Genesis so nastali leta 1967. Skupina je znana po dveh med seboj različnih glasbenih fazah. V prvi vrsti po kompleksnih strukturah skladb, instrumentalni dovršenosti in teatralnih koncertnih nastopih. Torej značilnostih, ki so jih naredili za eno najbolj originalnih skupin progresivnega rocka 70-ih. V 80-ih in čez, njihova glasba prevzame širok preobrat k AOR in popu, k bolj kratkim skladbam in skladbam, ki so bolj dostopne glasbenemu mainstreamu. Ta druga faza je občutno prinesla k njihovemu komercialnemu uspehu in splošni prepoznavnosti v javnosti. Najbolj prepoznavna (nekdanja) člana skupine sta prav gotovo Peter Gabriel in Phil Collins. Oba sta ustvarila velik uspeh kot solo glasbenika. Po treh desetletjih neprenehne aktivnosti, so Genesis v "mirovanju" od leta 1998, čeprav so se leta 1999 za kratek čas zbrali skupaj in posneli novo verzijo skladbe "Carpet Crawlers", kar pomeni da med seboj še vedno ohranjajo stike. Njihovo dolgotrajnost je kljub temu preseglo le malo sorodnih skupin.

Korenine skupine ležijo v sredini 60-ih, ko sta bila ustanovna člana pevec Peter Gabriel in klaviaturist Tony Banks še dijaka na Chaterhouse School. Genesis nastanejo z združitvijo dveh različnih srednješolskih skupin - The Garden Wall (Gabriel in Banks) in Anon (bas kitarist Mike Rutherford in kitarist Anthony Phillips), leta 1967. Člani originalne zasedbe so bili Peter Gabriel (vokal), Anthony Phillips (kitara), Tony Banks (klaviature), Mike Rutherford (bas kitara) in Chris Stewart (bobni). Dve leti igrajo po srednješolskih dvoranah in igrajo večinoma popularne skladbe drugih pop skupin dokler jih ne odkrije Jonathan King, pisec skladb in producent.

Svoj prvi album "From Genesis To Revelation" izdajo leta 1969 potem ko sklenejo pogodbo s Kingom, ki je imel tedaj hit single s skladbo "Everyone's Gone to the Moon". King jim tudi izbere ime katerega je izbral zato, ker je bil to prvi resen band s katerim je sodeloval. Se pravi začetek, geneza, njegove kariere. Med snemanjem plošče bobnar Chris Stewart zapusti skupino in je zamenjan z Johnom Silverjem. Skupina je na prvencu posnela kopico krajših skladb, ki so večinoma odsevale lahkotni stil Bee Gees, nad katerimi je bil King zelo navdušen, in slednji je tedaj te skladbe vključil v psevdo-konceptualen album o stvarjenju sveta.

Album je bil hud komercialen polom, in skupina, ki se je počutila zmanipulirana s Kingom, je prekinila sodelovanje z njim. Do tega dne je King nepriljubljen med fani skupine saj si je vztrajno želel prilastiti kasnejši uspeh skupine. Še vedno drži pravice za skladbe s prvega albuma in jih je že večkrat poskušal prodati za njihove razno razne ponovne izdaje.

Genesis nadaljujejo naprej z novim bobnarjem Johnom Mayhewom, igrajo po kolikor se da koncertih in podpišejo pogodbo s Tonyem Strattonom-Smithom, ustanoviteljem založbe Charisma Records. Skozi koncerte skupina postane prepoznavna po svojih hipnotičnih melodijah, ki so bile pogosto temačne, mistične in srednjeveško zveneče. Njihova druga plošča in njihova prva progresivna, Trespass je postavil standarde za albume skupine v 70-ih. Za te so bile značilne daljše, pogosto operetne skladbe, tudi z nekaterimi krajšimi in pogosto duhovitimi skladbami vmes, izjemne virtuoznosti in aranžmajev. Večina teh skladb je oblikovala smer progresivnega rocka katerega so tedaj "gradile" skupine kot npr. King Crimson, Yes, Gong, Gentle Giant, itd.

Kitarist Anthony Phillips zapusti skupino v letu 1970, po izdaji Trespass, čemur naj bi botrovali njegovi problemi z zdravjem. Pravi razlog za to pa naj bi bil njegov strah pred odrskim nastopanjem. Phillipsov odhod je bil travmatičen tako za Gabriela, Banksa kot Rutherforda, saj je bil ta ustanovni član in ključni faktor pri prehodu skupine med profesionalce. Zato so bila tedaj celo ugibanja ali lahko Genesis sploh nadaljujejo brez njega. Kljub temu so se odločili iti naprej in odpustiti bobnarja Johna Mayhewa. Namesto njega, 4. avgusta 1970, za novega bobnarja pride Phil Collins (ex-Flaming Youth). Skupina je tedaj odigrala nekaj nastopov v štiričlanski izvedbi, preden je odigrala nekaj nastopov s kitaristom Mickom Barnardom.

Medtem so člani skupine spoznali, da Barnard ni na istem nivoju kot oni. Zato se odločijo iskati zamenjavo za Phillipsa. Proti koncu leta 1970 se na oglas skupine v časopisu Melody Maker odzove Steve Hackett. Po avdiciji na njegovem domu postane novi kitarist skupine. Tako s Collinsovim in Hackettovim prihodom nastane njihova "klasična" in najbolj priljubljena zasedba.

Njihova tretja plošča "Nursery Cryme" (1971), prva plošča klasične zasedbe, skupino dokončno izstreli med vodilne predstavnike progresivnega rocka. Album je vseboval take skladbe kot so "Harold the Barrel", "Fountain of Salmacis", "For Absent Friends" (ki je bil Collinsov vokalni debut s skupino) in "The Musical Box"- med fani najbolj priljubljeno skladbo, katere klimatični zaključek je bil še dolgo del raznih "medleyev" njihovih koncertov. Gabrielovi nastopi postajajo čezdalje bolj dramatični in epi skupine čezdalje kompleksnejši.

Naslednja plošča "Foxtrot" (1972) je skupino dokončo izstrelila med nesmrtne. "Foxtrot je med drugim vseboval 23-minutni magnum opus "Supper's Ready" in "Watcher of the Skies", otvoritveni antem inspiriran po delu Arthurja C. Clarkea in zacementiral skupino kot izjemne glasbene pisce in izvajalce. Gabrielovi dramatični in teatralni nastopi, ki so med drugim vsebovali menjavanje številnih kostumov in surealistične zgodbe, ki so predstavljale predstavitev oz. uvod za vsako skladbo, so poskrbeli da je skupina postala ena izmed največkrat omenjanih koncertnih atrakcij britanske glasbene scene 70-ih. Naslednja plošča je bila koncertna, imenovana "Genesis Live" (1973) in predpriprava za, po mnenju večine fanov in glasbenih kritikov, njihovo največjo mojstrovino.

"Selling England By the Pound" (1973) je bila plošča, kjer je skupina do konca razvila svoje fantazijsko-epsko obarvane rock simfonije. S skladbo "I Know What I Like" jim je uspelo prvič doseči komercialni uspeh in ta skladba jim je prinesla njihovi prvi radijski hit. Plošča predstavlja njihov največji komercialni uspeh v obdobju s Petrom Gabrielom v skupini in je med fani skupine danes prepoznana kot njihova najboljša plošča. Klasike kot so "Firth of Fifth", "I Know What I Like (In Your Wardrobe)" in "Cinema Show" so postale obvezen del koncertnih nastopov v naslednjih letih. V tem obdobju je kitarist Steve Hackett postal eden prvih kitaristov, ki je uporabljal tehniko "tappinga" (tehnika, ki se sicer ponavadi povezuje z Eddiejem Van Halenom) in"sweep pickinga" (katerega je v 80-ih populariziral Yngwie Malmsteen). Te tehnike so bile uporabljene v skladbah kot so "The Return Of The Giant Hogweed", "Supper's Ready" in "Dancing With The Moonlit Knight".

Gabrielova izjemna karizma in vpliv na skupino sta postajala čezdalje večja in negove ideje čezdalje bolj ambiciozne. Leta 1974 izide njihova najbolj ambiciozna plošča, dvojni konceptualni album "The Lamb Lies Down On Broadway" (1974), kjer Gabriel do konca potencira svoj izjemni talent. Zgodba govori o nadnaravnem, breztelesnem, potovanju med dvema svetovoma portoriškega priseljenca Raela v New Yorku. Čeprav je bil album fenomenalen uspeh in ena najpomembnejših in najboljših plošč v zgodovini progresivnega rocka je album že med nastajanjem povzročil številna nesoglasja med člani skupine, še posebno med Banksom in Gabrielom. Nenavadna konceptualna tema vsekakor ni bila za vsakogar. Čez mnogo let je Phil Collins izjavil, da nikoli ni dojel ozadja "Lamba". "Lamb" je bil tudi album, kjer so glasbo napisali ločeno ostali člani, medtem ko je Gabriel napisal samo besedila, kar vsekakor ni bila najboljša poteza za dobro vzdušje v skupni. Genijalni in hiperaktivni pevec, flavtist in dramatik se je začel počutiti vse bolj utesnjenega v skupini, ker mu ni več uspelo uskladiti vseh njegovih velikih idej oz. mu ostali člani niso uspeli več slediti. Prav tako sta na vse to vplivala poroka in težko rojstvo njegovega prvega otroka. Zato leta 1975 po koncu obsežne turneje, kjer so med drugim igrali celoten "Lamb" na turneji po ZDA, šokira vse, ko sporoči svoj odhod iz skupine. S tem začne samostojno in zelo uspešno solo kariero. Gabrielov prvi solo album (Peter Gabriel, 1977), je vseboval skladbo "Solsbury Hill", ki je alegorija njegovega odhoda iz skupine.

Genesis se nenadoma znajdejo brez svojega idejnega vodje, duše skupine in ključnega akterja pri dotedanjem uspehu. Začnejo z mrzličnim iskanjem novega pevca, med katerimi na avdicijo pride lepo število razno raznih našemljenih čudakov (ki so želeli oponašati Gabriela in njegove odrske nastope) a ker jim to nikakor ne uspe se na koncu odločijo, da bo pevske dolžnosti prevzel kar bobnar Phil Collins. Večina je bila tedaj prepričanih, da bo skupina brez Gabriela katastrofalno pogorela, toda s spremembo iz kvinteta v kvartet, se je Collins na koncu izkazal za idealnega pevca skupine. Svojo novo nalogo je uspešno opravil in band je z njim v istočasni vlogi pevca ter bobnarja leta 1976 posnel odlični album "A Trick Of The Tail". Collins je v nasprotju z vsemi negativnimi pričakovanji uspel prepričati tako nove kot večino starih fanov, prav tako večino glasbenih kritikov, in skupina je s to ploščo nadaljevala v prepoznavnem glasbenem slogu. V zgodovini rock glasbe je le malo primerov, da bi popularna skupina ostala brez glavnega pevca in nadaljevala enako uspešno naprej, še posebno če je bil ta tako karizmatičen kot Gabriel in da je bil ta zamenjava kar bobnar skupine. Novo obdobje skupine se je tako uspešno začelo.
"A Trick Of The Tail" je nasplošno požel številne pozitivne kritike in dokazal, da je bila skupina veliko več kot zgolj spremljevalni band za njihovega nekdanjega teatralnega pevca. Prav tako je k temu veliko prispevala znatno čistejša produkcija kot na prejšnjih albumih. Druga lastnost, ki je prinesla uspeh je bilo golo dejstvo, da je Collinsov vokal zvenel, po mnenju številnih glasbenih kritikov, bolj "Gabrielovsko" od samega Gabriela. Album je vseboval kar nekaj klasik kot so "Ripples", "Mad Man Moon", "Dance on a Volcano" in "Entangled".

Kljub uspehu "A Trick Of The Tail", je bil tu še vedno problem kaj storiti glede koncertnih nastopov. Collins je bil prepričan, da lahko poje in bobna hkrati tudi v živo, toda vseeno je potreboval še enega bobnarja, da zapolni bobnarski stolček medtem, ko poje.V tem času je bil edini bobnar za katerega je čutil, da je primeren za to Bill Bruford (ex-Yes, ex-King Crimson). Bruford je spremljal skupino na turneji leta 1976. Kasneje je postal koncertni bobnar iz jazz fusiona izhajajoči Chester Thompson (ex-Frank Zappa, ex-Weather Report), ki je omogočal Collinsu nemoten preboj v ospredje pred mikrofon. Collinsova interpretacija koncertnih skladb je bila dosti manj teatralna in bolj lahkotna od Gabrielove. Slednji je nekoč izjavil, da Collins bolje poje stare klasike Genesis od njega., toda nikoli tako kot jih je on.

Naslednja plošča "Wind And Wuthering" (1977), ki je v VB izšla konec decembra 1976, je bila za večino starih fanov s klasikama "Eleventh Earl Of Mar" in "Afterglow" njihova poslednja "klasična" plošča. Po svetovni turneji, leta 1977, katere rezultat je bila dvojna koncertna plošča "Seconds Out", skupino zapusti dolgoletni kitarist Steve Hackett. Slednji je tedaj postajal vse bolj oddaljen od dela skupine. Po Gabrielovem odhodu je bil on prvi član skupine, ki je posnel solo album "Voyage Of The Acolyte" (1975).

Band ne poišče zamenjave zanj in od tedaj naprej deluje kot trio v studijski postavi Collins, Banks in Rutherford. Dolžnosti kitarista v studiju prevzame kar basist Rutherford, medtem ko za koncertne usluge na kitari oz. basu priskoči na pomoč Daryl Struemer. Prva plošča kot trio iz leta 1978 "And Then There Were Three" doživi izreden komercialni uspeh predvsem po zaslugi balade "Follow You Follow Me" in za band se začne novo obdobje krajših in komercialnejših skladb, ki jim prinese velik komercialni uspeh, a s slogovnim preobratom k bolj pop in manj prog usmeritvi začne skupina izgubljati stare fane. To je bil tudi prvi "zlati" album skupine.

Leta 1979 bi skupina skoraj izgubila Phila Collinsa, ki se je ravno tedaj preselil v Kanado zaradi težav z ženo in ločitvijo, ki je temu sledila. Na srečo se zatem vrne nazaj v VB ter pridruži ostalim članom pri snemanju nove plošče. Ta izkušnja je zelo vplivala nanj in od tedaj je veliko več prispeval k besedilom in pisanju glasbe. Po njegovih besedah je prav ločitev od žene zaslužna za njegov napredek kot pisca besedil in glasbe. Naslednja plošča skupine je bila po njegovi zaslugi zelo osebna in prva plošča, kjer je bil Collins po svojem liričnem prispevku enakovreden Banksu in Ruthefordu.

"Duke" (1980) je njihova zadnja prog rock plošča, ki pa je že nekakšen hibrid med progresivo, pop rockom in AOR. Trend, ki se je začel s prejšnjo ploščo je bil tu še bolj opazen in značilnosti njihove glasbe 70-ih so do tedaj skoraj popolnoma izginile. Ta plošča jim s številnimi hiti kot so bili "Misunderstanding", "Turn It On Again" in "Alone Tonight" prinese svetovni komercialni uspeh, jim prvič prinese vodilno mesto na britanski lestvici plošč in skupina čez noč postane megazvezdniški pop band. Poleg tega vse bolj zvezdniški Phil Collins s svojo sila uspešno solo kariero začne vplivati na glasbeni slog skupine. Uporaba sprogramirane ritem linije bobnov postane trend tako na naslednjih ploščah skupine kot na Collinsovih solo ploščah.

Leta 1981 se band dokončno prelevi v pop atrakcijo ter s ploščo "Abacab" postane ena najpopularnejših skupin 80-ih. S hiti "Abacab" ter "Keep It Dark", skladbo kjer skupina sodeluje z Earth, Wind & Fire, nadaljujejo huronski uspeh skupine. Plošča vsebuje še bolj "novovalovski" zvok in še več sprogramiranih bobnov. V tem času Collins izda tudi svojo prvo solo ploščo "Face Value", ki mu prinese izjemen uspeh in ga izstreli med največje glasbene ikone 80-ih. Po obsežni svetovni turneji leta 1982 izdajo dvojno koncertno ploščo"Three Sides Live". Vrhunec leta je bil prav gotovo kratek reunion skupine z Gabrielom in Hackettom pod imenom "Six of the best", a le za en koncert na festivalu Miltona Keynesa. Koncert je bil organiziran zgolj zato, da pokrije nekaj izgube, ki jo je Gabriel doživel s svojim WOMAD festivalom v začetku tega leta. Vsi upi na možni reunion padejo v vodo in Collins dokočno postane alfa in omega skupine, časi veličastnih, simfoničnih kompozicij z Gabrielom pa le še nek oddaljen spomin.

Leta 1983 izdajo eno svojih boljših pop plošč, imenovano kar "Genesis" (tudi "Shapes" zaradi naslovnice albuma), ki jim tudi tokrat prinese izjemen uspeh (že tretji zaporedni album, ki doseže vrh britanske lestvice) in nove hite "Mama", "That's All" in "Home By The Sea". Ker je bila Collinsova solo kariera takrat že uspešnješa od samih Genesis si je band tedaj vzel krajši odmor, da sta se tudi Banks in Rutherford posvetila svojima solo projektoma.

Leta 1986 se vrnejo še z enim komercialno sila uspešnim albumom. Pravzaprav svojim najuspešnejšim sploh. "Invisible Touch", ki s številnimi hiti "Invisible Touch", "Tonight Tonight Tonight", "Throwing It All Away", "In To Deep" ter "Land Of Confusion" ponovno zavzame svetovne pop lestivce izide ravno na vrhuncu Collinsove solo popularnosti. Skupina je tudi zato takrat na vrhuncu svoje komercialne uspešnosti. Po obsežni turneji se člani ponovno posvetijo svojim solo karieram. Za večino starih fanov pa je bil ta album preveč komercialen in "pop" in mnogi so se začeli spraševati koliko časa bo skupina še zdržala breme Collinsove slave kot solo glasbenika oz. koliko časa bo ta še zdržal v dvojni vlogi. Leta 1987 Genesis postanejo prva skupina, ki je igrala na Wembleyskem stadionu štiri dni zapored. Prav tako prva skupina, ki je takrat na koncertih začela uporabljati orjaške jumbotronske projektorje in prizmični zvočni sistem. Collins se bolj posveča svoji superuspešni solo karieri, prav tako Banks in Rutheford (slednji ustanovi v tem času svojo skupino Mike and The Mechanics).

Leta 1991 se nepričakovano vrnejo in izdajo ploščo "We Can't Dance", ponovno s kopico hitov "No Son Of Mine", "Jesus He Knows Me" ter "I Can't Dance". Komercialna uspešnost pa je bila tudi dvorezen meč in večina starih fanov skupine je bila do tedaj dokončno prepričana, da so Genesis le še spremljevalni band Phila Collinsa, ki v tem času začne pisati tudi filmsko glasbo, predvsem za korporacijo Disney in vsakomur je bilo do tedaj že jasno, da je le še vprašanje časa kdaj bo zapustil skupino. Nedvomno je veliko resnice na tem, da je njegova solo kariera precej vplivala na tedanjo glasbo skupine. Sledi še ena dolga in uspešna svetovna turneja, ki se konča leta 1992. Band izda tedaj še dve koncertni plošči s te turneje "The Way We Walk-The Shorts" (1992) ter "The Way We Walk-The Longs" (1993).

Leta 1996 superzvezdnik Collins zapustiti skupino, ki je do takrat že zdavnaj postala pretesna zanj. Mnogi fani so to tedaj videli kot poslednji žebelj v krsti skupine. Originalna člana Tony Banks in Mike Rutherford tako ostaneta sama. A ne za dolgo, kajti na splošno presenečenja se odločita nadaljevati in začeti znova. Po številnih špekulacijah kdo bo novi pevec (med imeni sta bila tudi Sting (ex-The Police) in Fish(ex-Marillion)) slednjega najdeta v mladem in talentiranem Rayu Wilsonu (ex-Stiltskin). Za bobnarja na novi plošči povabijo k sodelovanju maročana Nira Zid Kyahuja, ki je ostal tudi na turneji po albumu ter bobnarja (in trenutno tudi pevca moderne prog rock skupine Spock's Beard Nicka D'Virgila. Leta 1997 izide "Calling All Stations". Kljub odličnemu novincu Wilsonu in postopni vrnitvi k prog koreninam na nekaterih skladbah in mini hitoma "Congo" ter "Shipwrecked", plošča razen v Evropi komericalno popolnoma pogori. Zlasti v Ameriki, ki jih takrat popolnoma zignorira. Zato tudi odpovejo ameriški del turneje. Razočarana Banks in Rutherford prekineta sodelovanje z Wilsonom in se odločita posvetiti svojima solo projektoma. Legendarni Genesis tedaj neuradno razpadejo, na veliko žalost številnih ljubiteljev dobre glasbe. Posamezni člani se kljub vsemu še vedno slišijo med seboj, se včasih celo zberejo ob določenih dogodkih, a nove glasbe že dolgo let ne ustvarjajo več.

V zadnjih letih se sicer širijo govorice, da se skupina utegne ponovno združiti skupaj s Collinsom. Po nekaterih govoricah pa celo v svoji "klasični" zasedbi, torej s Petrom Gabrielom in Steveom Hackettom. A zaenkrat žal ostajajo to le govorice. Ravno konec leta 2005 so se širile podobne govorice, a skupina jih je ponovno zanikala. Menedžment je nazadnje objavil to sporočilo, ki je za nekaj časa ovrglo vse špekulacije: "Trenutno ni nobenih odločitev članov skupine, da bi kdaj v tem času nastopili. Ta situacija se ne bo spremenila v naslednjih dvanajstih mesecih."

Peter Podbrežnik