Jethro Tull so progresivna folk rock skupina, nastala v Blackpoolu, konec 60-ih. Njihova glasba je zaznamovana predvsem s karizmatičnim pevcem in flavtistom Ianom Andersonom in njegovim značilnim vokalom, igranjem flavte in odrskimi nastopi ter nevsakdanjimi, pogosto kompleksnimi strukturami skladb. Njihova glasba je skozi leta doživljala vrsto slogovnih sprememb, po začetkih v eksperimentalnem bluesu, so začeli v glasbo vnašati elemente klasične glasbe in keltske folk glasbe, prav tako art rock in alternativni rock. Anderson je razložil razliko med glasbo Jethro Tull in glasbo večine ostalih rock skupin tistega časa z dejstvom, da člani Jethro Tull nikoli niso uporabljali drog. Prav tako, kljub temu, da priznavajo glasbene vplive drugih skupin 60-ih, so se ves čas držali svoje edinstvene oblike progresivnega rocka, zabeljenega s klasičnimi oblikami glasbe.

Prvi band Iana Andersona se je imenoval The Blades (nastali 1963, v Blackpoolu). Kasneje je leta 1966 iz njih nastal 7-članski soul band John Evan Band (kasneje John Evan Smash), imenovan po klaviaturistu/bobnarju Johnu Evansu, ki je iz svojega imena izpustil črko "s", da bi to zvenelo manj običajno. Ko se leta 1967 preselijo v London (Anderson je sicer Škot), večina članov zapusti skupino in John Evan Band razpade. Tedaj se pevec, flavtist in občasni kitarist Anderson in basist Glenn Cornick (oba nekdanja člana John Evan Banda), odločita ustanoviti novo skupino skupaj s kitaristom Mickom Abrahamsom, in bobnarjem Cliveom Bunkerjem (oba iz skupine McGregor's Engine). Glasba v zgodnjem obdobju skupine je bil blues rock, začinjen z elementi folk rocka (predvsem po zaslugi Andersonove flavte). Ime za skupino, po pogostih menjavanjih imen, izbere njihov takratni glasbeni agent, ki je bil očitno navdušenec nad zgodovino in agrikulturo, kajti "originalni" Jethro Tull je bil izumitelj sejalnika iz 18. stoletja. Nevede je dal skupini ime, ki se odlično ujema tako z njihovo glasbo, večino konceptov kot samo podobo. Skupina je to ime sprejela predvsem zaradi dejstva, da jih pod tem imenom prvič opazil tedanji menedžer. Prvi single skupine, "Sunshine Day", kjer jih založba napačno predstavi kot Jethro Toe, gre dokaj neopazno mimo (danes je seveda zelo iskana rariteta med glasbenimi zbiratelji), vendar si skupina že zelo zgodaj pridobi kulten status v britanski klubski sceni. Predvsem po zaslugi karizmatičnega Andersona in njegovih izrednih odrskih "vragolij" ter njegovih duhovitih govorov med posameznimi skladbami. Tako se že zelo zgodaj začnejo razlikovati od ostalih blues rock skupin.

Njihova prva plošča "This Was" iz leta 1968, ki je v glavnem usmerjena v blues vode, čeprav vsebuje nekaj "eksperimentalnih" trenutkov, jim prinese pohvale številnih kritikov. Naslov plošče pa je prehoden kar pomeni, da se skupina na Andersonovo pobudo kmalu odloči za slogovno spremembo ter preusmeritev iz glasbene preproščine bluesa v bolj kompleksne glasbene vode z več elementi folka, hard rocka in jazza. To pa ni pogodu založbi, ki najprej celo poskuša doseči, da bi Anderson opustil flavto in se preusmeril na kitaro, vse pevske delnice pa bi prevzel kitarist Abrahams. Slednjemu, rojenemu blueserju, pa je bila odločitev večine članov za slogovno spremembo še manj pogodu zato proti koncu leta 1968 zapusti skupino ter ustanovi Blodwyn Pig.

Od tistega trenutka naprej je bil Ian Anderson brez vsakega dvoma osrednja figura in zaščitni znak skupine. Skupina začne iskati novega kitarista. Med kandidati se znajdeta med drugim tudi David O' List (The Nice) ter za njim Tony Iommi (Earth). Slednji tudi dobi službo novega kitarista in se skupini pridruži za vsega nekaj tednov. Dovolj, da s skupino nastopi na famoznem festivalu The Rolling Stones Rock'n'Roll Circus. Iommi zatem odide in ustanovi Black Sabbath, prvi metal band sploh, s katerimi bo tudi sam postal del legende rocka. Zanimivo, kako drugače bi se lahko razpletle nekatere stvari kot so se in prav možno je, da bi ob drugačnem razpletu prvi metal band postali Jethro Tull. Jethro Tull konec leta 1968 le izberejo primernega kitarista. To je postal Martin "Lancelot" Barre (ex-Motivation, ex-Penny Peeps, ex-Gethsemane), ki je od takrat poleg Andersona neločljivi del skupine. Anderson ga je menda izbral predvsem zaradi njegove trme, nepopustljivosti in vztrajnosti; na svoji prvi avdiciji je bil namreč tako živčen, da je lahko komaj kaj odigral, naslednjič pa je pozabil prinesti priključek za kitarski ojačevalec! Leta 1969 izdajo svoj drugi single "Living In the Past", ki jim prinese komercialni uspeh. Temu trendu v naslednjih letih sledijo tudi singli "Sweet Dream" (1969), "The Witches' Promise" (1970) in "Life Is a Long Song" (1971).

Sprememba glasbenega sloga je očitna na njihovi drugi plošči "Stand Up" (1969), ki je bila veliko manj blues orientirana in bolj hard rockersko obarvana (z nekaterimi elementi folka in jazza). Se pravi dosti bolj progresivna od solidnega debuta. "Stand Up" je do danes tudi njihova edina plošča, ki jim je v njihovi domovini prinesla 1. mesto na britanski lestvici. Ko leta 1970 nastopijo na pomembnem britanskem rock festivalu Isle Of Wight je skupina že znana tudi med širšo publiko, tudi v ostalih delih Evrope. Tik pred izidom tretje plošče se skupini pridruži klaviaturist John Evans, sicer nekdanji osrednji član John Evan Banda iz katerega so nastali Jethro Tull in torej star Andersonov znanec.

Leta 1970 izdajo "Benefit", ki je mnogo bolj progresivna, trša in po vzdušju mračnejša plošča od predhodnice. Andersonova besedila postanejo veliko bolj sarkastična in v njih je veliko norčevanja oz. zdrave kritike na račun človeške, sploh britanske družbe. Od tedaj je eden najbolj cenjenih piscev besedil v rocku, Jethro Tull pa so prepoznani kot ena osrednjih skupin progresivnega rocka. Single "Teacher" jim v Ameriki prinese komercialni preboj. Kmalu po izidu plošče skupino zapusti basist Glenn Cornick, ki zatem ustanovi Wild Turkey. Zamenja ga Jeffrey Hammond-Hammond, tudi nekdanji član John Evan Banda, ki je med fani skupine znan še preden se ji pridruži. Predvsem po tem, da je bil ovekovečen v kar treh skladbah iz zgodnjega obdobja skupine ("A Song For Jeffrey", "Jeffrey Goes To Leicester Square" in "For Michael Collins, Jeffrey, and Me").

Leta 1971 izdajo "Aqualung", eno svojih najboljših in najpomembnejših plošč, ki jih izstreli med legende rocka in najbolj cenjene skupine progresivnega rocka. Napol konceptualna plošča o socialni krivičnosti in razslojenosti britanske družbe (glavni lik plošče "Aqualung" je brezdomski alkoholik in pedofil, "Cross Eyed Mary" je mladoletna prostitutka, "Mother Goose" okostenela in frigidna učiteljica "stare šole"-vse to so hkrati tudi naslovi skladb, ki sodijo med največje uspešnice skupine) ter brezkompromisna kritika organizirane religije (predvsem angleške (anglikanske) cerkve-suita "My God") in rutine vsakdanjika. Plošča je bila torej velik uspeh, zlasti naslovna skladba in "Locomotive Breath", danes verjetno najbolj znani skladbi skupine. Kljub temu bobnar Clive Bunker sredi leta 1971 odide, zamenja pa ga Barriemore Barlow, še en nekdanji član John Evan Banda in star Andersonov prijatelj.

Leta 1972 izdajo "Thick As A Brick", ki je konceptualna plošča (kritika britanske družbe, predvsem njenega dajanja prednosti povprečnosti pred nadarjenostjo (kar ponazarja tudi naslovnica plošče, ki je v obliki časopisa)). Besedila za album pa naj bi po Andersonovi fikciji napisal 8-letni otrok Gerald Bostock (sicer resnična oseba), katerega žirija diskvalificira zaradi družbeno "neprimernih" besedil. Album je ena skladba, razdeljena v dva dela, oba dolga čez 20 minut. Po mnenju večine fanov in kritikov gre za njihovo najboljšo ploščo, ki jim prinese ogromen uspeh. Jethro Tull so tedaj na vrhuncu svoje komercialne uspešnosti in tvorijo "zlato" jedro tedanjega progresivnega rocka. Uspeh "Thick As A Brick" še podkrepijo z izdajo dvojnega kompilacijskega albuma "Living In The Past" (1972), ki vsebuje tako uspešnice, raritete kot nekatere stare koncertne posnetke. Ta nevsakdanji "best of" album je še danes ena najbolj priljubljenih izdaj skupine.

Leta 1973 se, zaradi nižjih davkov, odpravijo snemat naslednjo ploščo v Francijo, natančneje Chateau d'Herouville. V istem studiu so kasneje med drugimi snemali tudi Uriah Heep. Toda s tistim kar so tam posneli niso bili zadovoljni in odločili so se vse posneti znova in popolnoma zamenjati koncept. Večina teh posnetkov je 20 let kasneje vendarle izšla kot kompilacija "Nightcap" (1993). Končno sredi leta 1973 izide še en konceptualni album "A Passion Play", ki je v glasbenem pogledu v mnogočem sledil uspešnemu receptu "Thick As A Brick" (1972) le, da je bil dosti bolj mračen in alegoričen. Koncept je o potovanju posameznika skozi njegovo posmrtno življenje. Toda to je bil prvi album skupine, ki ga večina tedanjih kritikov ni lepo sprejela in zato še danes sodi med njihove prezrte mojstrovine.

Leta 1974 posnamejo ploščo "Warchild", ki vsebuje mnoge orkestralne aranžmaje (predvsem po zaslugi dolgoletnega sodelavca skupine, klaviaturista Davida Palmerja) in kjer se spet preusmerijo h krajšim oz. kompaktnejšim skladbam. "Warchild" jim prinese tudi dva hit singla-"Skating Away On the Thin Ice Of a New Day" ter "Bungle In the Jungle", ki je še danes ena njihovih najbolj znanih in na radiu največkrat predvajanih skladb. Za ta album je bil v načrtu tudi muzikal, vendar Andersonova ideja ni padla na plodna tla. Leta 1975 izdajo "Minstrel In The Gallery", med fani eno najbolj priljubljenih plošč, ki je mnogo bolj akustično in folk naravnana ter je po duhu spet nekoliko v smeri "Aqualunga" (1971). Plošča je med fani ena njihovih uspešnejših, a po turneji dolgoletni basist Jeffrey Hammond-Hammond vseeno zapusti skupino. Na njegovo mesto pride John Glascock (ex-The Gods, ex-Carmen).

Leta 1976, ko je progresivni rock že v komercialnem zatonu, izide plošča s pomenljivim naslovom "Too Old To Rock'n'Roll Too Young To Die", ki je konceptualna in Andersonov obračun s tedanjimi glasbenimi kritiki, ki tedaj množično favorizirajo punk in odpisujejo "dinozavre". Večina (napačno) meni, da gre za Andesonov avtobiografski koncept, v resnici pa gre za pripoved o starem rockerju Rayu Lomaxu, katerega so trendi časa povozili, doživi prometno nesrečo, a ko se vrne iz bolnice je njegova glasba zopet popularna. Ta plošča sicer ne doseže komercialnega uspeha predhodnic, a vseeno gre za še eno zelo dobro ploščo, vselej izredno konstante skupine, sploh kar se tiče glasbene kvalitete.

Jethro Tull se v naslednjih letih odločijo za nekoliko bolj folk rockovsko usmeritev, zlasti potem, ko se Anderson preseli živet izven mesta, "na deželo" oz. v bližino gozda. To se izkaže za sijajno glasbeno potezo. V tem času se skupini tudi uradno pridruži dolgoletni klaviaturist in pisec orkestralnih aranžmajev David Palmer. Leta 1977 izide "Songs From The Wood", ki je očitno inspirirana s folk rockom in pastoralo, ima več kot očiten "gozdni" duh in je še danes ena njihovih najbolj priljubljenih plošč in jim prinese veliko pozitivnih kritik.

Tej usmeritvi sledi tudi "Heavy Horses" iz leta 1978, ki pa je nekoliko trša in mračnejša ter ima mnogo bolj ruralni, kmeči kot gozdni duh. Je inspirirana z Andersonovim življenjem na podeželju oz. njegovimi kmečkimi dejavnostmi in vaško obrtjo ter posvečena njegovi priljubljeni pasmi konj. Po obsežni turneji leta 1978 izide dvojni koncertni album "Bursting Out", prvi koncertni album skupine in eden najboljših koncertnih albumov tistega časa.

Med snemanjem naslednje plošče, leta 1979, skupino doleti tragedije, ko zaradi posledic srčne kapi umre mladi basist John Glacock. Zato ostale delnice na basu odigra kar Anderson. Plošča "Stormwatch" (1979), inspirirana s skandinavsko mitologijo, je poslednja plošča "klasične" zasedbe skupine in s tem je konec "folk-rockovskega" obdobja skupine.

Leta 1980 Ian Anderson namerava posneti svojo prvo solo ploščo. K sodelovanju povabi tudi Martina Barreja, basista Davida Pegga (Fairport Convention), genijalnega multiinštrumetalista (predvsem violinista) Eddieja Jobsona (ex-Roxy Music, ex-UK) ter bobnarja Marka Craneya. A založba prisili Andersona, da izda ploščo kot album Jethro Tull. S tem pa se ne strinjajo ostali tedaj "uradni" člani skupine (se pravi Evans, Barlow in Palmer) zato Anderson vse tri vrže iz skupine oz. odidejo na lastno odločitev. Plošča "A" (1980), je popoln preobrat glede na folk rock prejšnjih plošč in že vsebuje mnoge "sintetične" elemente. Jobson in zdaj žal že pokojni Craney, kmalu po turneji odideta. Anderson, Barre in Pegg si leto 1981 vzamejo za zaslužen odmor in tega leta prvič po ustanovitvi skupine ne izide nobena nova plošča. Nova člana skupine medtem postaneta bobnar Gerry Conway (ex-Fotheringay) ter klaviaturist Peter-John Vetesse. Slednji prinese skupini mnogo bolj "new wave" zvok, a skupina ohranja svojo progresivno usmeritev in integriteto. Leta 1982 izdajo "The Broadsword An the Beast". Plošča razen v Nemčiji in srednji Evropi ni preveč komercialno uspešna, a skupini vseeno prinese klasiko "Cheerio" s katero od tedaj vedno zaključujejo svoje koncerte. Leta 1983 naposled izide Andersonov solo album "Walk Into Light", ki pa je precej elektronsko usmerjen.

Enako velja tudi za naslednjo ploščo skupine "Under Wraps", ki izide leta 1984 in je najbolj elektronsko in new wave usmerjena plošča skupine zato je še danes med večino fanov njihova najmanj priljubljena plošča, kljub temu, da je kitarist Barre nekoč izjavil, da je to njegova najljubša plošča skupine Leta 1985 izdajo kompilacijo "Original Masters" ter "A Classic Case", ki je orkestralni album njihovih starih uspešnic, katere izvaja londonski simfonični orkester pod dirigentom in nekdanjim članom skupine Davidom Palmerjem. Novi, sprva samo koncertni, član skupine tega leta postane bobnar Doane Perry, ki kmalu zatem za redno zamenja Gerrya Conwaya. Klaviaturist Vetesse prav tako odide, saj njegov "sintetični" zvok ne ustreza več željam in usmeritvi skupine, ki se tedaj slogovno preusmeri v bolj hard rock vode. Anderson ima tistega leta, po turneji "Under Wraps" (1984) probleme z grlom kar se zaplete in njegov vokal se tedaj precej spremeni in takrat nekoliko spominja na Marka Knopflerja (Dire Straits). Med tem "odmorom", zaradi težav z vokalom, Anderson začne gojiti tudi svojo zelo uspešno farmo z lososi.

Leta 1987 se vrnejo s ploščo "Crest Of A Knave", ki je izrazito hard rockovsko usmerjena in šokira glasbeni svet in kritike, ko jim prinese grammya za najboljšo metal ploščo leta in slednjega odnese Metallici izpred nosa. Medtem, ko večina metalcev doživi infarkt pa se skupina v svojem značilnem humorju še danes zabava na račun bebavosti glasbene industrije, ki ne loči niti med progresivnim folk rockom in heavy metalom. Namesto članov skupine tedaj po nagrado v njihovem imenu pride Alice Cooper, ki pa jo komaj odnese cel izpred besa poživinjenih metalcev. Čeprav doživlja popolnoma nepričakovan komercialni uspeh, skupina ne počiva in leta 1989 izda ploščo "Rock Island". Plošča ne ponovi komercialnega uspeha predhodnice in tudi večina fanov plošče ne sprejme preveč navdušeno. Turneja je precej kontroverzna, saj se med skladbo "Kissing Willie" vrtijo silhuete gibčnih plesalk, ki se končajo s podobo, ki meji na pornografijo. Leta 1990 izide koncertna plošča "Live at Hammersmith '84, ki vsebuje posnetke s turneje "Under Wraps" (1984).

Leta 1991 se odločijo vrniti k svojim koreninam. V tem duhu je plošča "Catfish Rising" (1991), ki po dolgem času vsebuje celo nekaj blues smernic. V naslednjih letih ima skupina številne turneje po svetu. Leta 1992 izide koncertna plošča "A Little Light Music", kjer je večina njihovih uspešnic odigrana akustično, zato je album med fani sprejet z navdušenjem. Istega leta Martin Barre izda svojo prvo solo ploščo "A Summer Band". Leta 1993 izide kompilacija "Nightcap" s posnetki neuspelega snemanja v Franciji, leta 1973. Leta 1994 Barre izda svojo drugo solo ploščo "A Trick Of Memory". Anderson mu kmalu sledi in leta 1995 izda svoj drugi solo album "Divinities: Twelve Dances of the God", ki je sestavljen izključno iz inštrumentalnih kompozicij. Istega leta izdajo ploščo tudi Jethro Tull, imenovano "Roots To Branches", ki je zelo etno inspirirana in vsebuje mnoge orientalske motive. Na albumu se prvič pojavi tudi novi klaviaturist Andrew Giddings. Leta 1996 Barre izda solo album "The Meeting", ki vsebuje tudi bodočega Tull basista Jonathana Noycea.

Leta 1998 se izoblikuje trenutna zasedba skupine, ko novi član postane basist Jonathan Noyce, ki zamenja Davea Pegga. Ta zasedba izda "J-Tull Dot Com (1999), ki je sicer zelo dobra plošča, ponovno z dosti elementi svetovne etno glasbe, a ima za mnoge tudi kontroverzno naslovnico. Anderson leta 2000 izda svojo tretjo solo ploščo "Secret Language Of Birds", ki mu prinese zasluženo pozornost in od tedaj se veliko bolj posveča solo karieri kot poprej. Kljub obsežnim in vsakoletnim turnejam so Jethro Tull od tedaj v nekakšnem studijskem mirovanju. Leta 2002 izdajo koncertni album "Living With The Past". Leta 2003 izdajo "Jethro Tull Christmas Album", ki pa pravzaprav ni dolgo pričakovan novi album skupine temveč gre večinoma samo za priredbe nekaterih starih skladb v "božičnem" vzdušju, novega pa je malo. Istega leta izide tudi Barrejev solo album "Stage Left". Leta 2004 izdajo koncertni album in DVD "Nothing Is Easy: Live At the Isle Of Wight 1970", ki je koncertni posnetek s tega legendarnega festivala. Istega leta izide tudi nova Andersonova solo plošča "Rupi's Dance". Leta 2005 Anderson izda svoj dvojni koncertni album in DVD, "Ian Anderson Plays the Orchestral Music of Jethro Tull", posnet z orkestrom. Istega leta Jethro Tull izdajo "Aqualung Live", koncertno ploščo na kateri igrajo celotni "Aqualung" v živo in izide samo v Evropi. Prispevki s koncertov "Aqualung Live" so namenjeni brezdomcem. Kljub temu večine fanov ta koncertna plošča ne prepriča, ker izvedbe večine skladb, prav tako produkcija, ni najbolj bleščeča. Večina fanov si trenutno želi predvsem novo (pravo, "Christmas Album" to vsekakor ni) studijsko ploščo skupine, na katero zdaj čaka že kar nekaj let . Za možni izid novega albuma je skupina po zadnjih informacijah označila oktober 2006.

Peter Podbrežnik