Journey je ameriška rock skupina, ki so jo leta 1973 v San Franciscu ustanovili nekdanji člani Santane, skupine mehiškega kitarista Carlosa Santane. Bend je v letih delovanja doživel več razvojnih faz, največji komercialni uspeh pa so Journey doživeli konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih. V teh letih so poskrbeli za kopico hitov, večinoma power rock balad, kot so Don't Stop Believin', Any Way You Want It, Faithfully, Open Arms, Send Her My Love, Separate Ways, Wheel in the Sky, Who's Crying Now, Stone In Love, Lovin,' Touchin,' Squeezin' in Lights. Med leti 1978 in 1986 so prav vsi njihovi albumi dosegli multiplatinasto naklado, zaradi česar vse do danes v rodni Ameriki ostajajo ena najpopularnejših rock skupin. Samo v domovini so prodali okoli 50 milijonov albumov, po celem svetu še približno 30 milijonov več, kljub temu pa še vedno čakajo na povabilo v prestižno Rock and Roll dvorano slavnih, o kateri se sicer govori že od preloma tisočletja dalje.

Journey so bili eni nosilcev arenskega rocka, ki je v začetku osemdesetih izbruhnil z uspehi skupin kot so Toto, Foreigner, Survivor, Chicago, Styx, REO Speedwagon. So eni izmed pionirjev zvočne perfekcije, ki še danes ostaja njihov zaščitni znak. Največji dokaz njihove priljubljenosti po vseh pretečenih letih je skladba Don't Stop Believin', ki je kljub obdobju instantnih pop zvezd na največji medijski spletni trgovini iTunes leta 2009 postala največkrat kupljena skladba sploh.

USTANOVITEV in PRVA LETA DELOVANJA (1974 – 1977)

Skupino so v San Franciscu leta 1973 ustanovili kitarist Neal Schon, vokalist in klaviaturist Gregg Rolie, bobnar Prairie Prince ter basist Ross Valory, potem ko jih je k temu nagovoril nekdanji Santanin menedžer Herbie Herbert. Sprva so v Bay Area okolišu služili kot zanesljiva spremljevalna skupine že uveljavljenim glasbenikom, istočasno pa so začeli s preigravanjem avtorskega jazz fusiona in progresivnega rocka. Prvotno ime The Golden Gate Rythm Section so na predlog roadieja Johna Villaneuve spremenili v Journey. Javno so prvič nastopili na Winterland Ballroomu na božični večer leta 1973. Prince je skupino kmalu zapustil in se pridružil svoji stari zasedbi The Tubes, k Journey pa je na mesto bobnarja prišel Aynsley Dunbar, ki je pred tem sodeloval z Johnon Lennonom in Frankom Zappo. Prvič so v novi postavi nastopili februarja naslednje leto, podpisali pa so tudi pogodbo z založbo Columbia Records.

Journey so svoj istoimenski prvenec izdali leta 1975, še pred izdajo naslednjika »Future« pa jih je zapustl ritem kitarist Tickner. Tudi drugi album ni posegel po dobri prodajanosti, tako so se Schon, Valory in Dunmbar odločili za vokalno spremljavo Roliejeva vodilnega vokala. Naslednji album »Next« (1977) je prinesel krajše, čeprav še vedno težke skladbe, z delno spremenjenim zvokom, nekatere izmed njih je kot glavni vokalist odpel kar kitarist Neil Schon.

NOVA GLASBENA USMERITEV (1977 – 1980)

Prodaja se ni izboljšala in iz založbe Columbia je prišel ukaz, naj spremenijo svoj glasbeni stil in zaposlijo frontmana, saj se klaviaturist Gregg Rolie na koncertih ni mogel v celoti posvečati vokalnim zadolžitvam.  V svoje vrste so sprejeli Roberta Fleischmana in se odločili za bolj melodičen slog, kakršnega so gojili Boston in Foreigner. S Fleischmanom so se leta 1977 odpravili na turnejo in napisali prvi pravi hit, Wheel in the Sky. Oboževalci nad najnovejšo okrepitvijo v skupini niso bili navdušeni, pojavila so se tudi osebnostna trenja, tako je Fleischman po manj kot enoletnem članstvu že dobil brco iz benda. Konec leta je k Journey prišel Steve Perry, vokalist mogočnega tenor vokala, pod njegovim okriljem pa je skupina doživela pravi preporod. Četri album »Infinity« (1978) se je povzpel na 21. mesto prodajanosti, dosegel platinasto naklado in navrgel prva dva bendova hita, Lights ter Wheel in the Sky.

Bobnar Aynsley Dunbar ni odobraval nove slogovne podobe zasedbe, zato ga je nadomestil Steve Smith, sam pa se je kmalu pridružil lokalnim rock velikanom Jefferson Starship. Perry, Schon, Rolie, Smith in Valory so nato posneli albuma »Evolution« (1979) z vodilnim singlom Lovin', Touchin', Squeezin' in »Departure« (1980) s hitom Any Way You Want It. Nova zvočna podoba se jim je bogato obrestovala, dobili so novo bazo oboževalcev in začeli s koncertiranjem po celem svetu, tudi po Japonski, kjer so želi izredno popularnost. Izdali so koncertni album »Captured« (1981) s posnetki iz različnih lokacij, posvetili pa so ga 'prijatelju iz avtoceste', kakor so poimenovali pokojnega AC/DC frontmana Bona Scotta – posvetilo naj bi se nanašalo na njegov zadnji album z avstralskimi hard rock velikani »Highway To Hell« (1979).

Izčrpan zaradi napornih turnej je klaviaturist Gregg Rolie skupino zapustil. Zamenjal ga je Steve ''Keys'' Roseman, ki je za koncertni album »Captured« posnel edino studijsko skladbo The Party's Over (Hopelessly in Love), že kmalu pa je na Roliejevo priporočilo v skupino prišel Jonathan Cain (The Babys), ki je nato Journey popeljal v njihovo najuspešnejše obdobje.

POPULARNOST DOSEŽE VRHUNEC (1981 – 1983)

Svoj osmi, najbolje prodajani album »Escape« so Journey izdali leta 1981. Dosegel je devetkratno platinasto naklado, najbolj pa so bile uspešne power balade, ki so se praviloma začenjale z igro klavirja in Perryjevega unikatnega vokala: Who's Cryin' Now, Don't Stop Believin' in Open Arms. Na promocijski turneji so med skladbo Line of Fire začeli uporabljati pirotehniko. Journey so se dokončno ustoličili kot velikani arenskga rocka. Njihove skladbe, ob katerih se lomija srca, so odraz zvočne perfekcije, ki so jo začeli graditi konc sedemdesetih in so pravzaprav pristni spomenik AOR žanra.

Zahvaljujoč megauspešnemu albuma so se njihove skladbe začele pojavljati v reklamah, filmih in igricah, med drugim so denimo posneli radijsko reklamo za pivo Budweiser. Del njihovega useha pa je želel biti tudi MTV, ki je posnel enega od razprodanih dveh nastopov skupine v Houstonu. 6. novembra 1981 so tako snemali koncert v razprodani mestni areni, kjer je dvorana pod težko 20.00 obiskovalcev pokala po šivih.

A vsaka stvar ima vedno dve plati, vsak uspeh na drugi strani prinese tudi kritike. Novinar Rolling Stone Record Guidea Dave Marsh je tako prav vsak Journey album ocenil zgolj z eno zvezdico, z obrazložitvijo, da je skupina uničila rock sceno v San Franciscu, njihov album »Escape« pa označil celo za najslabši album, ki je kadarkoli postal prodajna številka 1.

Naslednji album »Frontiers« (1983) je nadaljeval bendov izjemen komercialni uspeh in se povzpel do šestih milijonov prodanih izvodov. Njegove najuspešnejše skladbe so uvodna Separate Ways (Worlds Apart), pa Faithfully, Send Her My Love ter After the Fall. V letu 1983 so bili Journey ena najpopularnejših skupin na planetu, čeprav so s koncerti najraje razvajali ameriško publiko, kjer je bila baza njihovih oboževalcev največja. Med stadionsko turnejo so se povezali s snemalno ekipo NFL studijev, ki je posnela njihov nastop na stadionu v Filadelfiji, ko so igrali pred 80 tisočimi obiskovalci.

LETA UPOČASNJENE AKTIVNOSTI (1984 – 1994)

Po uspešni stadionski Frontiers turneji so si Journey za napolnitev baterij vzeli daljši premor. Frontman Steve Perry in kitarist Neal Schon sta se intenzivno posvetila vsak svoji solo karieri, s katerimi sta pričela že pred izdajo zadnjega Journey albuma. Leta 1985 je skupina izdala dve skaldbi, ki na albumu »Frontiers« nista našli prostora, Only The Young, in Ask The Lonely, obe skladbi so izdali kot soundtracka dveh različnih filmov.

Ko so se Journey leta 1986 naposled znova sestavili skupaj za snemanje novega albuma »Raised on Radio«, sta nogo zaradi glasbenih in profesionalnih razlogov dobila basist Valory in bobnar Smith. Njuno mesto so za potrebe snemanja nadomestili studijski glasbniki, album pa je bil prodan v dveh milijonih izvodih, kar je vsekakor lepa številka, pa čeprav so se na sredini osemdesetih začela leta, ki zvoku arenskga rocka niso bila več tako naklonjena. Najbolj priljubljene skladbe albuma so Be Good to Yourself, I'll Be Alright Without You, Girl Can't Help It ter Suzanne. Na promocijski turneji sta s skupino igrala basist Randy Jackson in bobnar Mike Baird. Iz turneje je MTV pripravil dokumentarec z intervjuji članov skupine in posnetki bendovega nastopa na Mountain Aire festivalu v Kaliforniji. Sredi turneje prvo grlo skupine, Steve Perry, s skupino ni želel več nastopati, tako da je bil njen preostanek odpovedan.

Neal Schon in Jonathan Cain sta se nato povezala z ex-Babys pevcem Johnom Waiteom in Rickyjem Phillipsom ter z bobnarjem Deen Castranovom ustanovila skupino Bad English. Steve Smith je ustanovil jazz skupino Vital Information, sočasno pa je z Rossom Valoryjm in Greggon Roliejem preigraval tudi s skupino The Storm.

Leta 1988 je založba Columbia, pri kateri so izšli vsi klasični Journey albumi, izdala kolekcijo največjih Journey hitov, ki je s prodanimi petnajstimi milijoni izvodi postal bendov najbolje prodajani album. Še dandanes je vsako leto prodanih okoli pol milijona izvodov, kar album na ameriških tleh na večni lestvici »greatest hits« albumov uvršča na izjemno peto mesto. Skupina se je leta 1991 vrnila s kratkim nastopom dveh pesmi, Faithfully in Lights, v spomin na legendarnega kalifornijskega koncertnega promotorja Billa Grahama. Kot se je izkazalo kasneje, je bil to Perryjev poslednji nastop z Journey. Pri njih je  pustil neizbrisen pečat. Ne samo, da je kot frontman postal njihova ikona, tudi pri samem pisanju skladb je v skupini igral eno od osrednjih vlog.

ZDRUŽITEV (1995 – 1997)

Med leti 1987 in1995 je bendova matična založba Columbia izdala tri kompilacije. Oktobra 1993 so Kevin Chalfant (pevec skupine The Storm), Neal Schon in Jonathan Cain na pobudo menedžerja Herberta nastopili skupaj. Kmalu zatem so Schon, Cain, Valory, Smith in Rolie obudili skupino z novim pevcem Chalfantom. Steve Perry ni bil del združitve, saj sta bila z menedžerjem Herbertom na bojni nogi. Na Perryjev ultimat je bil Herbert odpuščen, tako da je menedžiranje prevzel Irving Azoff, Perry pa se je naposled le priključil skupini.

Klasična Journey postava v sestavi Perry, Schon, Cain, Valory in Smith je bila torej spet skupaj! Posneli so album »Trial By Fire« (1996), ki ga je promovirala skladba When You Love a Woman, za katero so bili naslednje leto predlagani za Grammyja za najboljši pop nastop. Ostale priljubljenejše skladbe iz albuma so Message of Love, Can't Tame the Lion ter If He Should Break Your Heart. Plani za povratniško turnejo so padli v vodo, ko si je frontman Perry med dopustom na Havajih poleti 1997 pri padcu poškodoval kolk, nato pa nekaj časa celo zavračal nujen operacijski poseg. Naslednje leto sta se Schon in Cain odločila, da skupina poišče novega pevca, v istem obdobju jih je zapustil tudi bobnar Steve Smith.

Z NOVIM FRONTMANOM NAPREJ (1998 – 2006)

Leta 1998 so Journey kariero nadaljevali z bobnarjem Deenom Castronovo (Bad English, Hardline), ki je nadomestil Smitha – ta je odšel kot verižni odgovor potem, ko je skupino na klin obesil Perry. Novega frontmana so Journey našli v Steveu Augeriju (Tyketto, Tall Stories)

Istega leta so Journey v prenovljeni zasedbi posneli skladbo Remember Me, ki so jo uporabili ustvarjalci filma Armageddon. Naslednji album »Arrival«, prvega v novi postavi, so izdali konec leta 2000 na japonskem, v začetku naslednjega leta pa še na ameriškem trgu. Najuspešnejša skladba albuma je postala All The Way, ki pa jasno ni zatresla kakšne od pomembnejših lestvic, kot je to ameriški skupini v serijah uspevalo dve desetletji pred tem. Leta 2002 so Journey izdali EP »Red 13« s štirimi skladbami, izdaja pa je služila kot časovni most do naslednjega albuma »Generations«, na katerem je, zanimivo, vsak član benda pri vsaj eni skladbi prevzel glavni vokal. Album je doživel komercialni polom, saj ni dosegel niti 100 tisočih prodanih izvodov. Odpravili so se na turnejo ob 30-letnici delovanja, na hollywoodskem pločniku slavnih pa so putili tudi svoje odtise.

KRATKOTRAJNA AVANTURA Z JEFF SCOTT SOTOM (2006 – 2007)

Leta 2006 je Steve Augeri med skupno turnejo z Def Leppardi ostal brez službe, uradni vzrok je navajal »kronično vnetje grla«. Augeriju je vokal nagajal že vse od leta 2003, zato so bili Journey na nastopih nemalokrat prisiljeni uporabiti vnaprej posnete glavne vokalne linije, kar je bilo za skupino njihovega kova sramotno, zato jim ni preostalo drugega, kot da najdejo novega pevca. Našli so ga v Jeffu Scottu Sotu (Talisman, Yngwie Malmsteen), ki pa je bil član skupine zgolj polovico leta, uradno od decembra 2006 pa do junija 2007.

Z ARNELOM PINEDO V NOVO DOBO (2007 - )

Decembra 2007 se je ameriški skupini priduržil filipinski vokalist Arnel Pineda, član filipinskega cover benda The Zoo. Njegova zgodba je neverjetna. Povabilo na avdicijo je namreč dobil kar preko Youtube kanala, kjer ga je naključno našel kitarist Neal Schon. Pineda ima praktično identično barvo glasu kot Steve Perry, zato so se Američani odločili, da postane njihov novi pevec. Prvič se je s skupino predstavil februarja 2008 v Čilu, že poleti pa je izšel nov studijski album »Revelation«. Bil je njihov najuspešenjši v zadnjem desetletju, njegov uspeh pa je nadgradila še poletna turneja po Ameriki, ki so jo oddelali skupaj s Heart in Cheap Trick. Prinesla jim je okoli 35 milijonov dolarjev, s čimer so tistega leta postali eni izmed planetarnih zaslužkarskih prvakov. Leta 2009 so v filipinski prestolnici Arnelu Pinedi na čast posneli DVD »Live in Manila«, istega leta pa so se po debelih več kot petindvajsetih letih znova vrnili na evropske koncertne odre. Z novim frontmanom na krovu so si Journey povrnili svetovno slavo, pred njimi je bilo znova lepše obdobje.

Čeprav Pineda ni bil prvi tujec v bendu (nekdanji bobnar Aynsley Dunbar je bil Britanec), niti ni bil prvi ne-belec (nekdanji basist Randy Jackson je bil afroameričan), je bila nova podoba skupine nekaterim njihovim oboževalcem težko sprejemljiva. Njihova poteza, da na mestu najbolj izpostavljenega člana zaposlijo Azijca, je bila za zahodno skupino svetovnega slovesa res nenavadna, a je Pineda v naslednjih letih z odličnimi nastopi utišal prav vse zle govorice. Kasneje je o Pinedini dihjemajoči zgodbi izšel tudi dokumentarni film pod režisersko taktirko Ramna A. Diaza.

Leta 2011 so Journey izdali nov album »Eclipse«, ki jih je znova predstavil v dobri formi. Nekako v skladu s smernicami mnogih ameriških bendov iz osemdesetih let so se začeli redno vračati tudi na evropske odre, ki so jih zaradi močne popularnosti na domačih, ameriških tleh več desetletij zanemarjali. 

Urban Bolta, maj 2013