Foreigner je izjemno uspešen ameriški AOR band, ki deluje od leta 1976, ko je Mick Jones ustanovil band in k sodelovanju privabil še ex- King Crimson člana Iana McDomalda in vokalista Loua Gramma. Prodali so več kot 50 milijonov albumov, od tega skoraj 40 v Ameriki, kar priča o veliki popularnosti banda onstran Atlantika.

Mick Jones je že od dni, ko je nastopil kot predskupina velikim Beatlesom, sanjal o svojem bandu, katerega zvok bi bila sinteza rocka, progresive in R&B-ja. Moči je združil z Ianom McDonaldom in Louem Grammom, in v začetku leta 1976 so v New Yorku ustanovili band, h kateremu so privabili še Dennisa Elliotta, Ala Greenwooda in Eda Gagliardija. Ime Foreigner ("tujec") je Jonesova ideja, in izhaja iz dejstva, da trije člani banda prihajajo iz Amerike, trije pa iz Velike Britanije.

Prvenec Foreigner je bil izdan marca 1977 in je bil v ZDA prodan v več kot štirih miljonih izvodih, hiti kot so "Feels Like the Firts Tim", "Cold as Ice" ali "Long Long Way From Home" pa so album med Top 20 držali kar celo leto. Junija 1978 je sledil drugi album Double Vision, ki je dosegel še večji uspeh in postal najbolje prodajan rock album leta, hit pesmi pa so postale naslovna pesem, "Hot Blooded" in "Blue Morning Blue Day". Basista Eda Gagliardija je zamenjal Anglež Rick Wills (ex- Peter Frampton, ex- Roxy Music), s katerim so Foreigner posneli in septembra 1979 tudi izdali svoj tretji album Head Games, katerega najbolj znani pesmi sta naslovna ter "Dirty White Boy".

Septembra 1980 je Jones odpustil kitarista/klaviaturista McDonalda in klaviaturista Greenwooda, s čimer je pridobil veliko večji vpliv v bandu, postal pa je tudi večinski avtor pesmi, pri pisanju mu je pomagal še Gramm. Iz seksteta so postali kvartet, ki je po potrebi najel "session" glasbenike, ko so jih potrebovali za snemanje ali koncertiranje. Odpuščeni Greenwood se je kmalu pridružil Gagliardiju, s katerim sta ustanovila AOR band Spys, s katerim sta izdala dva albuma: Spys ter Behind Enemy Lines.

Medtem so Foreigner s polno paro sopihali naprej in julija 1981 izdali album 4, ki velja za njihov najboljši izdelek, saj se na njem nahajajo mojstrovine kot so "Urgent", "Waiting for a Girl Like You", "Break it Up" in "Juke Box Hero". Za turnejo 1981-82 v podporo albumu so se pogodili s Petrom Reilichom (klaviature, sintisajzerji), Bobom Mayo (ex- Peter Frampton, klaviature, sintisajzer, kitara, back vokal) in Markom Rivero (saksofon, flavta, klaviature, kitara, back vokal). Mayo in Rivera sta se pojavila že v nekaterih odsekih na albumu 4. Omenjena glasbenika sta s Foreigner sodelovala vse do leta 1988, medtem ko jih je Reilich zapustil že maja 1982.

Decembra 1984 je sledila izdaja petega studijskega albuma z naslovom Agent Provocateur, na katerem je moč najti edini hit, ki je zasedel vrhove lestvic po svetu, govora je seveda o pesmi "I Want to Know What Love Is", podobo albuma je dopolnil drugi singel zgodaj leta 1985, "That Was Yesterday". Odpravili so se na dolgotrajno turnejo, po koncu le-te pa so si vzeli čas za počitek. Med "hiatusom" se je Mick Jones vrgel v producentske vode, Gramm pa je izdal svoj prvi solo album Ready Or Not.

Decembra 1987 so izdali naslednji album, precej manj uspešen Inside Information, ki se lahko pohvali "zgolj" z enkratno platinasto naklado, najbolj znana pesem na albumu pa je "Say You Will". Opazna je bila sprememba v zvoku, trši melodični rock je vse pogosteje zamenjeval baladno usmerjen pop-rock, kar ni šlo v računico Grammu, in prva resnejša trenja z Jonesom so bila tu.

Maja 1988 so Foreigner kot headlinerji nastopili na štiridesetem rojstnem dnevu njihove založbe Atlantic Records, pri igranju skladbe "I Want to Know What Love Is" pa so se jim pri skupnem petju v vlogi zbora pridružili Phil Collins, Crosby, Stills in Nash, Roberta Flack in drugi znani artisti. Kasneje istega leta so Foreigner spet zašli na turnejo, ki je zajemala kraje Evrope, Japonske in Avstralije. Rivera in Mayo za turnejo nista bila razpoložljiva, tako da sta se četverčku Gramm, Jones, Elliott in Wills pridružila Larry Oakes in Lou Cortlezzi.

Konec osemdesetih sta se Gramm in Jones posvetila vsak svojemu solo projektu, leta 1990 pa se je med turnejo v podporu svojemu drugemu solo albumu "Long Hard Look" Lou Gramm odločil, da Foreigner zapusti.

Mick Jones je pripeljal novega glavnega vokalista, Johhnyja Edwardsa (prej pri bandih Montrose, King Kobra, Buster Brown in Wild Horses). V postavi z Edwardsem so posneli in poleti 1991 izdali album Unusual Heat, ki je prinesel razočaranje, na Billboardovi lestvici 200ih se je povzpel samo do 117. mesta. Turneji, ki je izdaji sledila, se je na klaviaturah pridružil Jeff Jacobs (Billy Joel's band), vrnil pa se je Mark Rivera. Takoj po začetku turneje je skupino zapustil Elliott, začasno zamenjavo so našli v Larryju Abermanu. Sledilo je obdobje mnogih menjav na bobnarskem stolčku, zamenjali so se Mark Schulman, Ron Wikso, Brian Tichy, Denny Carmassi, Jason Bonham in Bryan Head.

Leta 1992 se je bandu spet pridružil originalen vokalist Lou Gramm, ki je s sabo pripeljal basista Brucea Turgona. Kmalu so izdali svoj drugi album največjih uspešnic, poimenovan The Very Best of.. and Beyond. Dve leti kasneje so izdali album Mr. Moonlight, ki je bil neke vrste povratniški album, a se je tudi ta odrezal precej klavno.

Gramm je leta 1997 uspešno prestal operacjo, s katero so mu odstranili možganski tumor. Zdravila, ki jih je moral po težavnem posegu jemati, so imele učinke na spremembo njegovega glasu.

Založba Warner Music Group je leta 2001 albuma Foreigner in 4 ponovno obdelala in izdala v novem, DVD formatu. Naslednje leto je prineslo 25. obletnico začetka Foreigner pohoda in s tem ponovno izdajo multiplatinastih albumov Foreigner, Double Vision, Head Games in 4. Izdaje so vsebovale nove fotografije, še neizdane bonus skladbe in drug redek material. Za ameriški in evropski trg je izšel tudi nov album največjih uspešnic. Proti koncu leta 2002 so Foreigner igrali na nizozemskem Night of the Proms festivalu, kjer sta Gramm in Jones še zadnjič nastopila skupaj, nato pa sta se zaradi različnih glasbenih pogledov razšla - Gramm je skupino ponovno zapustil in nadaljeval s svojo solo kariero.

Jones, edini preostali originalni član se je odločil za daljši počitek, preden je okoli sebe zbral nove ljudi. Julija 2004 je na koncertu v Kaliforniji predstavil popolnoma novo Foreigner postavo, ki je vključevala Jeffa Jacobsa, Thoma Gimbla, Jeffa Pilsona (ex- Dokken), UFO bobnarja Jasona Bohnama (sina Led Zeppelin bobnarja Johna) in vokalista Chaza Westa. West testa v obliki koncerta ni prestal in je bil takoj odpuščen, zamenjal ga je ex- Hurricane pevec Kelly Hansen.

Leta 2007 so se Foreigner pridružili močni ameriški turneji, kjer so si oder delili z bandoma Def Leppard in Styx. Koncertirali so tudi sami, in sicer v počastitev 30. obletnice ustanovitve banda. Posneli so live album Extended Versions, kjer na katerem je moč najti vse njihove največje hite.

Decembra 2007 so Foreigner v Londonu v družbi s Peteom Townshendom in Billom Wymanom nastopili kot predskupina na edinem združitvenem koncertu Led Zeppelinom, v počastitev preminulemu Ahmetu Ertgunu, soustanovitelju družbe Atlantic Records.

No End in Sight: The Very Best of Foreigner je naslov antologije največjih hitov, izdane julija 2008, ki poleg uspešnic vsebuje še nekatere prvič izdane live posnetke in novo studijsko skladbo "Too Late", ki je prva nova skladba po letu 1994 oziroma albumu Mr. Moonlight in hkrati prvi posnetek v novi postavi. Kmalu po tem so se razšli z Bohnamom, za kratem čas ga je zamenjal Bryan Head, nato je na bobnarski stolček sedel Brian Tichy.

Svoj deveti studijski izdelek Can't Slow Down so Foreigner izdali oktobra 2009.

Prevedel in uredil: Urban Bolta