Judas Priest so heavy metalski pročetje iz Birminghama, ki so leta 1970 kariero začeli pod vplivom največjih hard rockerskih kolektivov tistega časa. Skozi leta so v ospredje postavili riffovsko udarnost dvojice K. K. Downing / Glenn Tipton, ki je ob revolucionarni preobrazbi samega izgleda s frontmanom Robom Halfordom na čelu postala temelj bodočega razvoja heavy metala. Za njihovo največjo klasiko velja album »British Steel« (1980), čeprav tudi ostali albumi iz osemdesetih kvalitetno ne zaostajajo dosti, kaj šele triumfalni »Painkiller« (1991), s katerim so se že po končani zlati dobi žanra še enkrat postavili v centralni fokus navdiha mlajši metalski generaciji. V karieri so izdali skupno šestnajst studijskih albumov in se v letu 2011 odpravili na poslovilno svetovno turnejo, ki pa po nedavnih Halfordovih besedah vendarle še ni pomenila tudi dejanskega konca njihovih koncertnih aktivnosti.

ZAČETNA LETA (1969 - 1974)

K. K. Downing, Ian Hill in John Ellis so se poznali že iz otroških let, ko so skupaj rasli v predmestju West Bromwicha. Družil jih je isti glasbeni okus, poslušali so Deep Purple, Jimija hendrixa, The Who-je in Creame, in se skupaj učili igrati inštrumente. Skupino so uradno ustanovili oktobra 1970 v Briminghamu, potem ko je razpadel lokalni bend Judas Priest (ime so povzeli iz pesmi Boba Dylana The Ballad of Frankie Lee and Judas Priest). Potem ko so sprva delovali kot trio, so medse sprejeli pevca Al Atkinsa.

Prav Al Atkins je predlagal, da ime spremenijo v Judas Priest. »Originalni« Judas Priesti so preigravali med septembrom 1969 in aprilom 1970 v postavi Al Altkins (vokal), Bruno Stapenhill (bas kitara), Ernie Chataway (kitara) in John Partridge (bobni). Svoj poslednji koncert so odigrali 20. aprila 1970, nato pa je Al Atkins v Wednesburyju srečal kitarista Kennyja Downinga, basista Iana »Skull« Hilla in bobnarja Johna Ellisa, ki so med aprilom in oktobrom '70 igrali kot power rock trio Freight. Iskali so novega pevca in ga našli v Al Atkinsu, ta pa je predlagal, da si nadenejo ime njegovega starega benda, Judas Priest. Skupina je igrala v hiši Atkinsove mačehe v Stone Crossu, svoj prvi koncert pa je odigrala 16. marca 1971.

Z Downingom na vodilni kitari se je skupina od originalnih blues smernic hitro pomikala v smeri tršega rocka. Priesti so v začetnih letih z različnimi bobnarji veliko igrali v okolišu Birminghama, med drugim kot predskupina že uveljavljenim aktom kot so bili Budgie, Thin Lizzy in Trapeze. Zaradi problemov z menedžmentom, družbo IMA v lasti Tonyja Iommija, sta maja 1973 skupino zapustila vokalist Alan Atkins in bobnar Alan Moore.

V tistem času je bil Ian Hill v zvezi z dekletom iz Walsalla, ki je za novega pevca predlagala svojega brata, Roba Halforda. Halford se je skupini že kmalu pridružil in k njej pripeljal še bobnarja iz svojega prejšnjega benda, Hiroshima. V tej postavi so Priesti še naprej koncertirali po Veliki Britaniji, dobili so celo nekaj nastopov v Nemčiji in na Norveškem.

SEDEMDESETA: STREMENJE K RIFFOVSKI UDARNOSTI (1974 - 1979)

Predno so se Judas Priesti v studio odpravili posnet svojo prvo ploščo, jim je založba predlagala vključitev še enega glasbenika. Downing si v svoji bližini ni želel klaviaturista ali pihalca, zato je v skupino aprila 1974 prišel še en glavni kitarist, Glenn Tipton (Flying Hat Band). Bend je v novi zasedbi družno do konca obdelal material, tako da je kot soavtor dveh skladb naveden tudi že Tipton. Avgusta 1974 so izdali svoj premierni single Rocka Rolla, ki mu je mesec dni kasneje sledil prvenstveni album z istim imenom.

Za slabo zvočno kvaliteto prvenca so bili krivi tehnični problemi med snemanjem. Producent Rodger Bain, ki je sodeloval z Black Sabbathi na prvih treh albumih in z Budgie na njihovem prvencu, je bil zaslužen za nekaj potez, s katerimi se bend sicer ni strinjal, med drugim je 10-minutni ep Caviar and Meths skrajšal v dvominutni inštrumental, iz prvenca pa je odrezal tudi skladbe Tyrant, Genocide in The Ripper, ki so na njihovih koncertih že veljali za najpriljubljenejše komade. Promocijska turneja za Rocka Rollo je bila njihova prva prava mednarodna turneja, igrali so v Nemčiji, na Nizozemskem, Danskem in Norveškem.

Novembra in decembra 1975 so Priesti posneli svoj drugi album in producente zanj izbrali sami. Rezultat je bil spomladi 1975 izdani album »Sad Wings of Destiny«, mešanica starejšega in novejšega materiala, med katerim izstopa epska Victim of Changes, nekakšna kombinacija Al Atkinsove koncertne klasike Whiskey Woman in sklabe Red Light Lady Halfordovega prejšnjega benda Hiroshima. Dober izdelek, na katerem je z v nebo segajočim vokalom nase začel opozarjati svetlolasi vokalist Rob Halford, in nastop na znemanitem Reading festivalu 1975, sta skupino začela utrjevati z vse večjim številom privržencev.

Naslednji album »Sin After Sin«, ki ga je poduciral nekdanji Deep Purple basist Roger Glover, je Priestom pomagal snemati studijski bobnar Simon Phillips. Izdali so ga pri novi založbi CBS. Naslednjo turnejo je s Priesti oddelal Les (James Leslie) Binks, ki je nato posnel še albuma »Stained Class« (1978) in »Killing Machine« (1979; v Ameriki izdan kot »Hell Bent For Leather«) z mogočnim epom Beyond the Realms of Death, ki mu je piko na i s tehnično zahtevnim bobnanjem dodal ravno Binks. Na Japonskem so posneli legendarni koncertni album Unleashed in the East (1979).

Med heavy rockersko javnostjo so bili Priesti medtem že dobro poznani, vseeno pa so želeli postati še dostopnejši množicam, zato so v želji po osvojitvi ameriškega trga že na »Sin After Sin« vključili priredbo folk pevke Joan Baez Diamonds and Rust, skladbe na »Killing Machine« pa so bile veliko krajše, kot je bilo to v navadi na prejšnjih štirih albumih. A kar je glavno, obdržali so svoj strupen heavy metalski zvok s prepoznavnim sodelovanjem dvojice Downing / Tipton in Halfordovim mogočnim vokalim. V obdobju konca sedemdesetih so si nadeli tudi usnjeno opravo, ki je v naslednjih letih postala nepogrešljiv del metalske garderobe, Halford pa je koncertni šov začel začinjati z odrskim prihodom na Harley-Davidsonu.

OSEMDESETA: SVETOVNI USPEH (1980 - 1991)

Prav koncertni album s posnetkom iz Japonske je bil prvi Judas Priest album z doseženo platinasto prodajno naklado. Skupino je nato zaradi različnih kreativnih pogledov zapustil Binks, na bobnarskem stolčku ga je nadomestil Dave Holland (ex-Trapeze). V novi postavi so nato Priesti skozi osemdeseta posneli šest studijskih in en koncertni album in se dokončno prebili med najimenitnejša imena heavy metala.

Leta 1980 so izdali album »British Steel« s krajšimi, radijsko orientiranimi skladbami, ki pa kljub temu niso izgubile heavy metalske ostrine, zato pa so se dokončno otresli rahlega spogledovanja z bluesom, ki je bil v njihovem zvoku prisoten skozi sedemdeseta. Skladbe United, Breaking the Law ter Living After Midnight so po izdaji albuma pogosto vrteli na radijih. Naslednji album »Point of Entry« (1981) je sledil formuli predhodnjika, a pri kritikih ni naletel na tako pozitivne ocene. Promocijska turneja je bila vseeno uspešna, Priesti pa so zakladnico klasik razširili denimo s komadoma Solar Angels in Heading Out to the Highway.

Naslednji album »Screaming for Vengeance« (1982) se je s komadom You've Got Another Thing Comin' naposled prebil tudi na ameriške radijske postaje, izmed njegovih skladb pa vse do danes ostajajo popularne tudi The Hellion / Electric Eye ter Riding on the Wind. Album je posegel po dvojni platinasti nakladi, tudi po zaslugi uspešnega singla (Take These) Chains. Priesti so v sklopu promocijskih koncertov nastopili tudi na znamenitem US Festivalu 1983, skupaj z največjimi heavy metal in hard rock bendi tistega časa: Van Halen, Ozzy Osbourne, Triumph, Scorpions... Leta 1984 je izšel naslednji album »Defenders of the Faith« z bolj melodičnimi in celo rahlo progresivnimi skladbami, vseeno pa so ga kritiki ob izidu zaradi podobnosti s predhodnjikom označili kar kot »Screaming for Vengeance II«.

13. julija 1985 so Judas Priest skupaj z Black Sabbathi in drugimi nastopajočimi igrali na Live Aidu. Na vsesvetovnem dobrodelnem dogodku na stadionu JFK V Filadelfiji so zaigrali skladbe Living After Midnight, The Green Manalishi (With The Two-Pronged Crown) (Fleetwood Mac priredba) ter You've Got Another Thing Comin'.

Jubilejni deseti album »Turbo« je izšel aprila 1986. Priesti so šli v korak s časom in so v svoj zvok vključili sintisajzer, s čimer je v drugi polovici osemdesetih eksperimentirala večina heavy metal velikanov. Dosegel je platinasto naklado, iz uspešne promocijske turneje pa je izšel naslednji koncertni plošček »Priest...Live!« izključno s skladbami iz osemdesetih. Zanimiv je bil tudi izid videa Heavy Metal Parking Lot, ki prikazuje čakanje fenov na Judas Priest koncert 31. maja 1986, ko so železni Britanci v Marylandu nastopili ob podpori ameriških hard rockerjev Dokken.

Maja 1988 je izšel naslednji album »Ram It Down« z mešanico neobjavljenih komadov iz Turbo ere in nekaterimi novonastalimi kompozicijami. Pravzaprav so že v času Turbota želeli izdati dvojni album, a založbi Columbia ta ideja ni bila všeč. Z albumom so Priesti s trdo produkcijo naredili nov stilistični korak naprej, zmanjšali so uporabo sintisajzerjev in naredili čistokrvni heavy metalski izdelek, po njegovi izdaji pa jih je zapustil bobnar Dave Holland. Ta je imel že med snemanjem zdravstvene težave, zato so bobne posneli kar računalniško, čeprav je Hollad uradno naveden kot del snemalne ekipe.

Septembra 1990 je luč sveta ugledal znameniti »Painkiller«, posnet z novim bobnarjem Scottom Travisem (ex-Racer X), na katerem so (z izjemo skladbe A Touch of Evil) popolnoma ovrgli sintesajzerje. Na turneji so jih spremljale skupine kot so Megadeth, Pantera, Sepultura in Testament, med drugim so pred več kot sto tisoč glavo množico obiskovalcev nastopili na brazilskem Rock in Riu, ustavili pa so se tudi v ljubljanski Hali Tivoli (skupaj s Pantero in Annihilator).

Skozi leta je Halfordov prihod na oder na Harley-Davidsonu postal nepogrešljiv del Judas Priest nastopov. Na koncertu v Torontu avgusta 1991 pa je frontman zaradi gostega dima spregledal del odrske kulise in se zaletel vanjo ter se pri tem resneje poškodoval. Kljub krajši prekinitvi je pred odhodom v bolnišnico koncert oddelal do konca. Leta kasneje je v intervjuju Halford dejal, da nesreča nikakor ni botrovala njegovi odločitvi o odhodu iz skupine.

Sodni proces zaradi domnevnih subliminalnih sporočil

Poleti 1990 so bili Judas Priesti s strani civilne družbe napadeni z obtožbo o njihovih subliminalnih sporočilih, ki naj bi bili leta 1985 krivi za samopovzročene strelske rane dveh mladeničev. 23. decembra 1985 sta 20-letni James Vance in 18-letni Raymond Belknap v Nevadi (ZDA) po urah pitja piva, uživanja marihune in poslušanja Judas Priestov odšla na igrišče v bližini cerkve v Sparks. Tam se je pod brado najprej ustrelil Sparks in si takoj zadal smrtno rano, medtem ko je Vance s hudimi poškodbami sprva preživel strel v lastno telo, a po številnih zapletih tri leta kasneje prav tako umrl.

Starši umrlih mladeničev in najeta odvetniška ekipa so bili prepričani, da pesem Better By You, Better Than Me iz albuma »Stained Class« vsebuje skrito sporočilo, ki je mladeniča gnalo k samomoroma. Sodišče je na procesu (na katerem je med drugim pesem sodniku in poroti zapel tudi sam Rob Halford) med 16. julijem in 24. avgustom 1990 skupino oprostilo, vsa fama okoli procesa pa je zabeležena v leto dni kasneje izdanem dokumentarnem filmu Dream Deceivers: The Story Behind James Vance Vs. Judas Priest.

HALFORDOV ODHOD (1991 - 1992)

Po koncu Painkiller turneje je skupino zapustil Halford. Že septembra 1991 so se razširile govorice, da med člani benda vladajo medsebojna trenja. Halford je v želji po odkrivanju novih glasbenih svetov s Scottom Travisom ustanovil thrash metal skupino Fight, zaradi pogodbenih obveznosti pa je nato maja 1992 Judas Prieste tudi uradno zapustil. S skupino je nato sodeloval še pri izdaji kompilacije »Metal Works '73-'93« ob dvajsetletnici snemalne kariere, pojavil pa se je tudi v istoimenskem videu z dokumentarnim prerezom bendove zgodovine.

Rob Halford je v intervjuju za MTV leta 1998 razkril svojo istospolno usmerjenost, kar je bil za večino oboževalcev skupine, ki je je med heavy metalci simbolizirala možatost, velik šok. Ostali člani Priestov so za Halfordovo spolno usmerjenost sicer vedeli že pred tem.

TIM »RIPPER« OWENS (1996 - 2003)

Leta 1996 je v skupino kot nov frontman prišel Tim »Ripper« Owens, dotedanji pevec pri Judas Priest tribute skupini British Steel. Z novim vokalistom so Priesti izdali dva studijska (»Jugulator«, 1997 ter »Demolition«, 2001) in dva koncertna (»'98 Live Meltdown«, 1998 ter »Live in Lodon«, 2003) albuma. Čeprav se je sploh »Jugulator« prodajal dobro, je med oboževalci zaradi manjka ikone benda doživel mešan sprejem. Na albumu se nahaja epska skladba Cathedral Spires, ena najbolj priljubljenih pesmi celotne Ripperjeve kariere. Tudi »Demolition« je za oboževalce pomenil razočaranje, čeprav vsebuje nekaj močnih komadov.

HALFORDOV POVRATEK (2003 - )

Po enajstih letih od ločitve so, okrepljeni z vestjo uspešnega povratka Brucea Dickinsona k Iron Maidnom, Judas Priesti in Rob Halford za julij 2003 napovedali ponovno združitev. Naslednje leto so koncertirali po Evropi in Ameriki, kjer so bili sonosilci Ozzyfesta. Z Ripperjem Owensom so se Priesti razšli sporazumno, slednji je kariero nadaljeval kot zamenjava Matta Barlowa pri Iced Earth. Marca 2005, štirinajst let po zadnjem albumu s Halfordom, so Priesti izdali nov album »Angel of Retribution«, nad katerim so bili poslušalci navdušeni.

Že leto po izdaji zadnjega albuma so Priesti začeli obljubljati nov album, tokrat konceptualne narave, s tematiko o Nostradamusu, francoskemu mislecu iz 16. stoletja, ki naj bi imel po mnenju Halforda veliko skupnega z izročilom heavy metala.

Skupno šestnajsti album skupine »Nostradamus« je naposled izšel junija 2008, Priesti pa so z nastopanjem po evropskih festivalih z njegovo promocijo pričeli že takoj po izidu. S turnejo so po evropskih dvoranah ob podpori Megadeth in Testamentov nadaljevali spomladi naslednje leto. Poleti 2009 so Priesti ob skorajšnji tridesetletnici izdaje kultnega ploščka »British Steel« na severnoameriški turneji omenjeni album preigravali v celoti, spremljali pa so jih Whitesnake, ki pa so bili sredi turneje zaradi šibkega Coverdaleovega vokala primorani odpovedati preostanek skupnega druženja. V tem obdobju je izšel nov koncertni album »A Touch of Evil: Live« z enajstimi prej še neizdanimi živimi posnetki iz svetovnih 05' in 08' turnej. Za komad A Touch of Evil (live) so prejeli Grammyja v kategoriji najboljšega heavy metal posnetka. Po Halfordovih besedah so skupini ponudili tudi zvezdo na holivudskem Pločniku slavnih, a so jo prijazno zavrnili, saj se jim je zdelo nesmiselno iz tega delati famo, ko pa vendar še nikoli niso bili tam.

SVETOVNA EPITAPH TURNEJA in DOWNINGOVA UPOKOJITEV (2010 - )

Decembra 2010 so Judas Priest z uradno izjavo sporočili, da se v naslednjem letu odpravljajo na obsežno poslovilno svetovno turnejo, že kmalu pa so razkrili tudi, da delajo na materialu za nov studijski album. Na poslovilni »Epitaph« turneji s pričetkom na Nizozemskem junija 2011 so preigravali skladbe s prav vsakega od albumov (izjema sta bila zgolj oba z Ripperjem), sredi turneje (po oddelani Evropi, Severni in Latinski Ameriki ter Japonski) pa je iz tabora skupine prišla nepričakovana vest, da se zaradi nesoglasij z menedžmentom in bendom upokojuje originalni in dolgoletni kitarist K. K. Downing, kar je bil za fane hud udarec. Zamenjal ga je Richie Faulkner (Lauren Harris band), s katerim Priesti nadaljujejo z ustvarjanjem novega albuma.

Rob Halford je po koncu Epitaph turneje sporočil, da se Priesti kljub prvotni napovedi koncertno še niso upokojili.

Urban Bolta, december 2013