Leta 1968 se združijo vrhunski glasbeniki, kitarist Robert Fripp, bobnar Michael Giles ter basist in pevec Peter Giles, katerih glasbena izobrazba je večinoma temeljila na klasični glasbi in jazzu ter ustanovijo band Giles, Giles & Fripp. Michael in Peter Giles sta bila brata. Posamezni glasbeniki so bili sicer že dalj časa znani in dejavni v tedanji angleški "underground" glasbeni sceni, sodelovali pa so ponavadi z jazz bandi in v manjšini tudi s tedanjimi rock bandi. Glede na to, da so imeli visoko glasbeno izobrazbo in so svoj slog črpali iz jazza, klasične glasbe (večinoma skladateljev z začetka 20. stoletja kot sta bila npr. Bartok in Holst) pa tudi tedanji psihadelični rock vplivi niso bili zanemarljivi, so bile za band Giles, Giles & Fripp predvidene velike stvari. Toda njihova prva in edina plošča "The Cheerful Insanity of Giles, Giles & Fripp" (1968) je navkljub povsem solidnim in zabavnim skladbam, nekatere so celo že nakazale česa je ta band zmožen in duhovitem monthypythonskem humorju v besedilih ostal na široko spregledan ter s tem doživel precejšen komercialen neuspeh. Razočaran nad neuspehom te plošče se basist ter pevec Peter Giles odloči zapustiti skupino katera nedolgo zatem razpade.

Njegov brat Michael ter Robert Fripp se odločita, da bosta poiskala druge glasbenike ter vse skupaj začela popolnoma na novo. V svoje vrste najprej privabita profesionalnega multiinštrumentalista Iana McDonalda, kateri je prej igral pri nekem vojaškem bandu oz. orkestru, in je med drugim znal igrati flavto, saksofon, melotron, piano, različne klaviature, kitaro in peti. Skupaj z njim pride v skupino tudi pisec poezije, odrski razsvetljevalec, občasni roadie ter računalniški tehnik Peter Sinfield, ki sčasoma postane tudi uradni član skupine. Tako postane poleg Keitha Reida (Procol Harum) eden redkih tekstopiscev v rocku, ki niso igrali nobenega inštrumenta ter so bili uradni člani skupine. Skupini se tedaj za kratek čas na vokalih pridruži tudi nekdanja pevka folk rock skupine Fairport Convention Judy Dyble. Z njo na vokalu, a še vedno brez novega imena, posnamejo celo dve skladbi "Under the Sky" ter "I Talk to the Wind". Slednja skladba se je v vokalno spremenjeni ter dodelani verziji znašla tudi na prvencu King Crimson. Proti koncu leta 1968 Dyblova odide in v band pride pevec, basist ter občasni kitarist Greg Lake, nekdanji član The Gods ter star Frippov znanec.

13. januarja 1969 se rodijo King Crimson. Ime skupine izbere Peter Sinfield. Po njegovih besedah je "crimson king" sinonim za Friderika II, razsvetljenega srednjeveškega kralja, po Frippovih pa pomeni belzebuba oziroma arabskega bil sababa, kar pomeni "moža z namenom". Kar je nekaj kar je tudi postala ena glavnih značilnosti skupine, večni namen odkrivati nova obzorja v rock glasbi pa četudi za ceno komercialnega (ne) uspeha. Originalna, in za številne fane tudi najboljša, postava King Crimson je bila sestavljena iz Roberta Frippa (kitara), Grega Lakea (vokal in bas kitara), Michaela Gilesa (bobni), Iana McDonalda (flavta, saksofon, piano, melotron) in Petra Sinfielda (besedila in odrska razsvetljava). Skupina v hipu šokira in navduši tedanjo britansko glasbeno sceno s svojo originalnostjo, številnimi improvizacijami in nepredvidljivostjo. Veliko pripomore tudi dejstvo, da so se praktično pojavili iz nič. S svojimi nastopi pomembno, tako rekoč revolucionarno vplivajo na tedanjo rock glasbeno sceno in veliko tedanjih medijev jih celo razglasi za naslednike legendarnih The Beatles, sicer enih redkih rock vzornikov skupine (v svojih zgodnjih nastopih so celo igrali priredbo njihove "Lucy in the Sky with Diamonds", ene izmed redkih priredb v zgodovini banda sploh). Med gledalci, ki jih ne morejo prehvaliti so tudi člani Beatlov in Yes. Največ pohval pa jim namenita Pete Townshend (The Who) ter Jimi Hendrix. King Crimson so prva skupina v zgodovini rocka, ki uspešno združuje klasiko, jazz in rock in so zato okronani za izumitelje progresivnega rocka. Njihova prva plošča "In the Court of the Crimson King" (1969) povzroči pravo glasbeno revolucijo in pomeni še danes mejnik v razvoju sodobne popularne glasbe ter vpliva zlasti na razvoj progresivnega rocka, art rocka, jazz fusiona, klasičnega rocka, hard rocka in heavy metala ("21 Century Schizoid Man", njihov antem ter prva skladba s prvega albuma je pravzaprav ena prvih metal skladb sploh). Mešanje med seboj popolnoma različnih in raznovrstnih glasbenih elementov ter njihove napredne pa tudi apokaliptične vizije prihodnosti v glasbi in besedilih pomenita novo obdobje v zgodovini rocka. Je, zaenkrat, tudi edina njihova plošča, ki jim prinese tudi širši komercialni uspeh. K temu pripomore tudi izid njihovega prvega singla "Court of the Crimson King". Konec leta 1969 imajo obsežno turnejo po Severni Ameriki. Po koncu te njihove prve turneje sledi velik šok, kajti band se najprej odloči zapustiti genijalni multiinštrumentalist Ian McDonald, kmalu za njim pa tudi bobnar Michael Giles. Odločita se ustanoviti njun skupni projekt imenovan McDonald & Giles in pod tem imenom izdata tudi svojo edino ploščo "McDonald & Giles" (1970). McDonald je pozneje postal ustanovni član AOR atrakcije Foreigner.

Fripp, Lake in Sinfield kljub temu niso stali križem rok. V začetku leta 1970 v skupino privedejo izvrstne "session" glasbenike, klasičnega skladatelja in pianista Keitha Tippetta (Centipede), flavtista in saksofonista Mela Collinsa (ex-Circus) ter Frippovega starega sodelavca, basista Petra Gilesa. Ker v tem času niso našli primerne zamenjave zanj, kajti skupina je na vsak način iskala jazz bobnarja, se je v skupino za ta čas vrnil Michael Giles, sicer le v logi "session" glasbenika. Tako je na nenavaden način prišlo med drugim tudi do simboličnega in kratkega "reuniona" zasedbe članov Giles, Giles & Fripp. Ta kratkotrajna zasedba izda single "Cat Food". Temu sledi legendaren, edini koncertni nastop te verzije banda sploh, na "Top of the Pops". Sledi snemanje njihove druge plošče "In the Wake of Poseidon" (1970). Sredi snemanja se jih odloči zapustiti pevec Greg Lake, kateri se pridruži klavirskemu "čarovniku" Keithu Emersonu (ex-The Nice) in mlademu ter nadarjenemu bobnarju Carlu Palmerju (ex-Crazy World of Arthur Brown, ex-Atomic Rooster) v njihovem novem superzvezdniškem bandu ELP, ki bo prav tako postal del rock zgodovine. Plošča še ni bila v celoti posneta, ko je band moral poiskati novega pevca. To je postal Frippov stari šolski prijatelj, pevec in basist Gordon Haskell kateri je na plošči odpel vokal na ezoterični baladi "Cadence and Cascade".
"In the Wake of Poseidon" (1970) je po slogu, zlasti v prvem delu plošče, podoben prvencu, večina kritik je pozitivnih in album se uvrsti na 4. mesto glasbenih lestvic, kar je do zdaj najuspešnejša uvrstitev kakšne njihove plošče. Toda band ponovno razpade in nova turneja pade v vodo.

Fripp in Sinfield ostaneta sama vendar kmalu k sodelovanju povabita Haskella, Collinsa, Tippetta ter novega bobnarja Andya McCullocha. Rezultat je plošča "Lizard" (1970), ki izide še istega leta. Gre za eno najbolj ambicioznih plošč v zgodovini rocka in ta plošča je tudi njihova najbolj jazzovska sploh, na naslovni skladbi, njihovem najdaljšem epu sploh (več kot 23 minut), pa jim igra tudi orkester pod vodstvom Keitha Tippetta. Gostujoči pevec na naslovni skladbi je tudi Jon Anderson, pevec Yes, ki je istega leta vabil Frippa, da se pridruži njegovi skupini potem, ko so slednji ostali brez kitarista, King Crimson pa so ravno iskali nove člane. Na srečo obojih se to ni zgodilo. Skupina z radikalno menjavo sloga zopet popolnoma šokira kritike, a še preden se lahko odpravi na turnejo spet sledijo menjave. Takoj po izidu plošče jih zapustita Haskell in McCulloch, menda zaradi različnih glasbenih pogledov in nadaljnje usmeritve skupine. Haskell je pozneje postal uspešen solo glasbenik in njegova kariera ravno v zadnjih letih doživlja pravi razcvet.

Leta 1971 sledijo dolgotrajne avdicije za novega pevca, basista in bobnarja (med katerimi je svojo srečo poskusil tudi Bryan Ferry (Roxy Music)) in naposled nova člana postaneta bobnar Ian Wallace ter pevec Boz Burrell. Slednjega je Fripp kar v enem tednu naučil igrati bas kitaro kar pomeni, da je šlo za še enega zelo nadarjenega glasbenika. Ta zasedba katere član je bil tudi, za razmere skupine, dolgotrajni saksofonist in flavtist Mel Collins, je izdala ploščo "Islands" (1971). Ta plošča je meditativnega ambienta in je nekoliko bolj "umirjena" in manj temačna glede na prejšnje plošče. Kritike so mešane, večina pa se strinja, da gre za še eno mojstrovino skupine. Končno sledi nova svetovna turneja, prva po letu 1969, ko je bil band še v originalni zasedbi. A razlike med Frippom in ostalimi člani te zasedbe, zlasti med njim in piscem besedil Petrom Sinfieldom, poleg Frippa edinim originalnim članom ter duhovnim očetom skupine, postajajo čedalje večje. Sinfield na koncu popusti in sredi turneje zapusti band, ki tako ostane brez tekstopisca in svojega idejnega vodje. Kasneje ta postane producent originalnih Roxy Music ter piše besdila za ELP, PFM in Garya Brookerja (Procol Harum). Skupina do začetka leta 1972 nadaljuje svojo turnejo in istega leta izda svojo prvo koncertno ploščo "Earthbound" (1972), ki pa je v bistvu bootleg zelo slabe zvočne kvalitete in je zato namenjen zgolj zbirateljem oziroma zvestim fanom. Fripp po koncu turneje, nezadovoljen s to inkarnacijo skupine, iz nje vrže Burrella, Collinsa in Wallacea, ki imajo poleg različnih glasbenih pogledov (bolj rhytm 'n' blues vplivi) tudi za Frippa nesprejemljive navade-radi so se "zabavali" po koncertih. Vsi trije se za kratek čas pridružijo blues ikonama Alexisu Cornerju in Alvinu Leeju. Burrell istega leta postane ustanovni član in basist Bad Company, Mel Collins pa se sredi 70-ih pridruži Camel.

Fripp tedaj ostane sam in od takrat je nesporni vodja banda. V skupino tedaj privede same vrhunske glasbenike, večinoma iz že prej uveljavljenih skupin. Pevca in basista Johna Wettona iz banda Family, je želel imeti v bandu že pred izidom "Islands" (1971) vendar je bil ta takrat preveč zavzet tudi s svojim takratnim projektom Mogul Thrash. Wetton je bil že takrat eden najbolj cenjenih basistov kot pevec pa je prvo priložnost dobil prav pri King Crimson. Vrhunski jazz bobnar Bill Bruford (ex-Yes) je v skupino prišel na lastno željo ravno v trenutku, ko so Yes doživljali največji komercialni uspeh. Violinist, saksofonist ter pianist David Cross in ekscentrični bobnar ter tolkalist Jamie Muir pa sta bila Frippovi "odkritji" s tedanje angleške "underground" glasbene scene. Sinfieldovo mesto pisca besedil je nadomestil Wettonov prijatelj Richard Palmer-James, ki pa za razliko od njegovega predhodnika ni postal uradni član skupine. Ta zasedba, za mnoge celo najboljša v zgodovini banda, leta 1973 izda ploščo "Larks' Tongues in Aspic" (1973), ki je še danes eno najpomembnejših del skupine. Kritike si kot ponavadi niso enotne, a večina se mora sprijazniti, da gre za še eno mojstrovino in da je na King Crimson potrebno še kako računati. Nestabilnost zasedbe jih kljub vsemu še vedno spremlja. Sredi turneje leta 1973 si ekscentrični, a genijalni bobnar in tolkalist (sedaj je imela skupina kar dva bobnarja) Jamie Muir poškoduje roko in se nato odloči zapustiti skupino, da bi potem lahko postal menih v nekem samostanu.

Skupina nadaljuje brez njega in leta 1974 izda ploščo "Starless and Bible Black" (1974), ki je sestavljena večinoma iz improvizacij posnetih na koncertih zadnje turneje. Nasploh je za to inkarnacijo skupine značilno, da na koncertih veliko improvizira ter da odlično kombinira različne glasbene vplive svojih članov (Fripp-jazz, klasika in avantgarda, Wetton-rock, Bruford-jazz in Cross-klasika). Fripp v tem času začne sodelovati tudi z Brianom Enom (ex-Roxy Music) pri njunem skupnem "Fripp & Eno" projektu. Tu je Fripp pridobil kar nekaj novih glasbenih metod in tehnik, med drugim je odkril tudi "soundscape" (masovne, orkestralne zvočne zavese katere s pomočjo enega inštrumenta (v Frippovem primeru kitare) proizvajajo občutek celotnega orkestra)). Te glasbene ideje je kasneje veliko uporabljal tudi v glasbi King Crimson. Plošči "Starless and Bible Black" sledi uspešna turenja, zlasti po ZDA. Po njej band zapusti violinist David Cross, kajti njegova violina začne vse bolj izgubljati mesto v njihvi glasbi, in band postane trio.

Fripp, Wetton in Bruford skupaj izdajo eno najboljših plošč v zgodovini skupine "Red" (1974). S svojim brezkompromisnim in mračnim vzdušjem, metalskimi rifi in epskimi kompozicijami je plošča pomenila tudi pomembno iztočnico za glasbeno podobo skupine v kasnejših letih. Na njej sodelujejo tudi nekdanji člani David Cross, Mel Collins in Ian McDonald, kateri se je tudi nameraval vrniti k skupini, a je Fripp njegov predlog zavrnil. "Red" pa je bil tedaj tudi epitaf skupine, kajti konec leta 1974 Fripp šokira glasbeni svet, ko razpusti skupino ter tudi javno oznani, da King Crimson "ne obstajajo več". Po njegovih besedah naj bi se za to potezo odločil, ker je glasbeno industrijo začela razjedati korupcija in ker se človeštvu bliža apokalipsa (v tem času je Fripp postal navdušen nad filozofijo kavkaškega mistika Gurdijeffa ter se začel poduhovljati).

Legendarna trojica se tako razide in za skupino skoraj sedem let nihče ne sliši. Leta 1975 posthumno izide še njihova druga koncertna plošča "USA" (1975), posneta na njihovi zadnji ameriški turneji. Wetton odide k Uriah Heep ter za kratek čas k Roxy Music, kasneje skupaj z Brufordom ustanovi UK ter zatem AOR superband Asia s katerim doživi silen komercialni uspeh, kasneje pa se posveti solo karieri. Bruford za kratek čas postane koncertni bobnar Genesis (kjer na bobnih nadomešča Phila Collinsa), ustanovi lasten band Bruford in se pridruži Wettonu pri UK. Fripp v tem času sodeluje s svetovno znanimi glasbeniki kot so Peter Gabriel (ex-Genesis), David Bowie, Talking Heads in Blondie. Ustanovi tudi svojo šolo za nadarjene kitariste. Konec sedemdesetih izda svojo prvo solo ploščo "Exposure" (1979) ter sodeluje z bandom The League of Gentlemen.

Končno leta 1981 ustanovi band Discipline skupaj z basistom Tonyem Levinom (Peter Gabriel ter cel kup drugih kot "session" glsbenik), povratnikom Billom Brufordom ter pevcem in kitaristom Adrianom Belewom (ex-Frank Zappa, ex-David Bowie, ex-Talking Heads). Slednji tako postane tudi prvi drugi kitarist v zgodovini banda poleg Frippa. Band se že kmalu po združitvi odloči za oživitev legendarnega imena in King Crimson so ponovno rojeni. Ta inkarnacija skupine v svojo glasbo vnaša tudi veliko etno elementov, dobršno mero zvočnih zaves ("soundscapov") ter celo primesi new wavea kar pomeni, da je njihova glasba spet popolnoma drugačna od vseh dotedanjih inkarnacij skupine, a kljub vsemu še vedno vsebuje njihov prepoznavni zvok, zlasti po zaslugi Frippove kitare. Leta 1981 izide plošča "Discipline" (1981), prva plošča King Crimson po več kot šestih letih. Gre za še eno mojstrovino s katero band pokaže, da se lahko uspešno prilagaja novim glasbenim razmeram 80-ih hkrati pa ohranja svoje glasbene ideje in še naprej odkriva nova obzorja. Medtem ko se večina njihovih glasbenih vrstnikov v tem času popolnoma skomercializira in za ceno tega polni stadione (npr. Genesis in Yes), King Crimson ostanejo zvesti sebi.

Skupina prvič v svoji zgodovini ostane stabilna in leta 1982 po turneji izda ploščo "Beat" (1982), ki je posvečena beatniški generaciji 50-ih. Na njej pokažejo tudi smisel za pisanje nekoliko komercialnejših skladb kot je "Heartbeat", izdan tudi kot single. Po obsežni turneji z Roxy Music izide plošča "Three of a Perfect Pair (1984), ki jo spremlja single "Sleepless", sicer najkomercialnejša skladba v zgodovini banda saj jo predvajajo celo v diskotekah kar je svojevrsten dosežek za tako avantgarden in s strani mase vselej nerazumljen band kot so King Crimson. Kritike plošče so kontroverzne saj je skupina nalašč posnela prvo polovico plošče v nekoliko komercialnejšemu, kompaktnejšemu slogu medtem, ko je drugi del popolno nasprotje kjer prevladujejo Frippovi "soundscapi" ter številne improvizacije. Plošči sledi še ena intenzivna turneja, ki pa se konča konec leta 1984 s še enim razpadom skupine. Fripp se tokrat odloči popolnoma posvetiti svoji šoli za nadarjene kitariste in King Crimson ponovno odidejo v "hibernetizacijo". Fripp leta 1990 povabi k sodelovanju pevca Davida Sylvana (ex-Japan) in mu ponudi mesto pevca novih King Crimson (Belew je bil medtem na turneji z Davidom Bowiejem), a ta mu raje predlaga, da ustanovita skupni projekt Sylvan & Fripp s katerim tudi izdata nekaj del in imata obsežno turnejo. Končno leta 1991 Fripp in Belew začneta razpravljati o možnem vstajenju nove inkarnacije King Crimson. Res skupina ponovno vstane od mrtvih in tokrat celo še močnejša kot kdajkoli, vsaj po številu članov in ritem liniji. Poleg Frippa in Belewa se v skupino vrneta Levin in Bruford, poleg njiju pa sta tu tudi novinca, basist Trey Gunn (sicer nekdanji učenec Frippove kitarske šole) in bobnar Pat Mastelotto (ex-Mr. Mister). Slednji zamenja Jerrya Marotto (ex-Peter Gabriel) kateri je bil predviden za novega bobnarja pred izidom nove plošče.

Novi King Crimson delujejo kot "double trio" (dva kitarista, dva basista in dva bobnarja) in leta 1994 najprej izdajo single "Vrooom" (1994) ter kmalu zatem novo ploščo "THRAK" (1995), ki popolnoma šokira vse, ki so band že zdavnaj odpisali. Band je na njej uspešno združil svoje prepoznavne elemente z glasbenimi elementi 90-ih in rezultat je bila še ena odlična, inovativna pa tudi njihova najtrša plošča po "Red" (1974). Sledila je obsežna svetovna turneja med katero je skupina posnela koncertni album "THRaKaTTaK" (1996), sestavljen izključno iz improvizacij. Leta 1997 začnejo dobesedno deževati izdaje na novo odkritih starih koncertnih posnetkov, med njimi naj izpostavim "Epitaph" (1997), "The Night Watch" (1997) ter "Absent Lovers" (1998). Leta 1997, ob izidu koncertnih posnetkov originalne zasedbe pod imenom "Epitaph", se na konferenci za kratek čas sestane originalna zasedba skupine. Fripp zavrne ponudbo Grega Lakea, da bi ponovno skupaj naredili nekaj simboličnih koncertov. Vseeno začne razmišljati o tej možnosti "reuniona", a z Johnom Wettonom namesto Lakea s katerim tedaj nista bila v najboljših odnosih. Vse skupaj pade v vodo potem, ko se Fripp skrega z večino ostalih članov. Slednji se zatem odločijo ustanoviti 21 Century Schizoid Band, skupino sestavljeno iz nekdanjih članov King Crimson (Ian McDonald, Mel Collins, Peter Giles, Michael Giles, slednjega je kasneje zamenjal Ian Wallace) in "novega" člana Jakko Jakyzka (vokal in kitara), ki igra skladbe iz zgodnjega obdobja skupine oz. skladbe katerih King Crimson ne igrajo več.

Z ustanovitvijo Frippove neodvisne založbe Discipline Global Mobile tako začnejo deževati izdaje starih koncertnih posnetkov, katere pa se da naročiti le prek članstva in interneta. Skupina konec 90-ih deluje tudi v formacijah imenovanih "ProjeKcts" (ProjeKct One, Two, Three, Four), ki gradijo glasbo iz improvizacij in koncentrirajo brez imena King Crimson. Po koncu obdobja "ProjeKcts", leta 1999, skupino (ponovno) zapustita Levin in Bruford. Slednji se nato popolnoma preusmeri v jazz vode s svojim bandom Earthworks. "Double tria" je konec, Gunn in Mastelotto pa se uspešno izkažeta na novi plošči "The ConstruKction of Light" (2000), ki izide sredi leta 2000. Plošča kot večina plošč skupine kritike ponovno razdeli na dva pola, a večina fanov je navdušenih nad "modernimi" King Crimson za katere je značilen veliko bolj "zmetaliziran" zvok kot ponavadi pa tudi cel kup novih, avantgardnih motivov, ki jih ne manjka na tej izvrstni plošči. Band nadaljuje v isti zasedbi, po uspešni turneji s Tool izda koncertni boxset "Heavy ConstruKction" (2000) in pod imenom ProjeKct X ploščo "Heaven and Earth" (2000). Izid EPja "Happy With What You Have To Be Happy With" (2002) je primerna nagrada za vse fane, ki nestrpno čakajo na izid naslednje plošče.

Naslednja plošča v tej zasedbi, "The Power to Believe" (2003), je ponovno ena najboljših plošč v zgodovini skupine in vsebuje vse najboljše elemente skupine, od številnih trenutkov, ki spominjajo na legendarne čase skupine pa do nekaterih modernejših elementov, ki segajo od "soundscapov" do "inteligentnega" metala katerega so razvili prav oni. Izidu plošče sledi turneja katere rezultat je koncertna plošča "EleKtriK (2003). Po tej obsežni in uspešni turneji skupino proti koncu leta 2004 zapusti basist Trey Gunn, kateri se odloči posvetiti svoji solo karieri, na njegovo mesto pa se znova vrne povratnik Tony Levin, ki ravno takrat konča turnejo s Petrom Gabrielom. V tej najnovejši zasedbi King Crimson se tudi pričakuje izid nove plošče, ki naj bi najkasneje izšla sredi leta 2007. Glede na to, da imajo vsi člani skupine hkrati še svoje solo projekte in sodelujejo z raznimi drugimi skupinami oz. projekti se v naslednjih letih obeta še cela vrsta zanimivih izdaj z njihove strani.

Kljub temu, da niso več v cvetu mladosti pa se to glasbi King Crimson niti malo pozna in so še vedno najbolj inovativna oz. progresivna skupina svoje generacije, kar je po eni strani tudi logično saj so prav oni tistega davnega leta 1969 nevede na noge postavili celoten žanr. Čeprav se Robert Fripp vztrajno brani oznake "progresivni rock" kajti od najpomembnejših skupin tega žanra samo oni nikoli niso doživeli komercialnega uspeha in polnili stadione. Kljub svoji glasbeni veličini in pomembnosti King Crimson ostajajo skromen band, ki se izogiba pozornosti medijev in ki jim je glasba resnično vse ali tako kot je nekoč rekel Fripp: "King Crimson živi v različnih obdobjih v različnih telesih, a njegova duša in poslanstvo sta vedno enaka". Torej vselej malo naprej pri odkrivanju novih glasbenih obzorjih. Legende so večne in večna je tudi njihova glasba, ki je v sporočilih aktualna za vse čase. Mojster Fripp in ostali člani-še na mnogo let tako dobre glasbe kot do zdaj!

Peter Podbrežnik