Peter Hecht (klaviature), Dieter Horns (bas kitara), Peter Hesslein (kitara) and Joachim Reitenbach (bobni) so do zgodnjega leta 1970 igrali skupaj v skupini z imenom German Bonds. Tako pride v istem letu mesec november in štirje pobje se odpravijo v studio snemat material za nov album. Ravno, ko so končali s snemanjem spremljevalnih vokalov, ko se vrne k njim John Lawton. Lawton je bil pred tem članu skupine Stonewall iz Hamburga, ki je igrala v tamkajšnjem klubu Top Ten. Tako je prispeval svoj vokal in German Bonds izdajo januarja leta 1971 svoj prvi album "Lucifer's Friend". John je pred tem s člani German Bonds, kot skupina Asterix leta 1970 že posnel album za založbo German Decca. Člani German Bonds, so prav tako posneli pred prvencem, še dva druga albuma pod imenom Pink Mice, pri nemški založbi Europa. Na tih dveh so Pink Mice zveneli podobno Nizozemcem "Ekseption", prispevek Johna Lawtona pa je bil omejen na vokalno spremljavo. Hesslein in Hecht sta vrsto let sodelovala tudi z "The James Last Orchestra", John Lawton pa je pel tudi pri "The Les Humphries Singers", kadar ni snemal z Lucifer's Friend.

Prvenec " Lucifer's Friend " (1971) je tipičen predstavnik zgodnje oblike hard rocka na prelomu šestdesetih v sedemdeseta, težak, melodičen hard rock album, napolnjen z riffi vsepovsod, ki bo všečen zlasti Uriah Heep fanom, pa tudi fani Atomic Rooster in Deep Purple ne bodo skrivali simpatij z njim. Aranžmaji so polni Hammond zvoka in iz tega albuma izda skupina tudi dva singlea "Ride the sky" ter "In The Time Of Job When Mammon Was A Yippie". Leta 1972 se skupina odloči, da ostanejo le še studijski bend, saj jo v to prisili razočaranje nad potekom njihovih koncertnih nastopov in turnej. Naslednik prvenca "Where Groupies Killed The Blues" (1972), je nadaljeval evolucijo skupine proti progresivnim sferam.John je prispeval dve pesmi in sicer na single "Hobo", ki bi bil z lahkoto izdan na kakšnem Uriah Heep albumu in na otvoritveni pesmi "Burning Ships". Album je tako glasbeno, kot po produkciji, bil v svojih standardih daleč pred časom. Je mnogo bolj sofisticiran od predhodnika, Peter Hecht pa se prične poleg orgel na njem posluževati tudi melotrona, mooga in klasičnega klavirja. Skladba "Mother" je udarna skladba, ki odpre album, v slogu otvoritve prvenca King Crimson. Smernice tu so smiselne tudi z Uraih Heep epom "Salisbury". Skladba "Rose To The Vine", ki je najbolj eksperimentalna pesem na strani B tega albuma, s pasažo na sredini v slogu King Crimson, ki se prelomi v teatralno melodijo, je izšla posebej za ameriški trg pri založbi Passport/Billingsgate. Za mastering skladbe, ki je izšla za ameriški trg je poskrbel Bob Ludwig, kar je bila garancija kakovosti. Pesem je izšla komaj leta 1975 v ZDA, vendar pa je postala tam kultna klasika. Tretji album "I'm Just A Rock'N'Roll Singer"(1973), je vrnil skupijo k hard rock koreninanm, čepav je zvok skupine ob tem ohranil sofisticiranost aranžmajev. Zlasti briljira album zaradi izredne interpretacije vokalnih aranžmajev Johna Lawtona. Skupina je dodala na album tudi pihalno sekcijo. Za dodatne bobne je poskrbel Herbert Bornhold, ki se je v nadaljevanju kmalu pridružil skupini. Vrhunci tega albuma so "Closed Curtains" z interakcijo med Lawtonom in pevskim zborom ter "Blind Freedom" z izstopajočo jazzy Fender Rhodes kitaro ter pihalnimi aranžmaji, ki jih je prispeval Hecht. "Song For Louie" je sedem minutna pesem, ki se navezuje na predhodni album iz leta 1972. " I'm Just A Rock'N'Roll Singer" se je odlično prodajal v ZDA. Četrti studijski album"Banquet" (1974), je prinesel spremembo v postavi in sicer je Herbert Bornhold, ki je prispel iz James Last Orchestra zamenjal Joachima Rietenbacha, s skupino pa na albumu sodeluje cel orkester, ki združuje pihala, trobila in godala ter z njimi tudi majhen pevski zbor. Peter Hecht je poskrbel za celotne orkestralne aranžmaje, kar je bila prava redkost za rock bend. Hesslein in Bornhold sta skupaj igrala v pop skupini "The Rattles", ki je imela v Evropi velik hit "The Witch". Leta 1974 izdajo Lucifer's Friend tudi "non-track LP single" z naslovom "Our World is a Rock'n'Roll Band" Album "Banquet" vsebuje le pet pesmi, od teh jih dve štejeta v dolžno preko 10 minut. Skladba "Spanish Galleon" odpre album in na njej preseneti uvodni del, ki spominja na to kar je počel zgodnji Santana s svojo kitaro. Ta skladba prinaša takoj odgovor da gre za album, ki je logičen naslednik albuma "When the Groupies Killed The Blues." Melotron je nadomestil ceoten orkester, jazz-rock pasaže so prepletene s klasično zvenečimi orkestralnimi aranžmaji. Album je znova zelo eksperimetalen. "Thus Spoke Oberon" je tipičen trenutek plošče, kjer se ta kolizija orkestra z rock pristopom združi v atmosferični vrhunec na plošči. "High Flying Lady-Goodbye" opozarja, da skupina ni pozabila pisati udarnih jedrnatih rock'n'roll pesmi, medtem ko pesem "Sorrow", skozi svojih 10 minut, prikliče vzporednico s skupino Chicago ter skozi mino pasažo občutja, kot bi igral na skladbi Chick Corea. "Banquet" je prejel visoke pohvale in ostaja najambicioznejše delo skupine v njeni karieri.

"Mind Exploding" (1976) je prinsel znova spremembo na bobnarskem stolčku. Herbert Bornhold se pojavlja le še kot tolkalist na njem, medtem ko je za bobne poprijel vrhunski nemški bobnar Curt Cress. Skupina postane sekstet, ko sprejme v svoje vrste saksofonista, flavtista, klarinetista in violinista Karla Hermanna Luera. To pot skupina ne snema albuma z orkestrom, vendar pa novi album ohranja duh predhodnika s to razliko, da prinaša sedaj krajše pesmi, ki pa gredo lažje v uho. Prav tako skupina zveni znova težje za razliko od "Banquet" (1974). Lawton ne skriva v pisanju skladb za Lucifer's Friend vplivov svoje navdušenosti nad Uriah Heep. Ravno skladba "Yesterday's Ideals" je najbolj reprezentativna glede tega, kam bo vodila pot Johna Lawtona v nadaljevanju njegove pevske rock kariere.

Po tem albumu je skupina hotela znova odriniti na turnejo, vendar pa so se morali soočiti Lucifer's Firend s težavo. John Lawton jih zapusti in se pridruži Uriah Heep. Nadomesti ga Škot Ian Cussick, ki je kasneje posnel mnogo solo plošč v Nemčiji. Cussick ni dolgo zdržal v skupini in tega je zamenjal še en Škot in sicer Mike Starrs, ki je izdal s Colloseum odlični album "Colloseum II". Za bobne se znova usede Bornhold in leta 1978 izdajo Lucifer's Friend album z naslovom "Good Time Warrior" pri Elektra Records. Leta 1980 izdajo pri isti založbi še album "Sneak Me In", skupini pa se med snemanjem albuma pridruži še klaviaturist Adrian Askew. Oba albuma sta lepa trendovsko obarvana rock albuma in skupina se z njima odreče slehernim progresivnim eksperimentom.

Konec leta 1979 je John Lawton zapustil Uriah Heep in izdal solo album "Heartbeat". Na njem so mu igrali člani skupine Lucifer's Friend in bobnar Curt Cress. Izšel je pri založbi RCA Records in je slonel na takratnih pop trendih. Kmalu zatem se je John znova pridružil Lucifer's Friend in skupina se je lotila pisanja materiala za novi album "Mean Machine" (1981), ki je naravnan kot pravi "hard rock" album, brez levih in desnih ovinkov, s produkcijo klaviatur, ki so porinjene v ozadje in s poudarjenimi kitarskimi riffi. Skupina je na tem albumu pet članska, Askew pa jo je zapustil. Skladbe so pisali vsi člani, med vsemi skladbami, pa opozarja zlasti pesem "Hey Driver" na to, da je nastala izpod peresa Johna Lawtona, saj je kot nalašč za vključitev na katerikoli Uriah Heep album iz obdobja, ko je Lawton pel pri njih. Zvok albuma ni tako prefinjen kot je zvok dotedanjih Uriah Heep albumov in je bolj oster ter surov. "Mean Machine" je v primerjavi z drugimi Lucifer's Friend albumi dokaj netipičen, vendar pa je spisan zlasti po okusu Uriah Heep fanov.

Po tem albumu je skupina odšla na svojo poslednjo turnejo po Nemčiji. Potem jih zapusti Dieter Horns in Lucifer's Friend prenehajo z delovanjem. Lawton se preselil k skupini Rebel ("Rebel", 1983) in za njimi k Zar, ki so tako z Lawtonom na vokalu, izdali prvovrstni heavy metal album z velikim "arena" zvokom ("Zar", 1990). Leta 1994 pa je sledilo presenečenje. Lucifer's Friend se vrnejo nazaj z Lawtonom in Hessleinom, ki tvorita jedro ponovne združitve. V skupini so še Andreas Dicke, Curt Cress, Jogi Wichmann ter Lido Damen. Tako izide album "Sumogrip" (1994), ki pa predstavlja manj kot bledo senco največjih studijskih dosežkov Lucifer's Friend. Od takrat, pa vse do danes, se nahaja skupina v fazi globoke hibernacije in le čudež jo lahko še kdaj prebudi iz takšnega čvrstega, a nadvse zasluženega spanca.

Aleš Podbrežnik