Iggy Pop je ameriški glasbenik, pevec, skladbopisec in igralec, ki ga glasbena zgodovina smatra za enega izmed botrov punk rocka. Kralj odrskega burkaštva in prekopicavanja je v sedemdesetih svoje ime uveljavil kot frontman vplivne garažno rockovske skupine The Stooges, ene izmed vodilnih punk rock formacij svojega časa.

Iggy Pop s pravim imenom James Newell Osterberg se je rodil 21. aprila 1947 v Michiganu (Ameriki) staršema evropskih korenin. Glasba ga je pričela zanimati zelo zgodaj in že v prvi polovici šestdesetih je ponekod kot bobnar, drugje kot pevec začel preigravati v lokalnih skupinah. Zaradi študija se je preselil v Čikago in z igranjem nadaljeval pri tamkajšnjih blues skupinah. Fasciniran nad zvokom čikaškega bluesa in bendov kot sta bila The Sonics in MC5 je ustanovil skupino Psychedelic Stooges in si izbral nadimek Iggy. Prva postava je vključevala še Rona Ashetona na kitari, njegovega brata Scotta na bobnih in Dave Alexandra na basu. Ime so že kmalu po zagonu delovanja skrajšali samo na The Stooges.

Leta 1967 je Iggy Pop videl koncert The Doorsev in bil očaran nad predstavo Jima Morissona, ki se je kljub članstvu v priznanem bendu na odru obnašal ekstremno in ekscentrično. Tistega večera so bili rojeni zametki Iggy Popa, kot ga poznamo danes. V naslednjih letih je Iggy dodelal svoj slog in meje odrskega obnašanja prestavil v višave: na koncertu v Detroitu je kot prvi znani glasbenik izvedel »stage dive« ter poplesaval s publiko, njegov vsakdan so tvorili tudi popivanje in bruhanje po odru ter valjanje po črepinjah razbitih steklenic in kozarcev. Iggy Pop tako vse do danes ostaja eden najbolj energičnih in dinamičnih frontmanov v zgodovini rocka, saj je iz nastopov znal narediti pravi vizualni spektakel in je odrskemu nastopanju odprl popolnoma novo dimenzijo.

Leta 1968 so The Stooges podpisali pogodbo z založbo Elektra Records in pri njej v naslednjih dveh letih idzali albuma »The Stooges« (1969) in »Fun House« (1970). Izdaji nista naleteli na kakšno večjo pozornost, tu je bila še naraščujoča Iggyjeva odvisnost od heroina, in bend je za nekaj časa prenehal z delovanjem.

Glasbeno kariero je Pop oživel leta 1971, ko je v nekem njujorškem klubu srečal britanskega glasbenega umetnika Davida Bowieja. Glasbenika sta se povezala in Bowie je Iggyja prepričal, naj reaktivira svojo zasedbo in z njim v vlogi producenta v Britaniji posname nov album. Kljub rahli prevetritvi postave Stoogesov je prišlo do končne realizacije, katere dosežek je slišal na ime »Raw Power« (1973). Surove moči pa niso občutili samo kupci albuma, pač pa tudi Iggy Pop, ki mu je zasvojenost s trdimi drogami oteževala vsakdan, zaradi česar je glasbeno udejstvovanje za naslednjih nekaj let znova postavil v kot. Za piko na i so se težavni uporniki The Stooges na njihovem zadnjem koncertu stepli s skupino motoristov, dogajanje tistega večera pa je ujeto na koncertnem albumu »Metallic K.O.«.

Po še drugem The Stooges razpadu so se člani porazgubili vsak po svojem projektu, Iggy pa se je napotil v komuno, da bi se znebil svoje odvisnosti od drog. Eden njegovih rednih obiskovalcev v ustanovi zaprtega tipa je bila prav David Bowie, ki je takrat že veljal za izjemno uspešnega izvajalca. Leta 1976 je Bowie Iggyja vzel na svojo »Station To Station« turnejo, na kateri se je Iggy prvič v življenju iz oči v oči srečal s profesionalno turnejo velikega obsega. Glasbenika sta se preselila v Berlin in tam nadaljevala vsak s svojim očiščenjem telesa. Iggy je medtem pristal pri založbi RCA in ob izdatni Bowiejevi komponerski in producentski podpori izdal svoja prva dva solo albuma. V sebi sta napram zvoku Stoogesov nosila manj nabojne moči, a delovala kot umetniško bolje definirana celota. »The Idiot« ter »Lust For Life« (oba 1977) po zaslugah hitov China Town, Sister Midnight, Tonight in The Passenger ostajata vse do danes Popova najuspešnejša albuma, mnoge izmed teh skladb pa so nastale prav kot plod sodelovanja Pop - Bowie. Bowie je na Iggyjevih koncertih v tistem obdobju igral kot klaviaturist, Iggy pa mu je vrnil z vlogo back vokalista na njegovem albumu »Low«.

Po oddelani pogodbu pri RCA je Pop presedlal na založbo Arista, se povezal s kitaristom iz The Stooges časom Jamesom Williamson in izdal album »New Values« (1979), s katerim se je vrnil bližje njemu domačemu zvoku garažnega rocka. Sledila so leta ekspeimentiranja, prilagajanja modnim trendom ter nekaj albumov v novovalovskem stilu, ki pa niso poželi velikega odobravanja. Leta 1982 je Iggy izdal avtobiografijo, fascinanten dokument rock'n'roll ekscesa v obliki ene same osebe – Iggy Popa! Ravno v času, ko je Bowiejeva verzija skladbe China Girl (ki jo je Pop izdal na albumu »The Idiot«) postala masoven hit, se je Iggy znova nalezel stare navade heroinske odvisnosti in posledično zamrznil svojo glasbeno pot. Vrnil se je z albumom »Blah Blah Blah« (1986) z Bowiejem v vlogi producenta in prvim ameriškim hit singlom Real Wild Child. Sledila je spoprijateljitev z nekdanjo Sex Pištolo Steve Jonesom in težkorockerski album »Instinct« (1988), osvajanje ameriškega trga pa je nadaljeval mega hit Candy iz naslednjega albuma »Brick By Brick« - prvi Popov album z doseženo zlato naklado onstran Atlantika sploh! V nosilni skladbi albuma je skupaj z Iggyjem zapela Kate Pierson (B-52).

Prišla so devetdeseta leta in z njimi vzpon alternativnih / punk bendov kot so Mudhoney, Nirvana, Soundgarden, ki so vsi po vrsti po lastnih besedah svoj navdih črpali tudi iz The Stooges šole. V istem času je renome dolgo pozabljene skupine narastel tudi zavoljo priredb njihovih komadov (Slayer, Duran Duran, Guns N' Roses, R.E.M., Tom Jones...). Povečano zanimanje glasbenega zgodovinopisja za zapuščino Iggyjevega nekdanjega benda je tudi njega nezavedno poneslo bližje glasbi, ki jo je ustvarjal v začetku sedemdesetih, vseeno pa albuma »American Caesar« (1993) in »Naughty Little Doggie« (1996) nista ponovila uspehov svojih predhodnjikov. Iggy Pop je svojo umetniško dejavnost v devetdesetih razširil tudi v svet filma in se kot igralec preizkusil v nekaj filmih.

Vsak nov uspešen bend devetdesetih je kot enega svojih osrednjih vplivov navajal The Stooges, zato se je tudi Iggy Pop začel ozirati po zapuščini skupine in bil leta 1997 soudeležen pri remiksu remastrirane izdaje albuma »Raw Power«, potem ko se je našla dolgo izgubljena kaseta z originalnimi posnetki. V tem času je izšla tudi knjiga »Kill Me: The Oral History of Punk« s podrobnim opisom delovanja zasedbe in intervjuji vseh njenih še živečih članov. Let0 1999 je bilo zelo naporno, Iggy je izdal nov solo album »Avenue B« in z glasbeno televizijo VH1 sodeloval pri epizodi, ki je razkrivala ozadje njegovega glasbenega delovanja.

Dolgopričakovani The Stooges reunion se je zgodil leta 2003, ko so brata Asheton in Iggy posneli štiri komade in jih izdali na Iggyjevem solo albumu »Skull Ring« (2003). Fantje so se podali tudi na krajšo turnejo, na kateri je preminulega Dave Alexandra nadomestil Mike Watt. V naslednjih letih je Pop veliko nastopal n se kot znana osebnost pojavjal v različnih glasbenih oddajah, dan D pa je za vse Slovence nastopil konec septembra 2008, ko je Iggy Pop z The Stoogesi nastopil v ljubljanski Hali Tivoli – zgolj nekaj mesecev kasneje je kitarist Ron Asheton preminil. Iggy je leta 2009 izdal svoj zaenkrat poslednji album »Préliminaires«, najmirnejši album njegovega celotnega kataloga, saj je z njim zajadral celo v vode jazza in bluesa.

Uredil: Urban Bolta