Zorana Predina je na rojstnodnevni zabavi leta 1979 slišal prepevati Oto Rimele, takratni kitarist skupine Zevs. Ker je bila skupina ravno brez pevca, so ga povabili k sodelovanju. Predin jim je ponudil svoje prve pesmi in tako so počasi oblikovali repertoar. Na njegovo pobudo pa se je skupina preimenovala v Lačni Franz. Ime je v času poplave diska želelo sporočiti, da so lačni rock glasbe.

Ker niso hoteli na koncerte preden bi imeli svoj repertoar, so takoj začeli z vajami. Osnovo skupine so poleg Rimeleja in Predina sestavljali še bobnar Andrej Pintarič, basist Zoran Stjepanovič in klaviturist Mirko Kosi.

Prvi večji uspeh so dosegli na Mladinskem festivalu v Subotici leta 1981, kjer so osvojili nagrado za najboljšo interpretacijo. Kmalu zatem so izdali debitantski album 'Ikebana', ki so ga posneli v borih 36 urah. Na začetku plošča ni bila dobro sprejeta, saj so jo označili za šund. Zaradi Predinovih tekstov polnih črnega humorja in metafor ter precej komplicirane glasbene slike, je plošča sprva delovala nekoliko nekomunikativno. Vendar so zaradi komunikativnosti skupine na nastopih premostili začetne blokade. S prvenca, ki ga je produciral Boris Bele (Buldožer) so se tako najbolj prijele pesmi 'Praslovan', 'Stari vojak', 'Šankrok', 'Bog nima telefona',..

Konec leta 1981 so zaradi odhoda večine članov v JLA prekinili z delovanjem. Pred tem pa so posneli ploščo 'Adijo pamet', ki pa zaradi pomanjkanja koncertov ni bila preveč opažena. V spominu pa so ostale nekatere pesmi – 'Vaterpolist', 'Lent 1980' in 'Miss Evrope'.

Leta 1981 so v legendarni reviji Džuboks zavzeli drugo mesto kot skupina, Predin je bil proglašen za najboljšega skladatelja, Oto Rimele pa za drugega najboljšega kitarista bivše Jugoslavije.

Naslednji album 'Ne mi dihat za ovratnik' je prinesel tudi prvi hit - naslovno pesem. Tokrat so izbrali bolj komunikativen stil in mirnejše, bolj blues orientirane pesmi kot so 'Prosim pazi, da mi ne pohodiš podočnjakov', 'Prvi maj' in elegično 'Lipa zelenela je'.

Pred novim letom 1984 so na koncertih v Mariboru in Ljubljani posneli živi album 'Slišiš, školjka poje ti', kjer se je pojavila samo ena nova pesem 'Naša Lidija je pri vojakih', s katero se je njihova popularnost še razširila.

V času naslednje plošče 'Slon med porcelanom' je bila skupina tik pred razpadom. Pod pesmi so se kot avtorji podpisovali Predin, Rimele in Stjepanovič in tu je nastala dilema – v kateri smeri naprej? Tako je situacijo rešill Rimele, ki je z njimi posnel še eno ploščo, potem pa prestopil k skupini Laibach in se posvetil slikarstvu. Zadnji skupni album 'Na svoji strani' jim je leta 1986 prinesel največje uspehe do tedaj. Nekatere pesmi so postale tudi njihovi koncertni favoriti – 'Naj ti poljub nariše ustnice', 'Ko si rdeče zvezde šivala', 'Na svoji strani',..

Po odhodu Rimeleja je novi kitarist Lačnega Franza postal Milan Prislan. Z albumom 'Sirene tulijo' so najavili glasbeni prehod v mainstream, Prislan pa se je tako predstavil tudi kot avtor. Neformalno interpretacijo 'Zdravljice' so skupaj odpeli Predin, Pero Lovšin, Vlado Kreslin, Jani Kovačič in Boris Cavazza. Na njej pa je precej pozornosti prejel tudi koncertni adut, balada 'Čakaj me'.

Ploščo 'Tiha voda' so posneli z novim bobnarjem Ninom Mureškičem, gost na orglicah pa je bil Vlado Kreslin. Pod polovico pesmi pa se je podpisal Milan Prislan. Plošča jih je predstavila z udarnimi pesmimi kot so 'Tiha voda', 'Tam bi rad bil pokopan', 'Gremo v nebesa' in 'Mirno morje Miki Maus'.

Po tej plošči si je skupina vzela odmor in kot zadnji skupni projekt izdala simbolično naslovljeno ploščo 'Zadnja večerja'. Medtem so ostali tudi brez tolkalca, pri snemanju sta sodelovala tudi Roberto Magnifico in Cole Moretti. Plošča je prinesla niz zrelih pesmi kot so 'Ambasadorji užitka', 'Veter iz Casablance' ter nekatere z direktnim političnim sporočilom: 'Vedno iste face' in 'Zanzibar'.

Sporazumno so se odločili, da skupina preneha z delovanjem in 31. 12. 1997 je uradno ugasnila. Zoran Predin je pot nadaljeval z uspešo solo kariero in sodeloval z mnogimi skupinami. Preostali člani Lačnega Franza pa so se leta 2000 spet združili, vendar takrat z novim pevcem.

A Lačni Franz z Zoranom Predinom v glavni vlogi kljub vsemu še niso rekli zadnje besede in njihova pot se je najprej združila ob projektu Globoka grla, s katerim je želel Zoran Predin opozoriti na grozljivo stanje v slovenski glasbi – poneumljajoča besedila, glasba in besedila brez glave in repa, prodajanje poceni seksualnosti za vsako ceno, gola telesa in splošna praznina.

Dva velika koncerta v ljubljanskih Križankah, medijska vojna s "fitness" skupinami, CD in DVD 'Starši vaših radosti', na kateri je nekoliko bolj zgoščeno zapisan koncert Lačnih Franzov s ploščo 'V živo' z njihove poslovilne turneje ter letos bolj konkretna združitev s številnimi koncerti tako v Sloveniji kot tudi po prestolnicah bivših republik – Zagreb, Sarajevo, Beograd.

Diskografija:

Ikebana (1981)
Adijo pamet (1981)
Ne mi dihat za ovratnik (1983)
Slišiš, školjka poje ti! (1984)
Slon med porcelanom (1985)
Na svoji strani (1986)
Sirene tulijo (1987)
Tiha voda (1988)
Zadnja večerja (1994)
V Živo 1 & 2 (1995)