Iron Butterfly so velikani psihadeličnega rocka ameriške zahodne obale, znani predvsem po albumu »In-A-Gadda-Da-Vida« (1968), ki še danes s številko okoli 25 milijonov prodanih izvodov spada med najbolje prodajane albumu kdajkoli, po dosegljivih podatkih na častitljivo 31. mesto. Zaradi 17-minutnega naslovnega epa in še peščice drugih podobnih težkopsihadeličnih ekscesov ter nenazadnje zaradi naslova njihovega prvenca (»Heavy«) se Iron Buterfly smatra za ene izmed pionirjev heavy metala, hkrati pa so tudi ena izmed prvih težkorockerskih skupin, ki so jih začeli predvajati po radiju. Svoj kreativni zenit so, podobno kot večina ostalih primerljivih bendov zahodne obale, doživeli v drugi polovici šestdesetih, bend pa v različnih postavah ostaja aktiven vse do danes.

Iron Butterfly so s preigravanjem pričeli leta 1966 v San Diegu, Kaliforniji. Prvotno postavo so tvorili Dough Ingle (vokal, klaviature), Jack Pinney (bobni), Greg Willis (bas kitara) in Danny Weis (kitara), že kmalu po zagonu benda pa se jim je pridružil tamburist in multiinštrumentalist Darryl Deloach. Prestavitev delovanja benda v Los Angeles je zahtevala novo ritem sekcijo, člana v odhodu sta zamenjala prišleka Jerry Penrod (bas kitara) in Bruce Morris (bobni), 

To so bila zlata leta psihadeličnega rocka, ki se je v šestdesetih razvil iz folk / rocka in blues / rocka, žarišče razvoja pa se je iz Velike Britanije sredi šestdesetih prestavilo na zahodno ameriško obalo, kjer je v kreativnem okolju delovalo na kupe tovrstnih kolektivov: Blue Cheer, Love, Spirit, Grateful Dead, Jefferson Airplane, The Electric Prunes... Po podpisu pogodbe z založbo ATCO (podružnico materinske založbe Atlantic) so Iron Butterfly leta 1968 izdali prvenec »Heavy«. Konec leta 1967, ko je bil material za izdajo že posnet, sta bend zapustila Ingle in Bushy, tako da so morali mladi glasbeniki na hitro najti nove člane, da bi izdaja ne padla v vodo: prišla sta basist Lee Dorman in kitarist Erik Brann.

Iron Butterfly bi morali leta 1967 igrati na verjetno najbolj znanem festivalu kdajkoli, na Woodstocku, a so obtičali na letališču. Menedžer je iz letališča klical promotorje festivala, kjer so skušali najti skupno kompromisno rešitev zapleta, a je nažalost niso našli. Anekdota pravi, da je menedžer zahteval takojšen helikopetrski prevoz, organizatorji festivala so mu odgovorili, da se bodo posvetovali in ga poklicali nazaj, do povratnega klica pa nikoli ni prišlo, ker je bila njegova zahteva enostavno nemogoča. Basist Dorman se danes z obžalovanjem spominja teh dogodkov in meni, da bi ob morebitnem nastopu na Woodstocku njihova kariera dobila dodatna krila. Bobnar Bushy je v zvezi s tem dogodkom dejal, da so šli trikrat do kontrole letenja preveriti, če jih čaka kakšen helikopter, a se ta nikoli ni prikazal.

Kreativnega zagona polni fantje so že konec istega leta izdali drugi album s kompliciranim naslovom »In-A-Gadda-Da-Vida«, ki je postal takojšnji hit in v Ameriki prišel med vročih 30. Vokalist Doug Ingle je nekoč dejal, da je naslov pijansko nerazločna različica stavka "In the Garden of Eden", čeprav tega bend nikoli ni uradno potrdil. Album so posneli Ingle (vokal, klaviature), Lee Dorman (bas kitara), Ron Bushy (bobni) in takrat komaj 17-letni Erik Brann. Vse dokler Led Zeppelini niso izdali albuma »IV«, so Iron Butterfly držali rekord najbolje prodajanega albuma založbe Atlantic.

Naslednji album »Ball« (1970) je prav tako posegel po lestvicah, a ni dosegel večjega uspeha. Sledile so nove menjave v zasedbi, odšel je Brann, za potrebe naslednjega album »Metamorphosis« sta se jim pridružila kitarist / vokalist Mike Pinera (bodoči član Alice Cooper benda) in kitarist Larry "Rhino" Reinhardt. Po koncertu 23. maja 1971 so Iron Butterfly razpadli, Dorman in Reinhardt sta ustanovila še eno legendarno skupino, Captain Beyond, s katero sta med leti 1972 – 77 izdala tri albume.

Iron Butterfly sta tri leta po razpadu znova pognala Ron Bushy in Eric Brann, pridružila sta se jima še klaviaturist Howard Reitzes in basist Philip Taylor Kramer. Kot se za basista psihadeličnega benda spodobi, je ta povezan še z eno zanimivo, a hkrati tudi tragično zgodbo. Leta 1995 je namreč skrivnostno izginil, nekaj let kasneje pa so na dnu kanjona blizu Malibuja v Kaliforniji našli zgolj njegove kosti – verjetno je šlo za samomor. Leta 1975 sta izšla albuma »Scorching Beauty« in »Sun and Steel«, na slednjem je na klaviaturah sedel že Bill DeMartines. Pripoved o soncu in kovini vse do danes ostaja njihov poslednji studijski album.

Leta 1977 je blagovno znamko Iron Butterfly v svoje vajeti prevzel basist Dorman, skupaj z bobnarjem Ronom Bushyjem pa vse od tlej predstavljata jedro skupine, ki je skozi leta prešla že mnogotere menjave članstva, a z občasnimi koncertnimi turnejami ostaja aktivna vse do danes. V Evropi so nazadnje nastopili leta 2012, nam najbližje so se ustavili v Italiji in Avstriji.

Klasična Iron Butterfly postava Ingle / Brann / Bushy / Dorman se je ob 40-letnici založbe Atlantic leta 1988 znova združila na slavnostnem koncertu, na katerih ni manjkalo tudi drugih velikih zvezd, kot so Led Zeppelin, Bee Gees, Aretha Franklin, Yes, Phil Collins... Znova združena četverica je istega leta odigrala tudi obsežno turnejo s tridesetimi koncertnimi termini.

Leta 2003 je zaradi zastoja srca pri vsega 52-ih letih umrl Erik Brann. V obdobju pred smrtjo je Brann ravno delal na novem solo albumu, a ga je starka s koso prehitela, tako da album kljub drugačnim željam njegove družine do danes še ni izšel.

Pripravil in uredil: Urban Bolta