John Lennon je bil angleški glasbenik, pevec, skladbopisec in mirovniški aktivist, ki je svetovno slavo doživel kot član liverpoolske skupine The Beatles. Beatli so skozi šestdeseta spreminjala podobo popularne glasbe in s tisočerimi novimi smernicami v njej pustili neizbrisen pečat. Skupina je prodala preko milijardo nosilcev zvoka, kar bo verjetno za večno ostal nedosegljiv in absoluten rekord. Po prenehanju delovanja Beatlov se je Lennon osredotočil na samostojno glasbeno kariero, ki jo je močno zaznamovala njegova spremljevalka, japonska umetnica Yoko Ono, s katero sta v začetku sedemdesetih postala tudi vplivna politična aktivista. Lennovo življenje se je tragično končalo ob izteku leta 1980, tri tedne po izdaji solo albuma »Double Fantasy«, ko ga je pred svojim domom v New Yorku ustrelil neuravnovešen oboževalec.

MLADA LETA

John Winston Lennon se je rodil 9. oktobra 1940 v Liverpoolu, ravno v času druge svetovne vojne, ko so to industrijsko razvito mesto na severu Anglije bombardirali Nemci. Ko je imel vsega štiri leta, sta se njegova starša ločila, zato ga je pod svoje varstvo vzela teta Mimi, na katero se je kot otrok močno navezal. Očeta ni videl praktično nikoli, medtem ko ga je mama Julia pogosto obiskovala, prav ona pa je zaslužna tudi za njegove prve glasbene korake, saj ga je naučila igrati na klavir in bendžo, podarila pa mu je tudi njegovo prvo akustično kitaro. Smrt mame Julie leta 1958, ko jo je povozil objestni voznik, je bila za Johna verjetno najbolj travmatična izkušnja v življenju.

Kot otrok je bil John Lennon problematičen. Pogosto se je zapletal v pretepe s sošolci, tudi šolske ocene niso bile najboljše, vseeno pa je že takrat kazal na veliko umetniško nadarjenost, zato ga je njegov osnovnošolski učitelj vseskozi motiviral ravno v tej smeri.

ZAČETKI BEATLOV (1958 – 1964)

Ko je imel John Lennon 16 let, je rock'n'roll svetu zavladal ameriški zvezdnik Elvis Presley, kar je Lennona tako navdušilo, da je ustanovil svojo prvo skiffle skupino, po njegovi šoli poimeovano kar Quarrymen. Sredi leta 1957 je na nekem manjšem koncertu Lennon srečal Paula McCartneya in ga kmalu povabil v skupino, s čimer se je začelo plodno sodelovanje dveh najznamenitejših skladbopiscev dvajsetega stoletja. McCartney je Lennonu predstavil mladega kitarista Georgea Harrisona, ki se je skupaj z basistom Stuartom Sutcliffejem prav tako pridružil skupini. Manjkal je le še bobnar – našli so ga leta 1960 v Peteu Bestu. Prva stvar, ki so jo Quarrymen posneli, je bila priredba Buddyja Hollyja That'll be the Day leta 1958, prav po njegovi zasedbi The Crickets pa si je mlada liverpoolska skupina ime spremenila v The Beatles.

Beatli so v začetku šestdesetih redno igrali v liverpoolskem klubu Cavern, kjer jih je leta 1961 odkril glasbeni menedžer in lokalni prodajalec plošč Brian Epstein. Po mučnem iskanju jim je Epstein priskrbel pogobdo z založbo EMI, pri kateri so z novim bobnarjem Ringom Starrom in producentom Georgeom Martinom oktobra 1962 izdali svoj prvi singel Love Me Do in se z njim povzpeli na 17. mesto britanske lestvice vročih.

Lennon je napisal naslednji singel Beatlov Please Please Me, ki se je povzpel na sam vrh lestvice in poskrbel, da je Velika Britanija počasi začela spoznavati fenomen iz Liverpoola, ki je v naslednjih mesecih lestvice zatresel še s skladbama She Loves You ter I Want To Hold Your Hand.

BEATLOMANIJA (1964 – 1966)

Leta 1964 so Beatli nastopili v TV šovu Eda Sullivana in kot prva britanska glasbena skupina sploh pritegnili zanimanje ameriške javnosti, s čimer se je začela britanska invazija na ameriška tla, ki so jo nadaljevali Kinksi in Rolling Stonesi. Po vrnitvi domov so posneli svoj prvi film »A Hard Day's Night« in odšli na prvo svetovno turnejo. Njihove plošče so se prodajale kot vroče žemljice, najstnice so kvartetu sledile na vsakem koraku, dvorane so pokale po šivih – v svetu je zavladala Beatlomanija.

Leto dni kasneje so Beatli posneli svoj drugi film Help!, britanska kraljica jih je nagradila z redom za zasluge, avgusta istega leta pa so Beatli kot prvi glasbeni izvajalec v zgodovini nastopili na športnem stadionu – pisal se je 16. avgust 1965, ko so pred 55.000 poslušalci v New Yorku megalomanskim koncertom postavili popolnoma nov standard.

S svojo megapopularnostjo so Beatli krojili spremembe v pop kulturi in v glasbenem svetu povzročili pravo revolucijo, ki se je začela umirjati šele leta 1966, ko je John Lennon z izjavo, da so popularni bolj kot sam Jezus, v konzervativnih ameriških krogih (in tudi drugod po svetu) požel plaz ogorčenja. Konec avgusta 1966 so Beatli s koncertom v San Franciscu prenehali z nastopanjem, vzeli so si čas za daljši oddih in nato posneli album »Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band«, ki je bil drugačen od svojih predhodnjikov. Zloraba drog kot rezultat pobega od sveta, ki jim ni pustil kančka zasebnosti in miru, je Beatle usmerila v artistično zrelejša leta, za časa katerih so kot po tekočem traku izdajali albume, ki zaradi svoje inovativne narave še danes veljajo za ene najboljših in najvplivnejših rock albumov vseh časov.

KONTROVERZNA LETA IN RAZPAD BEATLOV (1966-1970)

Smrt menedžerja Briana Epsteina in neuspeh filma Magical Mystery Tour je Beatle usmeril v meditacijske vode indijskega zdravilca Maharišija, s katerim so na dvomesečnem obisku Indije nabirali novih moči, kar se je poznalo v najdbi novih vplivov in posodobljenem zvoku njihovega naslednjega albuma »The Beatles« (znanega tudi kot »The White Album«, 1967). Kvartet po prihodu iz Indije svojega prostega časa ni več preživljal skupaj, pač pa se je posvečal vsak svojim interesnim dejavnostim, miselno so se odtujili, zato jih je bilo v drugi polovici šestdesetih skoraj nemogoče srečati skupaj.

John Lennon se je avgusta 1962 poročil s Cynthio Powell, s katero se jima je rodil sin Julian, ki je ime dobil po Johnovi materi. Cynthia je za časa Beatlomanije igrala stransko vlogo, zato sta se z možem leta 1968 razšla, Lennon pa je že kmalu omrežil japonsko umetnico Yoko Ono, ki jo je spoznal na obisku neke galerije. Začela sta sodelovati, kar je Lennona še bolj oddaljilo od skupine. Pod imenom The Plastic Ono Band sta izdala skladbo Give Peace a Change, ki je na vrhuncu hipijevskega gibanja, sredi nepriljubljene vietnamske vojne, postala himna vseh svobodno mislečih ljudi.

Lennon je septembra 1969, po koncu snemanja albuma »Abbey Road«, skupino zapustil, za kar pa je svet izvedel šele pol leta kasneje, ko je novico o razpadu Beatlov medijem sporočil Paul McCartney. Posthumno, mesec dni po razpadu, je izšel njihov še poslednji album »Let it Be«, ki se je tako kot velika večina njihovih prejšnjih enajstih albumov povzpel na vrh britanske in ameriške lestvice prodajanosti.

SOLO KARIERA IN MIROVNIŠKI AKTIVIZEM (1970 – 1980)

Po razpadu Beatlov je Lennon kreativno bogato kariero nadaljeval z izdajo solističnih albumov »Plastic Ono Band« (1970) in »Imagine« (1971), ki sta imela napram polnemu zvoku Beatlov bolj minimalističen zvok, sploh slednji pa je kljub temu doživel velik komercialni uspeh. Naslovno skladbo albuma Imagine je revija Rolling Stone uvrstila na 3. mesto najboljših skladb vseh časov, kljub vsem optimističnim sporočilom pa je tudi mirovniški aktivist John Lennon s skladbo How Do You Sleep? ustrelil strupeno puščico proti nekdanjemu Beatlu Paulu McCartneyu, s katerim sta skupaj napisala večino njihovih hitov, a se v drugi polovici šestdesetih medsebojno oddtujila. Kasneje sta John in Paul zakopala bojno sekiro, vseeno pa nista nikoli več sodelovala.

Konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih sta bila John in Yoko aktivna mirovniška aktivista. Najbolj odmevna sta bila dva enotedenska protesta v Amsterdamu oziroma Montrealu, na katerih sta z ležanjem v postelji opozarjala na vojne grozote v Vietnamu, tuje pa jima ni bilo niti zagovarjanje temnopoltih južnoafričanov in udeleževanje na drugih mirovniških akcijah. Ena najbolj spornih Lennonovih potez je bila domnevna finančna pomoč irski organizaciji IRA, ki se je s (terorističnimi) akcijami borila za neodvisnost Severne Irske, za kar pa se je izvedelo šele dvajset let po njegovi smrti.

Zakonca John Lennon in Yoko Ono sta se septembra 1971 preselila v Ameriko, kljub pritiskom Nixonove administracije, ki se je želela v javnosti izredno priljubljenega para na vsak način znebiti iz ameriške zemlje, saj je z mirovniškimi akcijami ogrožal ponovno Nixonovo izvolitev na položaj predsednika. Lennonu so marca 1973 postavili 60-dnevni rok za izselitev iz države, ta je sklical odmevno tiskovno konferenco, po kateri je bil izgon zaradi Nixonove osebne vpletenosti v škandal in posledičnega ogorčenja javnosti preklican. Kakorkoli že, dve leti po Nixonovem odstopu, leta 1976, je tudi John Lennon po nekajletnem boju z oblastjo dobil dovoljenje za stalno prebivanje v Ameriki. Zanimiv je podatek, da je ameriška tajna služba FBI o Lennonu napisala kar 281 strani dolg tajni dosje.

Leta 1972 je Lennon nastopil v njujurškem Madison Square Gardnu in zbran denar namenil mentalno prizadetim otrokom – to je bil njegov zadnji dolgometražni koncert. John in Yoko sta se razšla, Lennon pa je tudi v objemu nove ljubice azijskega rodu May Pang izdal nekaj dobro sprejetih albumov: »Mind Games« (1973), »Walls and Bridges« (1974) in »Rock and Roll« (1975), na katerih je med drugim sodeloval tudi z Davidom Bowiejem in Eltonom Johnom.

Sredi sedemdesetih sta se Lennon in Yoko Ono znova zbližala, točno na Johnov 35. rojstni dan se jima je rodil sin Sean. Novopečeni očka si je vzel dolg premor od glasbene industrije in se raje kot nastopanju in pojavljanju v javnosti posvetil vzgajanju sina in hišnim opravilom.

POVRATEK V GLASBENE VODE IN SMRT (1980)

Leta 1980 se je 40-letni John Lennon v glasbene vode po petletnem premoru vrnil z albumom »Double Fantasy« in hitom (Just Like) Starting Over. Vsega nekaj tednov kasneje se je življenjska pot enega najbolj priljubljenih glasbenikov zadnjih dveh desetletij tragično končala, saj je pred svojim domom v New Yorku po vrnitvi iz studija padel pod streli neuravnovešenega oboževalca. Umrl je istega večera v njujorški bolnišnici Roosvelt Hospital zaradi večih strelnih ran v predelu hrbta. Pokojnikov pepel je vdova Yoko Ono raztresla po centralnem njujorškem parku, kjer danes stoji njegov memorial. Lennonova tragična smrt je odmevala po celem svetu in prodajo njegovih plošč znova dvignila v nebo, žal pa je za enim izmed najbolj priljubljenih Zemljanov ostal samo še spomin. In seveda njegova glasba, ki ji rok trajanja ne bo nikoli potekel.

Urban Bolta