Peter Brian Gabriel (rojen 13. februarja 1950, v mestu Chobham, Surrey, Anglija) je svetovno znani angleški glasbenik, ki je svoj prvi artistični in komercialni uspeh doživel kot glavni pevec in flavtist legendarne progresivno rockovske skupine Genesis. Po odhodu iz Genesis je Gabriel ustvaril nadvse uspešno solo kariero, ki mu je navrgla številne hit single. Zadnje čase se Peter vse bolj osredotoča na produkcijo ter promoviranje svetovne glasbe kot tudi na pionirstvo digitalnih glasbenih distribucijskih metod. Poleg tega je skozi leta sodeloval v številnih humanitarnih akcijah in si tudi na ta način prislužil spoštovanje tako s strani številnih pomembnežev kot pozabljenih in preziranih.

Obdobje z Genesis

Gabriel je Genesis ustanovil leta 1967, še kot dijak na srednji šoli Charterhouse, skupaj s klaviaturistom Tonyem Banksom, kitaristom Anthonyem Phillipsom, basistom Mikeom Rutherfordom in bobnarjem Chrisom Stewartom. Ime za skupino je predlagal njihov prvi producent in mecen tedanje pop glasbe, Jonathan King, ki je produciral njihov prvi album "From Genesis To Revelation" (1969).
Gabriel je bil od nekdaj velik ljubitelj soul glasbe. Njegov način petja je bil posledica vpliva številnih različnih glasbenikov kot so Nina Simone, Gary Brooker (Procol Harum) in Cat Stevens. Razen tega se je preizkusil tudi kot flavtist. V tej vlogi je sodeloval tudi na Stevensovem albumu "Mona Bone Jakon" (1970).
Genesis so v začetku 70-ih hitro postali ena izmed najbolj razvpitih in omenjanih skupin, zlasti v Angliji, Italiji, Belgiji in Nemčiji kot tudi v drugih evropskih državah. Velike zasluge za ta uspeh imajo gotovo tudi Gabrielovi duhoviti odrski nastopi, ki so vsebovali številna menjavanja bizarnih kostumov in pripovedovanje komičnih, napol fantazijskih zgodb, ki jih je pripovedoval kot uvod v posamezne skladbe. Njihovi koncerti so (zlasti v otvoritvenem delu) vsebovali številne zatemnitve odrskih luči medtem, ko je bilo svetlobe ponavadi le za vzorec in so člani skupine delovali kot temne silhuete. Pogosto so med redke vire svetlobe sodili ravno Gabrielovi fluorescentni kostumi. Med njegovimi številnimi znamenitimi kostumi (katere je po lastnih besedah iznašel kot učinkovito zdravilo za svoj prvotni strah pred nastopanjem) velja omeniti "Cvetlico" (katero je nosil med izvajanjem skladbe "Supper's Ready" iz albuma "Foxtrot", 1972), antikrista "Magoga" (tudi med izvajanjem "Supper's Ready), alegorijo "Britannia" (med izvajanjem "Dancing With The Moonlit Knight" s "Selling England By The Pound, 1973), "Lisico v ženski obleki" in "Starca" (med "The Musical Box" z "Nursery Cryme, 1971), "Raela" (katerega je upodabljal med izvajanjem večine del z albuma "The Lamb Lies Down On Broadway, 1974) ter prikazen "The Slipperman" (katerega je upodobil med izvajanjem "The Colony Of Slippermen" z "The Lamb Lies Down On Broadway"). Spremljevalne vokale med njihovimi nastopi so večinoma peli basist/kitarist Mike Rutherford, klaviaturist Tony Banks in zlasti bobnar Phil Collins, kateri je (po dolgem iskanju ustrezne zamenjave) postal glavni pevec Genesis ter tako zamenjal Gabriela, ki je skupino zapustil leta 1975.

Odhod

Gabrielov odhod iz Genesis (ki je presunil številne ljubitelje skupine, ki so se spraševali ali bo skupina lahko vzdržala še naprej brez njega) je bil posledica številnih dejavnikov. Njegova vloga glavnega pevca skupine in dodatna pozornost, ki si jo je pridobil s svojimi slikovitimi odrskimi predstavami sta pripeljala do nesoglasij znotraj skupine. Genesis so vedno bolj ali manj delovali kot kolektiv. Gabrielova vse bolj naraščajoča vloga odrskega voditelja skupine, ki so mu jo namenili mediji pa je postopno privedel do strahov ostalih članov skupine, da se ga vse bolj izpostavlja kot edino kreativno in gonilno silo skupine.
Nesoglasja so naraščala po izidu izjemno ambicioznega konceptualnega albuma "The Lamb Lies Down On Broadway" in turneje, ki mu je sledila. Ta album je bil v marsičem Gabrielov lastni koncept ob njegovem levjem deležu pri pisanju besedil. Med snemanjem in ustvarjanjem tega albuma je do Gabriela pristopil režiser William Friedkin, predvsem zato, ker se mu je zdela zanimiva Gabrielova zgodba znotraj knjižice koncertnega albuma "Genesis Live" (1973). Gabrielovo zanimanje za snemanje filma skupaj s Friedkinom je bil še eden izmed razlogov njegove odločitve, da zapusti skupino. Odločitev, da jih zapusti je sicer sprejel že pred začetkom turneje "The Lamb Lies Down On Broadway" leta 1974 vendar je ostal z njimi vse do konca turneje leta 1975. Ključna točka, ki je privedla do njegovega odhoda je nastopila po težavnem porodu njegove prve žene Jill in rojstva njunega prvega otroka, Anne. Potem, ko se je odločil da rajši ostane pri bolni hčerki in ženi namesto, da bi se odpravil snemat nov album in pripravljat za naslednjo turnejo, je neodobravanje ostalih članov skupine pripeljalo, da se je dokončno odločil za odhod. "Solsbury Hill", njegov prvi single v vlogi solo izvajalca, je bil posvečen njegovim mislim po odhodu iz skupine.

Solo kariera

Ena izmed značilnosti Gabrielove solo kariere je postala njegova odločitev, da izda svoje prve štiri albume brez naslovov (vsi so bili imenovani "Peter Gabriel", z istim tipom črk vendar različnimi naslovnicami). Menda zato, ker si jih je zamislil tako, da bi predstavljali nekakšne konkurenčne izdaje revij namesto individualnih del; te albume se ponavadi označuje z zaporedno številko glede na leto izdaje ali kot "Car", "Scratch" in "Melt" glede na posamezne naslovnice. Njegov četrti album, ki je v VB prav tako izšel brez naslova, je v ZDA izšel kot "Security" na zahtevo zlaožbe Geffen Records. Tudi po tem, ko se je odločil da jim bo dajal naslove, jim je dajal čim krajša imena, kolikor je bilo to možno: "So", "Us" in "Up".

Zgodnja solo dela

Gabriel je svoj prvenec, ki je bil preprosto imenovan kar "Peter Gabriel" (zdaj tudi "I" ali "Car") posnel med leti 1976 in 1977, skupaj s producentom Bobom Ezrinom. Prvi uspeh kot solo izvajalec je doživel s svojim prvim singlom "Solsbury Hill", avtobiografskim delom, ki je odražal njegove misli po odhodu iz Genesis. V njem poje tudi verz "My friends would think I was a nut...", kar se nanaša na njegovo odločitev, da se posveti svoji osebni rasti medtem, ko je sadil zelenjavo, igral klavir pozno v noč, prakticiral jogo, se ukvarjal z bioenergijo in preživljal čas s svojo družino. Čeprav je bil s prvencem nasplošno zadovoljen, je menil, da je bila zaključna skladba"Here Comes the Flood" preproducirana. Čistejše verzije tega dela se nahajajo na solo prvencu Roberta Frippa "Exposure" (1979) in na Gabrielovi kompilaciji hitov "Shaking the Tree" (1990).
Peter Gabriel je leto zatem sodeloval s kitaristom Robertom Frippom (King Crimson), ki je bil producent (kot igralec pa je tudi sodeloval na nekaterih delih) njegovega drugega solo albuma iz leta 1978. Ta album je bil temačnejši in bolj eksperimentalen. Vseboval je številne zanimive skladbe toda prinesel mu ni niti enega večjega hita.
Gabrielov tretji album, posnet leta 1980, je nastal kot plod sodelovanja s Steveom Lillywhiteom, ki je bil znan tudi kot producent zgodnjih albumov U2. Album je vseboval dva hit singla "Games Without Frontiers" in "Biko". "III" je odslikoval Gabrielovo novo zanimanje za svetovno glasbo (zlasti za tolkala). Zaznamovala pa ga je tudi odlična produkcija, ki je bila plod različnih snemalnih trikov in zvočnih efektov. Znan je tudi kot prvi album, ki je vseboval zvok sprogramiranih "umetnih" bobnov, katerega sta iznašla zvočni inženir Hugh Padgham in Gabrielov stari pajdaš iz časov Genesis, Phil Collins. Collins je tudi odigral bobne na nekaterih skladbah, med njimi na otvoritveni "Intruder", ki je vseboval zvok bobnov brez cimbal. Slednje je Collins prakticiral tudi na svojem znamenitem hit singlu "In the Air Tonight" ter skozi celotna 80-a.
Med leti 1981 in 1982 je Gabriel skupaj s soproducentom Davidom Lordom posnel svoj četrti album ("IV" oz. "Security"). "IV" je bil eden izmed prvih albumov, ki so bili v celoti posneti na digitalni zapis. Poleg tega je vseboval tedaj zgodnji, izjemno dragi Fairlight CMI računalnik za ustvarjanje zvočnih vzorcev. Gabriel je na tem albumu kombiniral mešanje različnih nasnetih in dekonstruktivnih zvočnih vzorcev skupaj z ritmi tolkal svetovne glasbe ter ostalimi nenavadnimi inštrumentalnimi efekti, da bi ustvaril nek popolnoma nov zvok. Kljub zahtevnemu zvoku in nenavadnimi temami je album doživel lep uspeh in izvrgel hit single v "Shock the Monkey", ki se je proslavil tudi v obliki glasbenega videa.
Gabriel je po izidu vsakega albuma organiziral intenzivno koncertno turnejo, kjer je nadaljeval s svojimi dramatičnimi predstavami s katerimi je začel pri Genesis. Te so vsebovale številne posebne in nenavadne odrske efekte ter akrobacije medtem, ko je nosil nenavadne obrazne maske in ličila. Za eno izmed turnej so si glavo obrili vsi člani njegovega banda. Njegova turneja v letih 1982-83 je vsebovala tudi nekaj nastopov, kjer je nastopil v vlogi otvoritvene skupine za Davida Bowieja. Številni udeleženci teh nastopov kot kritiki so si bili enotni, da je Gabriel (sploh s svojimi odrskimi maskami) zasenčil Bowieja in to na višku Bowiejeve popularnosti. Posnetki iz te turneje so izšli kot dvojni koncertni album "Plays Live". Tedaj je bilo že vse nared za Gabrielov veliki kritični in komercialni preboj z njegovim naslednjim albumom "So", katerega je snemal skoraj tri leta. Med snemanjem in produkcijo tega albuma je Gabriel našel čas, da je leta 1984 posnel filmsko glasbo za film "Birdy" v režiji Alana Parkerja. Glasba za "Birdy" je bila sestavljena tako iz novih del kot na novo posnetih inštrumentalov z njegovega prejšnjega studijskega albuma.

Obdobje hitov

Čeprav je Gabriel do tedaj že doživel tako kritični kot komercialni solo uspeh (sploh s singloma "Games Without Frontiers" z njegovega tretjega albuma ter "Shock the Monkey" s četrtega), je svojo največjo popularnost doživel s skladbami iz albuma "So" (1986). Največji uspeh je doživel single "Sledgehammer" (ki je bil prvi na ameriških lestvicah in je od tam, ironično, izpodrinil Genesis z njihovim tedanjim hitom "Invisible Touch"). Po uspehu so mu sledili še "Big Time", balada "Don't Give Up", katero je odpel skupaj s Kate Bush in ljubezenska pesem "In Your Eyes". "In Your Eyes" je bil leta 1989 vključen tudi v film "Say Anything". Gabriel je "So" koprudociral skupaj s Kanadčanom Danielom Lanoisom, ki je bil znan tudi po svojem delu z U2.
"Sledgehammer" je izšel tudi kot vizualno impresivni glasbeni video, ki si je leta 1987 prislužil številne nagrade na podelitvi MTV Music Video Awards. Prav tako je postavil nove standarde za bodoče glasbene videe. Naslednji video, "Big Time", je prav tako odprl nove smeri na področju animacije glasbenih videov in posebnih efektov.
Gabriel je tedaj odigral tudi pomembno vlogo pri podpori organizacije Amnesty International ter se leta 1986 pojavil na U.S. A Conspiracy of Hope Tour (kjer je vrhunec predstavljalo odmevanje zvokov "Shock the Monkey") in leta 1988 na svetovni turneji Human Rights Now.
Leta 1989 je Gabriel izdal "Passion", filmsko glasbo za film Martina Scorseseja, "Kristusova zadnja skušnjava". Številni kritiki označujejo ta album kot vrhunec, kar se tiče njegovega eksperimentiranja s svetovno glasbo. Za ta album je Gabriel prejel svojega prvega Grammya v kategoriji za najboljšo new age izvedbo. Prav tako je prejel nominacijo za Zlati globus v kategoriji najboljše filmske glasbe.
Za tem je Gabriel posnel album "Us" (1992), katerega je ponovno produciral skupaj z Danielom Lanoisom. V tem albumu je razkrival bolečino svojih tedanjih osebnih problemov; njegov propadli prvi zakon, njegovo tedanjo zvezo s filmsko igralko Rosanno Arquette in naraščajočo oddaljenost med njim in njegovo prvo hčerko.
Njegovi introspektivni pogledi v kontekstu tega albuma so jasno razvidni na singlu "Digging in the Dirt", ki je metafora za njegovo tedanje počutje, ko je poskušal stvari tako urediti, da mu ne bi več povzročale težav. Temu singlu je sledil tudi odličen video. Skladba se prav tako nanaša na vse rumene medije, ki se naslajajo nad napakami znanih osebnosti. Svojo oddaljenost od hčerke je predstavil v "Come Talk To Me", ki je vsebovala tudi spremljevalni vokal Sinéad O'Connor. Slednja je sodelovala tudi na "Blood of Eden", ki je bil tretji single z albuma. Končni rezultat je bil eden izmed njegovih najbolj osebnih albumov. Čeprav je "Us" naletel na manj komercialnega uspeha kot "So", je dosegel drugo mesto na lestvicah na obeh straneh Atlantika. Velik uspeh pa sta doživela tudi singla "Digging in the Dirt" in "Steam", ki je tudi z videom obudil spomin na "Sledgehammer" izpred šestih let. Izdajo albuma je podkrepil z izjemno uspešno svetovno turnejo, ki je bila posneta in izdana kot dvojni CD in DVD pod naslovom "Secret World Live" (1994).
Gabriel je osvojil še tri nagrade Grammy, vse za glasbene videe. Leta 1992 in 1993 je prejel nagradi za videa "Digging in the Dirt" ter "Steam". Temu je leta 1995 pridodal še Grammya za video "Long Form" s posnetka "Secret World Live".
Po daljšem počitku med katerim se je osredotočil na druge projekte, je Gabriel izdal album "OVO", glasbo za prireditev Millennium Dome Show v Londonu, leta 2000. V začetku leta 2002 je posnel še album "Long Walk Home", filmsko glasbo za avstralski film "Rabbit-Proof Fence". Ta glasba si je prav tako prislužila nominacijo za Zlati globus v kategoriji najboljše filmske glasbe.
Septembra 2002 je izdal album "Up", ki je bil po desetletju spet pravi studijski album. Producent albuma je bil tokrat samo on. Stilistično se je album vrnil k nekaterim manj komercialnim in temačnejšim tematikam z njegovih del iz konca 70-ih in začetka 80-ih. Album je ponovno lepo prikazal Gabrielovo popolno kreativno svobodo in neobremenjenost s komercialnim uspehom saj razen "The Drop", balade na klavirju, ni bila nobena skladba krajša od šestih minut. Številne izmed njih je odlikovala izjemna dinamičnost in prepoznavni motivi. Trije singli z albuma niso doživeli večjega komercialnega uspeha. Kljub temu pa se je "Up" zelo dobro prodajal po celem svetu, kar je bil nazoren dokaz tega, da je Peter tudi po treh desetletjih v glasbeni industriji še vedno eden najpomembnejših in najbolj priljubljenih glasbenikov našega časa.

Peter Podbrežnik