Ian Hunter je angleški glasbenik, ki se je v zgodnjih sedemdesetih uveljavil kot eden najimenitnejših skladbopiscev svojega časa. S skupino Mott The Hoople je zaznamoval razvoj klasičnega britanskega glam rocka, tudi po njenem razpadu leta 1974 pa je ostal aktiven v glasbenih vodah. Kljub temu, da kot solo izvajalec nikoli ni uspel ponoviti uspehov iz začetka sedemdesetih, je po zaslugi konstantne drže in inovativnega sloga med oboževalci že zdavnaj dosegel kulten status. Čeprav nikoli ni dosegel komercialnega megazvezdništva, mu velik vpliv na razvoj lastne identitete priznavajo številne poznejše generacije rock glasbenikov, med drugim tudi skupine kot so The Clash, Def Leppard, Oasis ali R.E.M.

OTROŠTVO IN PRVI KORAKI V SVET GLASBE

Ian Hunter je bil rojen v Shropshiru leta 1939, tik pred začetkom druge svetovne vojne, a se je cela družina zaradi očetovega poklica pogosto selila po deželi, tako daje Hunter odraščal v več angleških mestih. Prva potrditev njegovega talenta je prišla leta 1957, ko je kot član lokalnega skiffle banda zmagal na glasbenem kampu v Butlinu. Ko se je družina ustalila v Shrewsburyju, se je Hunter zgodaj šestdesetih pridružil zasedbi Silence. Izdali so album, ki pa ni naletel na omembe vredno pozornost. V naslednjih letih se je Hunter kalil v številnih zasedbah lokalnega podzemlja, preživljal pa se je z različnimi priložnostnimi deli – že pri sedemnajstih letih se je namreč odselil od staršev, zato si je moral vsakdanji kruh zaslužiti sam.

MOTT THE HOOPLE (1969 – 1974)

Leta 1968 je Hunter začel sodelovati z basistom Freddiejem »Fingersom« Lee-jem, s katerim je igral celo po Nemčiji. Kmalu zatem je postal vokalist pri skupini Mott The Hoople. Naslednjih šest let je kot pianist, kitarist, vokalist in skladbopisec postal vodja zasedbe, ki je do leta 1974 izdala skupno šest studijskih albumov.

Mott the Hoople je bila vplivna zasedba svojega časa z močnimi koreninami v vodah ritem & bluesa, ki je pod poveljstvom Iana Hunterja predstavljala enega večjih angleških klasično rockovskih kolektivov prve polovice sedemdesetih. Kljub temu, da so v tem času nanizali kar nekaj uspešnih albumov, se jim nikoli ni posrečil velik met oziroma dokopanje do ušes »mainstreamovske« množice. Njihova poslušljiva kombinacija hard rocka, glam rocka sedemdesetih in Dylanovskega cinizma je vplivala na mnoge zasedbe, velik vpliv so jim denimo priznali eni izmed britanskih punk prvakov The Clash. Osrednjo kreativno in gonilno jedro sta tvorila svobodomiselni tekstopisec močne osebnosti Ian Hunter in kitarist Mick Ralphs, ki je kljub homoseksualni podobi in glamerskemu izgledu bend vseskozi ohranjal trdno v polju klasičnega hard rocka. Pomanjkanje uspeha je leta 1974 botrovalo razhodu jedra skupine, Ralphs je ustanovil zasedbo Bad Company, Hunter pa se je podal na solo kariero, v katero je pritegnil tudi nekdanjega Bowiejevega kitarista Micka Ronsona, ki se je ravno pridružil Mott-om.

SOLO KARIERA (1975 - )

Hunter se je preselil v New York, kjer sta z Ronsonom začela z delom na prvencu. Album s preprostim naslovom »Ian Hunter«, izdan leta 1975, je sproduciral velik hit Once Bitten, Twice Shy, ki je pristal med top 20 na britanski lestvici (kasneje so ga priredili tudi ameriških hard rockerji Great White). Po predstavitveni turneji sta se Hunter in Ronson razšla in do konca osemdesetih, ko sta spet sodelovala, stopala vsak po svoji glasbeni poti. Naslednji album »All-American Alien Boy« (1976) je bil zastavljen širokopotezno, saj ga je Hunter snemal s številnimi zvezdniki in studijskimi glasbeniki (med drugim tudi s člani zasedbe Queen), a je doživel komercialni polom. Leto dni kasneje je sledil izid tretjega solo ploščka »Overnight Angels«, s katerim se je Hunter premaknil nazaj bližje izročilu klasičnega rock'n'rolla, po slabem sprejemu pa se je britanski glasbenik, razočaran nad ameriškim trgom, znova preselil na Otok.

Hunter je postal aktiven člen vzpenjajočega se punk rock gibanja, med drugim je produciral tudi drugi Generation X album »Beyond the Valley of the Dolls« (1979), pri katerih je igral kasnejši mega zvezdnik Billy Idol. Za naslednji solo album »You're Never Alone with a Schizophrenic« se je Hunter znova povezal z nekdanjim Mott The Hoople soborcem Mickom Ronsonom. Album je bil uspešen, po njegovem izidu pa sta se Ronson in Hunter odpravila na skupno turnejo, rezultat katere je bil dvojni koncertni plošček »Live/Welcome to the Club« (1980).

Po izdaji albuma »All of the Good Ones Are Taken« (1983) se je Hunter za šest let poslovil od aktivnega udejstvovanja, v stiku z glasbeno industrijo je ostal zgolj kot priložnostni pisec filmskih skladb. Leta 1990 se je vrnil z albumom »YUI Orta«, ki je znova nastal kot plod sodelovanja z Ronsonom. Znova so sledila zatišna leta, v katerih je Ian Hunter kot ena izmed eminenc britanskega rocka nastopil na spominskem koncertu pokojnega Queen frontmana Freddieja Mercuryja. V tem času, leta 1993, je za rakom umrl tudi dolgoletni Hunterjev sodelavec Mick Ronson.

Hunter se je na sceno vrnil leta 1997 z albumom »Artful Dodger«, večjo pozornost pa je požela kompilacija založbe Columbia z naslovom »Once Bitten Twice Shy«, ki je ob prelomu milenija z največjimi Hunterjevimi hiti spomnila na kariero tega dolgostažnega britanskega glasbenika. Vprvem desetletju novega tisočletja je Hunter nove albume izdajal v ustaljenem tempu treh do štirih let, v soj žarometov vseh največjih medijev pa je znova stopil leta 2009, ko so se v originalni postavi po 35-ih letih združili Mott The Hoople. Serija združitvenih koncertov je bila promovirana tudi z izidom dokumentarnega filma o skupini, še isto leto pa je bila obeležena tudi s koncertnim ploščkom »Live At HMV Hammersmith Apollo 2009«.

Po nekaj novih zatišnih letih se je Ian Hunter na sceno vrnil jeseni 2012 z že 20. studijskim albumom »When I'm President«, ki ga je predstavljal na turnejah po Evropi in Ameriki. Kljub statusu ikone Hunter tudi z zadnjim albumom dokazuje, da ga slonenje na davno tega priborjenih pokalih ne zanima, pač pa se tudi v jeseni svojega umetniškega ustvarjanja prepušča glasbeni vitalnosti in ustvarjalnemu nemiru.

Prevedel in uredil: Urban Bolta