James Marshall Hendrix, bolj poznan kot Jimi Hendrix, se je rodil 7.11.1942 v Seattlu. Čeprav je njegova solo kariera (od izida prvega singla leta 1966 pa vse do smrti leta 1970) trajala vsega štiri leta, se zgodba o njegovi glasbeni karieri prične mnogo prej. Jimi je že od malih nog kazal veliko zanimanje za kitaro, prve akorde pa se je naučil igrati še predno je začel hoditi v osnovno šolo.

O tem kako je bil Jimi zaljubljen v glasbo, govori celo anekdota, ko je Jimija kot otroka, ki je norel po svoji sobi in se pretvarjal kot da igra kitaro, zalotil oče. Da bi pomiril njegovo odvečno energijo, mu je v roke potisnil metlo, misleč, da bo pometel sobo, vendar, ko se je kasneje vrnil, je našel spečega Jimija, ki je objemal metlo. Vprašal ga je, kaj je počel, Jimi pa mu je enostavno odgovoril: "Igral sem na metlo!".

Največji vpliv na malega Jimija je imel nedvomno njegov oče Al Hendrix, ki je sinu s svojo zbirko blues in jazz glasbe predstavil legende kot so Howlin' Wolf, Muddy Waters, B. B. King, Robert Johnson... Ko je Al opazil pri Jimiju velik talent in nagnjenost k igranju kitare, mu je za njegov petnajsti rojstni dan kupil prvo pravo električno kitaro in ker je bil Jimi levičar, je kitaro enostavno obrnil naokoli in zamenjal strune ter tako razvil tudi svojo kasnejšo prepoznavnost. S šestnajstimi leti je v šoli osnoval prvo skupino in ker Hendrix brez kitare ni Hendrix, jo je Jimi nosil s seboj tudi na WC. Z njo je prebil toliko časa, da sta se enostavno zlila eden z drugim.

Zaradi vojaške obveznosti je Jimi leta 1961 stopil v vojsko, vendar je bil že naslednje leto predčasno odpuščen zaradi težke poškodbe kot posledice padca pri skoku s padalom. Po povratku iz vojske je začel z glasbeno kariero. Na začetku je največ igral kot spremljevalni glasbenik poznanih glasbenikov tistega obdobja (Sam Cooke, Ike & Tina Turner, B. B. King, Wilson Pickett...). Po napornih turnejah se je ustavil v New Yorku. V Cafe Wha, kjer je imel nastop, je spoznal Chesa Chandlersa, basista skupine The Animals in na tej točki se prične njegova samostojna glasbena kariera. Ches, ki je postal njegov manager, ga nagovori, da se preseli v London, kjer se na njegovo pobudo ustanovi trio The Jimi Hendrix Expirience. Poleg Jimija tvorijo bend še Mitch Mitchell za bobni in basist Noel Redding. Premierni nastop je udarni trio odigral v pariški dvorani Olympia. Jeseni leta 1966 posnamejo prvi legendarni singel z naslovom "Hey Joe". Skladba v trenutku zasede šesto mesto britanske top lestvice, takoj zatem pa mu sledi drugi singl in po mnenju mnogih njegova najbolj poznana skladba, ki nosi naslov "Purple Haze". Tudi ta se takoj uvrsti na tretje mesto prej omenjene lestvice.

Na priporočilo Paula McCartneya se Hendrix odpravi na prvi večji festival, ki se je odvijal pred 50.000 gledalci. Govora je seveda o Monterey Pop Festivalu, na katerem je D. A. Pennebaker snemal svoj istoimenski dokumentarni film. Poleg Hendrixa so na festivalu nastopili še The Who, Otis Redding, The Byrds, Greatful Dead, Jefferson Airplane, Big Brother & The Holding Company, Mama's & Papa's, Canned Heat... Hendrix se je s svojim nastopom in obrednim ognjenim žrtvovanjem kitare izkazal za najobetavnejšega kitarista tistega obdobja. Posnetke z nastopa je mogoče najti tudi na debitantskem albumu "Are You Expirienced?", ki je zasedel drugo mesto britanske top lestvice in takoj po festivalu tudi peto mesto ameriške Billboardove lestvice. Jimi se je tekom nastopov posluževal neprekinjenih kitarskih rifov, udarnih feedbackov in srceparajočih wah-wah efektov. Pri tem je svojo Fender Stratocaster kitaro igral na ledjih, izza vratu, se namesto trzalice posluževal svojih zob in drugih vragolij, s katerimi je na svoje nastope privabil imena, kot sta denimo Eric Clapton in Jeff Beck.

Zaradi medsebojnih nesoglasij se je zasedba The Jimi Hendrix Expirience leta 1969 razšla. Hendrix se je zato vrnil v Ameriko, kjer je nastopal na raznoraznih festivalih, med katerimi zagotovo izstopa danes legendarni Woodstock Festival, ki je takrat veljal za najbolj obiskan festival vseh časov. V vsega treh dneh se je tam zvrstilo več kot 400.000 poslušalcev. Na Woodstocku je Hendrix premierno odigral ameriško himno "Star Spangled Banner" in se s tem zapisal v zgodovino. Po festivalskih nastopih Jimi ponovno ustanovi skupino, ki ji nadene pomenljivo ime "Band Of Gypsies". Zanimivost zasedbe je, da so v njej nastopali samo temnopolti glasbeniki. Izdali so samo debitantski "live" album z nastopom z začetka leta 1970 v newyorški Filmore East dvorani. Sledil je nastop v Madison Square Gardnu (New York), kjer je Hendrix na vsesplošno začudenje poslušalstva sredi koncerta nenapovedano zapustil oder. To je pomenilo tudi, da Jimi enostavno ne želi več nastopati z Band Of Gypsies.

Po odhodu iz zasedbe se je vrnil v London, kjer je poskušal s ponovno združenimi Experienci posneti nov album, ki naj bi se imenoval "First Ray Of The New Rising Sun", kar pa zaradi njegove prezgodnje tragične smrti ni nikoli uspelo.

Jimi je, tako kot veliko njegovih stanovskih kolegov, podlegel intoksikaciji zaradi prekomernega zaužitja uspavalnih tablet. Njegovo truplo so 18.09.1970. našli v hotelu Samarkand v Londonu, kjer je začasno prebival s svojim dekletom Moniko Danneman. Jimijeva smrt predstavlja izgubo ene največjih ikon rock glasbe. Noč prej je Jimi o slovesu napisal: "The Story Of Life Is Quicker Then The Wink Of An Eye, The Story Of Love Is Hello Goodbye Untill We Meet Again".
Njegovi posmrtni ostanki so shranjeni v Grenwood Memorial Cemetery v Rentonu, predmestju Seattla.

Hendrixova neuradna diskografija je brezštevilna. Od uradnih izdaj pa je začasa svojega življenja izdal:
- Are You Experienced? (1967),
- Axis: Bold As Love (1967),
- Smash Hits (1968),
- Electric Ladyland (1968),
- Band Of Gypsies (1970),
- Cry Of Love (1971).

Njegov oče Al Hendrix je po nizu pravnih borb leta 1995 končno izbojeval vse avtorske pravice svojega sina ter posledično ob pomoči Jimijeve sestre Janie Hendrix – Wright izdal še DVD o snemanju albuma "Electric Ladyland". Od Jimijeve smrti je minilo že več kot tri desetletja, vendar mu tudi po tem obdobju še vedno pripada naziv največje kitarske legende vseh časov.

prevedel in uredil: Thomas Breznik