Čeprav je umrl že pri rosnih 22. letih, je bil Buddy Holly že za časa življenja velika zvezda rock'n'rolla. Poskočno rock'n'roll glasbo, ki so jo že pred tem iz countryja in rhythm & bluesa razvili Elvis Presley in drugi, je približal belskemu občinstvu, bil pa je tudi eden izmed prvih sodobnikov v žanru, ki je poskrbel za celotno proceduro nastanka komadov. Buddy Holly je z The Cricketsi ustoličil standarde rock'n'roll benda z dvema kitarama, basom in bobni, hkrati pa so bili njegovi The Cricketsi v začetku leta 1958 šele druga ameriška belska skupina, ki je koncertirala po Veliki Britaniji. Umrl je 3. februarja 1959 v tragični letalski nesreči, ki je pokopala še Ritchieja Valensa in Big Booperja, tragedija pa je v pop kulturi znana kot dan, ko je umrla glasba.

Buddy Holly je s svojim delom vplival na številne generacije glasbenih naslednjikov, med drugim mu velik vpliv na razvoj lastne glasbene identitete priznavajo Beatli, Rolling Stonesi, Bob Dylan, Steve Winwood.., zato ni čudno, da je bil že ob sami ustanovitvi Rock'n'roll dvorane slavnih leta 1986 med prvimi glasbeniki, ki so postali del te častitljive ustanove.

OTROŠTVO in PRVI GLASBENI KORAKI

Charles Hardin Holley se je rodil 7. septembra 1936 v Lubbocku (Teksasu), ZDA. V krogu družine so ga začeli klicati Buddy, saj je bil najmlajši izmed treh bratov. Starejša brata Larry in Travis sta ga naučila igranja večih inštrumentov, med drugim kitare, banja in provizorične električne kitare. Že pri petih letih je s skladbo Have You Ever Gone Sailing (Down the River of Memories) zmagal na enemu izmed lokalnih tekmovanj mladih talentov. Leta 1949 je s še vedno rosno mladim soprano vokalom posnel standard Hanka Showa My Two Timin' Woman. V začetku petdesetih se je povezal s prijateljem iz srednje šole, Bobom Montgomeryjem, ustanovila sta duet Buddy and Bob. Prepevala sta po lokalnih klubih ter gostovala na radijski postaji KDAV, zaradi česar sta v okolišu postala priljubljena.

Leta 1955 je Buddy v Lubbocku prisustvoval koncertu Elvisa Presleya in navdušen nad njegovo energičnostjo tudi sam presedlal v svet rock'n'rolla z močno ritem kitaro in okrepljenim basom. Konec leta so Holly, Bob Montgomery in Larry Welborn nastopili kot predskupina Presleyu. Takrat so jih že začeli opazovati skavti glasbenih založb, Hollyjeva tranzicija iz vokalnih vod countryja in bluesa v rock'n'roll pa se je nadaljevala, tako je kot uvodni akt nastopil tudi na koncertu Billa Haleya.

THE CRICKETS

Po nastopu ga je v začetku leta 1956 pod svoje okrilje vzela založba Decca, ki mu je tudi nadela ime Buddy Holly. Takrat komaj 20-letni mladenič je ustanovil svojo skupino (kasneje poimenovano The Crickets), ki so jo sestavljali Holly (vokal in kitara), Niki Sullivan (kitara), Joe B. Mauldin (bas kitara) in Jerry Allison (bobni). V Nashvilleu so s producentom Owenom Bradleyem posneli nekaj pesmi (med drugim tudi zgodnjo verzijo That'll Be The Day). Decca je izdala singla Blue Days, Black Nights in Modern Don Juan, razočarana nad njunima neuspehoma pa je Decca Hollyja že kmalu obvestila, da bodo prekinili pogodbo, za nameček pa že posnetih skladb drugje ne bo smel izdati pet let.

Holly je, okrepljen z novim menedžerjem Normanom Pettyjem, v Novi Mehiki začel s snemanjem novega materiala. Petty je v začetku leta 1957 Hollyju priskrbel novo pogodbo, pristal je pri založbi Brunswick Records, pogodbo pa je dobila tudi njegova skupina The Crickets, tako se je Holly znašel v zanimivi situaciji, saj je bil istočasno pod streho dveh založb (kot solo izvajalec in s skupino). Že dva meseca kasneje, maja 1957, je izšel single That'll Be The Day, pod imenom skupine The Crickets, s katerim se je Holly želel znebiti pravnih zapletov glede določil njegove prejšnje založbe Decca. Single je tako v Ameriki kot tudi v Veliki Britaniji postal velik hit, na Otoku je na prvem mestu vztrajal skoraj cel mesec. 1. decembra 1957 je Buddy Holly v šovu Eda Sullivana zaigral skladbi That'll Be the Day in Peggy Sue, nastopil je tudi v oddaji Kathryn Murray, omenjena dva posnetka pa ostajata edina znana video dokumenta Buddyja Hollyja iz leta 1957.

Avgusta 1957 so Hollyjevi The Cricketsi v njujorškem Apollo Theatru poželi bučen odziv črnske publike, kar je bilo za belske izvajalce prava redkost. Njegov biografski film iz leta 1978 ta dogodek sicer prikazuje vse preveč idilično, saj so Cricketsi za končen dober odziv pri črnski publiki potrebovali več nastopov, in ne enega samega, kot gre sklepati iz filma. Cricketsi so bili hkrati tudi edini belski izvajalec na dotični ameriški turneji po večinoma črnskih klubih in gledališčih.

Holly, pod streho dveh založb, je pravzaprav izdal dva prvenca. S Cricketsi »The Chirping Crickets« novembra 1957 in kot solo izvajalec samonaslovljeni album februarja naslednje leto. Cricketsi so se odpravili na turnejo po Avstraliji in Velik Britaniji, že maja 1958 pa je založba Decca izkoristila Hollyjev nenaden uspeh in izdala album z njegovimi posnetki izpred dveh let, na katere je takrat vse prehitro pozabila.

OBDOBJE V NEW YORKU

Junija 1958 je Buddy Holly spoznal receptorko Mario Eleno Santiago, jo povabil na večerjo in že na prvem zmenku zaprosil za roko. Maria je privolila, poročila pa sta se dva meseca kasneje v Lubbocku. Postala je njegova stalna spremljevalka (tudi v svetu glasbe), skrbela je za njegov izgled in opremo, pa čeprav za to ni bila plačana.

Mladeničev uspeh je pritegnil pozornost glasbenih veljakov v New Yorku, kjer se je Holly v letu 1958 naselil. Njegovo skupino je prevevalo domotožje Lubbocka, zato so še pred koncem leta razpadli. Holly je v hotelskem udobju pisal in snemal nove (večinoma akustične) skladbe, med drugim Crying, Waiting, Hoping in What to Do, ki so po njegovi smrti izšle pod imenom Apartment Tapes.

Buddy Holly se je preko svoje žene začel zanimati za nove inštrumente, tako je pogosto obiskal njenega strica, kjer se je učil igranja klavirja in prstnega igranja flamenka. Želel je povezati svetova rock'n'rolla in soula, v glavi so se mu že porajala sodelovanja z Rayom Charlesom in gospel legendo Mahalio Jackson. Po vzoru Elvisa Presleya in Eddieja Cochrana se je želel preiskusiti tudi v filmskih vodah, zato se je vpisal v igralski tečaj v Actors studije, kjer sta svoj čas med drugim zapravljala tudi Marlon Brando in James Dean.

Čeprav je bil že nekaj časa nezadovoljen z menedžiranjem Normana Pettyja, sta šele njegova žena in njen stric uspela ugotoviti, da večinski del njemu pripadajoče finančne pogače Petty preusmerja na račun svojega lastnega podjetja. Holly je od Pettyja želel odkupiti pravice za svojo lastno licenčnino, kar pa mu ni uspelo niti s pomočjo ugledne odvetniške ekipe, ki sta mu jo priporočala brata Everly (The Everly Brohers), ki sta se z istim problemom srečala malo pred Hollyjem. Tako Hollyju v želju po svežemu prihodku ni preostalo drugega, kot da se odpravi na novo turnejo.

LETALSKA NESREČA: DAN, KO JE UMRLA GLASBA (1959)

Holly se je odpravil na turnejo po srednjem zahodu, skupaj z nekaterimi drugimi že uveljavljenimi glasbeniki. Na turneji, poimenovani Winter Dance Party, so nastopili Buddy Holly, Dion and the Belmonts, Ritchie Valens in J P. »The Big Bopper« Richardson. Holly je za turnejo sestavil bend v postavi Tommy Allsup (kitara), Waylon Jennings (bas kitara), Carl Bunch (bobni) in ga poimenoval The Crickets.

Da bi si po desetih dneh turneje končno lahko oprali perilo in privoščili nekaj ur počitka, je Buddy Holly za let iz Surf Ballrooma do Mason Cityja 2. februarja 1959 najel manjše čartersko letalo, v katerem je bilo prostora samo za tri osebe: Buddyja in njegova spremljevalna glasbenika. Njegov basist (bodoča country legenda) Waylon Jennings je svoj sedež velikodušno odstopil bolehnemu Big Booperju, Holly se je nato pošalil, češ, »upam da boste zmrznili v avtobusu«, ko mu je Higgins prav tako v šaljivem tonu odvrnil z besedami, ki so ga nato preganjale še več desetletij: »Jaz pa upam, da bo vaše letalo strmoglavilo«.

Okoli 12:55 po lokalnem času je letalo s štirimi potniki (Holly, Valens, Richardson in komaj 21-letni pilot) zaradi snežnega meteža in silnega neurja strmoglavilo v ameriški zvezni državi Iowa. Čeprav se je nesreča pripetila samo nekaj kilometrov od letališča, je ni videl ali slišal prav nihče. Vsi štrije potniki so bili v trenutku mrtvi. Buddy Holly je bil pokopan štiri dni kasneje v domačem Lubbocku, pogrebno daritev pa je vodil Ben D. Johnson, isti duhovnik, ki ga je nekaj mesecev prej poročil. Zaradi hude psihične travme je v dneh po tragediji spontano splavila tudi Hollyjeva žena, Maria Elena Holly.

Nesreči, v kateri so umrli trije veliki promotorji rock'n'rolla, so se s skladbami poklonili številni glasbeniki. Že dan kasneje je Eddie Cochran napisal pesem Three Stars, najbolj znano posvetilo tragičnemu dogodku pa je pesem Dona McLeana American Pie iz leta 1971, po kateri je tisti mrzli februarki dan postal znan kot The Day The Music Died.

Zgodba o znamenitih očalih

Buddy Holly je bil znan tudi po svojih očalih, ki so v letih kasneje postala sestavni del pop kulture, za kar so zaslužni denimo Hank Marvin, John Lennon in Elton John. Če so slednji očala nosili (tudi) zaradi imidža, pa je bil Hollyjev vid dejansko slab, in ker leče v petdesetih še niso bile razširjene, je bil kljub kontadiktornosti s smernicami glasbene industrije primoran očala nositi tudi med samimi nastopi. Med letalskimi razbitinami so njegova znamenita očala dolgo iskali, našli pa so jih šele nekaj tednov kasneje, ko se je stalil sneg. Dragocen kos opreme je nato pristal v ovojnici šerifove pisarne tamkajšnjega okrožja, kjer pa so na ta košček glasbene zgodovine popolnoma pozabili. 21 let kasneje, leta 1980, so očala znova zagledale luč sveta, vrnjene so bile njegovi vdovi, ta pa jih je podarila spominskemu Buddy Hollyu centru v njegovem domačem kraju v Lubbocku, Teksasu.

Urban Bolta, februar 2014