Krokus so mama in oče vseh švicarskih metal bendov. Najbolj uspešne plošče so posneli v osemdesetih letih 20. stoletja, ko so poleg domovine tudi v ZDA in Kanadi prodali albume v platinastih nakladah.

Glasbeno ustvarjanje so začeli že v sedemdesetih letih v švicarskem mestecu Solothurn, kjer so cvetlično skupino leta 1974 ustanovili štirje mladeniči. Krokus je namreč latinsko ime za žafran. Prvo zasedbo so sestavljali kitarist Fernando von Arb, basist in pevec Chris von Rohr, bobnar Freddy Steady, klaviaturist Jürg Nägeli in kitarist Tommy Kiefer. V tistem času so bili primerni prostori za igranje rocka v Švici precej redki. Zaradi tega so Krokus spkairali kovčke in se preselili na špansko Costo Bravo. Za takratne razmere so imeli precej oster zvok, vendar so z njim prepričali obiskovalce klubov in beznic na španskem Sredozemlju. Obilica nastopov je utrdila skupino in kmalu so bili že pravi profesionalci.

Prvo pravo ploščo Painkiller so posneli leta 1978. Leto poprej je izšla To you all, ki pa je bila v bistvu sodelovanje s skupino Montezuma, v kateri so takrat še igrali Von Arb, Nägeli in Steady, preden so postali pravi Krokusovci. Album Painkiller se je zmerno prodal, vendar je postalo jasno, da skupina potrebuje izkušenega pevca. Do takrat je namreč prepeval Chris Von Rohr, ki se je takrat posvetil basu. Spoznali so po rodu Maltežana Marca Storaceja, človek z velikim glasovnim razponom, ki je v izrazu premogel tudi veliko bluesa, oboje pa je rezultiralo v hrapavo kričavem glasu. Leta 1979 so v domovini prodrli s ploščo Metal Rendez-vous, ki je postala kar trikrat platinasta (beri 150.000 prodanih izvodov). Pred pozabo so rešili starejše skladbe z izdajo plošče Early days in se zakopali v delo za novo ploščo. Leta 1981 je izšla Hardware, Juerg Naegeli je takrat zapustil klaviature in se preselil za mešalno mizo. Skladbe Winning Man, Celebration in himna Easy Rocker še danes z uspehom igrajo na koncertih. Po izidu plošče Hardware so prvič gostovali v Britaniji. Kako se švicarski metal prime britanskih ušes, je bilo kmalu jasno. V reviji Sounds so se uvrstili med dvajset najboljših metal bendov tistega leta, kar jim je omogčilo skok čez Atlantik. Prve ameriške koncerte so odigrali kot predskupina takrat zelo popularnim Blue Oyster Cult, Molly Hatchet in Sammyju Hagarju. Energični nastopi so za seboj potegnili 100.000 prodanih plošč. Po plošči Hardware je skupino zapustil Tommy Kiefer, nadomestil pa ga je mladi Mandy Meyer (med drugimi pozneje Asia, Gotthard in spet Krokus). Na snemanju za novo ploščo je Meyerja zamenjal Mark Kohler. Leta 1982 je izšla One vice at a time, ki je razdelila poslušalce. Vzporednice z že takrat velikmi AC/DC so bile več kot očitne. Skladb Long stick goes boom je sicer dostojna, pri drugih pa se poraja vprašanje lastne ustvarjalnosti. Plošča je bila do takrat njihova najbolj uspešna. Na njej je priredba American Woman skupine Guess Who, ki je prepričala ameriško občinstvo. Rezultat: zlata naklada v ZDA in Kanadi.

Leta 1983 so presenetili z agresivno ploščo Headhunter, ki jo je produciral Tom allom, znan po delu z Judas Priest. V ZDA so dosegli platinasto, v Kanadi in doma pa zlato naklado. Leta 1984 je bobnarja Steva Pacea nadomestil Jeff Klaven, z njim so posneli uspešno ploščo The Blitz. Na njej je udarna predelava skladbe Ballroom Blitz britanske skupine sweet. Chris Von Rohr je skupino zapustil zaradi nesoglasij z managementom. Globoko sredi osemdesetih so še vedno dosegali mednarodne uspehe.

Plošči Change Of Address (1986) ter koncertna Alive And Screaming sta pri fenih naleteli na dober odziv, člani benda pa prav Change Of Address nimajo preveč v čislih. Leta 1988 se je vrnil Von Rohr za ploščo Heart Attack, bobne pa je odigral Dani Crivelli. Plošča se je še kar dobro prodala, vendar je bila krivulja uspeha že obrnjena navzdol. Od prvotne zasedbe je ostal samo Fernando Von Arb, ki je sestavil novo ekipo. Plošča Stampede (1990) je bila solidna, vendar so jo posneli ljudje, ki so bili Krokus samo po imenu, ne po srcu. Švicarski cvetlični metal se je ponovno pojavil šele leta 1995 s ploščo To Rock Or Not To Be. Pred tem je leta 1993 Chris Von Rohr objavil zbirko The Dirty Dozen, ki je lepo predstavila obdboje benda pri založbi Ariola (vsebuje vse največje uspehe), vendar ostali člani niso dali blagoslova za njeno izdajo. Von Rohr je takrat tudi za vedno zapustil Krokus. Postal je producent in manager (Gotthard), napisal pa je tudi knjigo o svojem rockerskem življenju. Fernando Von Arb se je konec devetdesetih boril z zahrbtno boleznijo, leta 1999 pa je izdal ploščo Round 13 z britanskim pevcem Carlom Sentancem, ki je bil Storaceova bleda senca.

V naslednjih letih so člani delovali na drugih področjih. Leta 2003 sta se Von Arb in Storace pobotala in sestavila kompetentno ekipo za ploščo Rock The Block. Takrat sem jih prvič videl v živo v dvorani Orpheum v Gradcu in navdušili so me na vsej črti. S te turneje obstaja koncertna koncertna plošča Fire And Gasoline. Leta 2006 je izšla plošča Hellraiser, na njej pa vajeti v rokah drži Marc Storace, saj je Von Arb skupino spet zapustil, nadomestil pa ga je Mandy Meyer. Poleg njiju so v bendu še basist Tony Castell, kitarist Domique Favez in bobnar Steffan Schwarzmann........

Jernej Vene