Vseskozi je uspešno sodeloval tudi s kitaristom Garyjem Mooreom, skupaj sta posnela kopico pesmi, od katerih so najbolj znane Out in the Fields, Parisienne Walkways, Back on the Streets in Spanish Guitar.

Po razpadu Thin Lizzyjev leta 1983 je Lynott ustanovil novo skupino, Grand Slam, člani katere so bili še Doish Nagle, Laurence Archer, Robbie Brennan in Mark Stanway.

ZASEBNO ŽIVLJENJE

Phil Lynott se je februarja 1980 poročil s Carolino Crowther, s katero sta imela dve hčerki: Sarah, ki ji je posvetil pesem na Thin Lizzy albumu »Black Rose: A Rock Legend« in Cathleen, kateri je posvečena istoimenska solo pesem iz leta 1982. Štiriletna zakonska zveza je razpadla leta 1984 zaradi Philove odvisnosti od težkih drog in z njimi povezanimi težavami. Lynott je imel tudi sina, rojenega leta 1968, ki pa je odraščal ločeno od očeta kot posvojen otrok. Macdaragh Lambe je šele leta 2003 izvedel, da je njegov biološki oče preminula rock legenda, kar je potrdila tudi Philova mama Philomena.

Rojen v Angliji, a vzgojen na Irskem. Phil Lynott je bil zaljubljen v Irsko in se je vedno smatral za sinova te zelene dežele, kar je v intervjuju leta 2013 potrdil tudi njegov dolgoletni prijatelj, Thin Lizzy kitarist Scott Gorham: »Phil je bil izredno ponosen na svoje irske korenine. Ne glede na to v katerem delu sveta se je znašel, vedno je ljudem in novinarjem z žarom pripovedoval o Irski. Veliko mu je pomenila«.

(PREZGODNJE) SLOVO

Svoj poslednji single Nineteen je izdal nekaj tednov pred smrtjo. Lynott je single promoviral s pojavljanjem v medijih, v svojem poslednjem intervjuju je tako razkril tudi nekatere načrte za prihodnost, v katerih je omenjal vnovično sodelovanje z Garyjem Mooreom in celo možnost Thin Lizzy reformacije, o čemer naj bi se z Gorhamom že pogovarjala.

Lynottova zadnja leta življenja so bila prepojena z alkoholom in drogami, zaradi česar se je na božični dan leta 1985 onesvestil. Našla ga je mati, ki pa o njegovi odvisnosti od heroina ni vedela ničesar. Na pomoč je prikočila Philova ločenka Caroline, Lynott je pristal na infekcijski kliniki, kjer so ga diagnozirali s sepso - hudo infekcijo krvega obtoka. Kljub temu, da se je v naslednjih dneh odzival in celo pogovarjal z mamo, se je njegovo stanje ob vstopu v novo leto občutno poslabšalo. Priključili so ga na respirator, kljub temu pa so mu zaradi kolapsa imunskega sistema 4. januarja 1986 odpovedali vsi vitalni življenjski organi. Star je bil vsega 36 let.

Njegovega pogreba pet dni po smrti se je udeležila večina nekdanjih Thin Lizzy članov in ostalih glasbenikov, s katerimi je tekom življenja sodeloval. Eden največjih sinov irskega naroda počiva na pokopališču St. Fintan v vzhodnem delu Dublina.

Urban Bolta, februar 2014