Jani Kovačič je kantavtor in vse ostalo iz Ljubljane. Sam se opisuje kot mestni ljudski pevec, izumitelj, raziskovalec človeških duš in nesmrtni individuum, predvsem ga navdihuje človeška neumnost. Skladatelj, pisec besedil, pesnik in pisatelj, pa tudi profesor filozofije na gimnaziji, je prvič javno nastopil leta 1976 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Potem so sledili razni rock in drugi festivali, samostojni nastopi, sodelovanja, glasba za gledališče itd. Prvi LP album Ulica talcev je objavil leta 1980, posnel ga je v studiu Radia Študent, izšel pa je pod okriljem založbe RTV Slovenija. Sledili so albumi Žare Lepotec v Andih, Ljudje, JeBen’t, Asfaltni otroci, Tretje uho, Povabilo na bluz, Carmina profana, Disko Karamazovi, Balade s ceste 1 & 2 in drugi. Med njegovimi antologijskimi skladbami vsi dobro poznamo skladbe Delam, Žare Lepotec, Revolucija in Moja punca ima črno muco. V KUD France Prešeren je v dveh 10-letnih ciklih (Pijano bar 1994-2004; Akkustik teArter 2004-2014) je vsako leto predstavil nov avtorski program raznolikih žanrov in zasedb. Besne pesmi za proteste in stavke (od 2014) z Ano Pupedan je zadnji projekt. Za 8. marec 2016 je pripravil Ženske štorije z zanimivo zasedbo. Že od vsega začetka piše poetične štorije o ljudeh in cinične posmehljivke ter vsakdanje spevne pesmi, a hkrati tudi zahtevne zvočne slike, kakšrne so jazittete, ki se jim posveča zadnja leta. Na novem albumu Silikonski časi, s katerim je po plošči Cerberus hotel (2010) še enkrat ponovil sodelovanje z Big bandom RTV Slovenija, pa obdeluje postkatastrofične čase, s katerimi se moramo soočiti – čimprej.