Na vrhuncu svoje kariere konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih je bil Alvin Lee tretiran kot eden najhitrejših kitaristov na zemeljski obli. Ustvarjal je v vodah bluesa in rocka, s hitrostjo in natančnostjo jazz kitaristov pa je v britansko blues invazijo druge polovice šestdesetih vnesel sveže ideje. Po počasnem zagonu glasbene kariere je njegova zvezda močno zasijala leta 1969 na Woodstocku, kjer je s Ten Years After uprizoril fantastičen nastop. Ko je bila njegova kariera na višku moči, je sredi sedemdesetih zapustil Ten Years After in se posvetil solo karieri ter še dolga leta na odrih navduševal generacije glasbenih navdušencev. Čeprav nikoli ni posegal po najvišjih mestih prodajnih lestvic, bo njegovo ime za vedno zapisano v ozkem krogu najbolj cenjenih blues kitaristov kdajkoli.

ZAČETKI SPOGLEDOVANJA Z GLASBO ( - 1967)

Graham Alvin Lee se je rodil leta 1944 v Nottinghamu, Angliji, v času, ko je šla druga svetovna vojna počasi proti koncu. Kot otrok je poslušal očetove jazz in blues plošče in se tako že zgodaj začel spoznati z glasbo. Všeč mu je bil Benny Goodman, a mu je, kot je nekoč dejal sam, k srcu prirasel zvok pionirske električne kitare Charlieja Christiana, tako je igranje klarineta pri trinajstih letih zamenjal za kitaro.

Kot mnogo bodočih britanskih rock zvezdnikov, je Alvin Lee preko očeta začel spoznavati tudi ameriško blues glasbo: Muddyja Watersa, Big Billa Broonzeya in celotno sceno New Orleansa. Pri trinajstih letih se je začel profesionalno ukvarjati z glasbo: v gledališču je nastopal z Alonom Uptonom in njegovimi Jailbreakersi, že v času zgodnjega najstništva je imel tako priložnost iz prve roke spoznavati razvijajočo se rock'n'roll sceno, tako ali drugače je spoznal izvajalce kot so Vince Marshall and the Square Caps, The Atomites, Ivan Jay and tha Jay Men in druge.

V svoji skupini Alvin and the Jaybirds je poleg igranja kitare kmalu prevzel še vokalne dolžnosti. S preigravanjem priredb popularnih ameriških napevov se je skupina (podobno kot pred njimi Beatli) s pet tedenskim nastopanjem preizkusila v Star Clubu v Hamburgu (Nemčiji). Takšni zvezdniški trenutki so bili sicer bolj redki, nemalokrat so bili namreč z igranjem po lokalnih beznicah obsojeni na životarjenje, a kot se je izkazalo kasneje, se je njihovo trmasto vztrajanje v glasbenih vodah še kako obrestovalo.

VZPON DO SLAVE S TEN YEARS AFTER (1967 – 1974)

Dolgo je Leejeva skupina preigravala kot spremljevalni akt že uveljavljenih britanskih in ameriških skupin, ko sta se Alvin Lee in basist Leo Lyons odločila, da medse povabita bobnarja Rica Lee-ja (Mansfields). Pridružil se jim je še klaviaturist Chick Churchill, in zasedba je bila polna. Ustvarjati so začeli v vodah bluesa kot ga je igral John Mayall, nova postava pa je iskala tudi novo ime. Sprva so si nadeli ime Blues Trip, nato kot Blues Yard odigrali en koncert, predno so na lokalni radijski postaji ujeli svoje novo ime: Ten Years After. Uspešno igranje v londonskem Marquee Clubu je vodilo do nastopa na odmevnem Windsor Jazz festivalu leta 1967, kjer jih je opazila založba Deram Records in jih vzela pod svoje okrilje. Skupina je bila polna zagona, plodna je bila tako v studiu kot na koncertnih odrih, kar jim je leta 1969 prineslo povabilo za igranje na danes legendarnem ameriškem festivalu Woodstock.

Sredi dežja, blata in zmede v zaodrju Ten Yeras After vse do zadnjega niso vedeli, če bodo tistega dne sploh lahko nastopili. Med kopico zvezdniških nastopajočih imen so bili relativno neznani, a v trenutku, ko je Alvin Lee končal z bleščečo izvedbo skladbe I'm Going Home, je postal eden izmed novih glasbenih idolov. Naslednjega leta je na platna prišla tudi filmska različica dogodka, ki je njegovo ime ponesla še dlje.

V kontrastu z njegovim perfekcionističnim in intenzivnim igranjem kitare, je bil Lee utelešenje glasu takratne hipijevske generacije, pravi glasnik ljubezni in miru. Eno izmed najbolj popularnih Ten Yaers After skladb iz tistega obdobja, I'd Love to Change the World, je leta 2004 v dokumentarnem filmu Farenheit uporabil tudi Michael Moore.

S slavo pa so prišle tudi razvade. Lee si je kupil dragoceno opremo s snemalnim studijem, začela so se ponočevanja in zloraba drog. Odvisnost od drog se je vse globlje zajedala v njegovo življenje, tako so bila leta med 1972 in 1974 v ustvarjalnem smislu popolnoma mizerna. Lee se je v pogovoru za Nottingham Post teh let slabo spominjal. Dejal je, da so se včasih v studio zaprli za dva ali tri dni, a zaradi zabavanja in neresnosti niso uspeli posneti niti trohice uporabnega materiala. Leta 1974 se je tako Alvin Lee odločil, da zapusti skupino in se odpravi na kliniko za odvajanje, da vse skupaj začne znova. To je za Ten Years After (za dolga leta) pomenilo konec delovanja.

SOLO KARIERA (1975 – 2013)

Alvin Lee je skozi leta glasbenega udejstvovanja vedno rad iskal nove izive, tako se je rad preiskušal v različnih glasbenih stilih, igral je s country glasbenikoma Mylonom Le Fevre-jem in Earlom Scruggsom. »V življenju je treba iti dalje in se previdno lotevati novih korakov«, je nekoč dejal Lee.

Lee je bil eden izmed britanskih zvezdnikov, ki so leta 1973 sodelovali na kompilaciji rock'n'roll pionirja Jerry Lee Lewisa »London Sessions«, kar si je štel v izjemno čast, saj je bil njegov dolgoletni oboževalec.

Brez klaviaturista Chicka Churchilla in njegovega atmosferičnega pridiha Lee-jevi solo albumi v drugi polovici sedemdesetih niso uspeli doseči popularnosti Ten Years After ere, čeprav so bili še vedno izjemno kvalitetni. Lee je ostal izjemen skladbopisec in tekstopisec, zato so bile tudi kritike v magazinih kot je bil Rolling Stone, večinoma hvalospevne.

Lee-jeva zvezda je tekom osemdesetih počasi začela ugaševati. V Španiji se je učil igranja flamenka, vaje pa so mu tudi za domačimi štirimi stenami pobrale večino časa. Prečiščen in trezen se je občasno pokazal v javnosti za kakšno turnejo ali novo izdani album. V tem času se je začelo tudi njegovo sodelovanje z nekdanjim  Rolling Stones / John Mayall kitaristom Mickom Taylorjem. Konec osemdesetih je Lee v originalni postavi znova zagnal Ten Yaers After mašino, večinoma za koncertne nastope, saj je z izjemo albuma »About Time« (1989) svojo kreativnost dokazoval in razvijal s solo albumi, dokončno pa je skupino zapustil v začetku novega tisočletja.

Leta 2004 je Alvin Lee album  »In Tennessee« posnel z rock'n'roll legendama Scottyjem Mooreom in D.J. Fontano (oba sta igrala pri Elvisu Presleyu), kritiki so bili ob njegoi izdaji enotni, da gre za enega njegovih najboljših albumov zadnjih dveh desetletij. Nato je izdal še dva studijska albuma, zadnji »Still of the Road to Freedom« ob sebi nosi letnico 2012, predno je Alvin Lee marca 2013 v Španiji umrl zaradi nepričakovanih zapletov po rutinski operaciji. Star je bil 68 let.

Alvin Lee je bil zabaven kitarist, ki mu stanje na isti točki ni prinašalo nobenega užitka, ampak se je skozi nove in nove izzive glasbeno ravijal in rasel, ob tem pa skozi celotno kariero obdržal prepoznavno perfekcionistično noto. Znana je tudi štorija iz snemanja enega od njegovih solo albumov, na katerem mu je country pianist Willie Rainsford zabrusil: »Alvin, vedno igraš hitreje, kot lahko jaz sploh poslušam!« In kot takega se ga bomo vedno tudi spominjali – Alvin Lee je bil pač mojster kitare!

Urban Bolta, marec 2013