John Fogerty (28. maj 1945) je eden najimenitnejših ambasadorjev tradionalnega ameriškega rocka, najbolj znan kot nekdanja vodilna sila legendarnega kalifornijskega kvarteta Creedence Clearwater Revival. Skupino sta (uradno) konec šestdesetih ustanovila skupaj s starejšim bratom Tomom, v vsega petih letih delovanja pa so na krilih številnih hitov dosegli številne platinaste prodajne naklade. Le kdo ne pozna radijskih hitov Fortunate Son, Have You Ever Seen The Rain?, Bad Moon Rising, Proud Mary ali Hey Tonight?

Po razpadu skupine se je Fogerty leta 1973 podal na solo pot in glasbeno poslanstvo nadaljeval z odkrivanjem čarov tradicionalne godbe, bluesa, counryja, pa vse do trših rock prijemov. Čeprav je za ameriškim glasbenikom dolgoletna uspešna kariera, sta nad njo dolgo bdela dva črna madeža: spor z bratom Tomom, ki se je vlekel vse do njegove smrti leta 1990, in dolgoletna pravna bitka z matično CCR založbo Fantasy, ki se je končala šele v začetku novega tisočletja.

Po njenem srečnem koncu je Fogerty razbremenjenega duha znova začel z aktivnim izdajanjem albumov in koncertiranjem po celotnem svetu, odkar v koncertni repertoar od sredine devetdesetih znova vključuje tudi CCR skladbe, ostaja obisk Fogertyjevega koncerta najboljši približek živega izkustva legendarnih Creedence Clearwater Revival.

MLADA LETA in PRVI GLASBENI KORAKI

John Fogerty se je rodil v Berkeleyu na Kaliforniji (ZDA). Je mlajši brat leta 1990 preminulega Toma Fogertyja. Kot mladenič je skupaj z ostalimi CCR člani obiskoval gimnazijo v El Cerritu in v tem času hodil na kitarske lekcije k organizatorju lokalnega folk festivala Barryju Olivierju. Po lastnih navedbah je John počitnice velikokrat preživljal ob reki Putah v osrednji Kaliforniji, prav ta reka ga je tudi navdihnila k pisanju kasnejše CCR uspešnice Green River.

Brata Fogertyja sta uživala ob poslušanju rock'n'roll pionirjev kot sta bila Litlle Richard in Bo Diddley, tako sta skupaj z Dougom Cliffordom in Stujem Cookom konec petdesetih ustanovila skupino Tommy Fogerty and the Blue Velvets. Potem ko so sredi šestdesetih pristali pri jazz založbi Fantasy, so se preimenovali v The Golliwogs in izdali nekaj singlov, ki pa so ostali spregledani.

CREEDENCE CLEARWATER REVIVAL (1967 - 1972)

Leto 1967 je bilo za skupino zelo razburkano, saj je skupina zaradi Johnovega služenja vojaškega rocka skoraj razpadla. Po ureditvi statusa služenja v nacionalni gardi in nesposobnega vojaka sta se John in Doug vendarle vrnila nazaj k skupini. Fantasy Records jim je ponudila snemanje celega albuma pod pogojem, da si skupina spremeni ime in tako so nastali Creedence (Creedence Nuball - Tomov prijatelj) Clearwater (ekološka osveščenost) Revival (zavezanost članov skupini), ki so se zavezali, da bodo igrali izključno svojo glasbo.

Septembra, leta 1968, so izdali prvi album »Creedence Clearwater Revival«, ki je nekoliko izstopal iz lestvice takratnih najbolj prodajanih albumov, za katere je bil značilna predvsem psihadelična nota. Večjo pozornost je skupina začela prejemati v času, ko je priljubljenost pesmi Suzie Q sunkovito narastla. Na lestvicah je prilezla do 11. mesta in je bila edini tako visoko uvrščeni hit, ki ni bil napisan iz Johnove strani. Po osmih letih delovanja je skupina dosegla svoj razcvet.

Leta 1969 (januar) je izšel album »Bayou Country«, na katerem je pesem Proud Mary, ki se uvrsti na drugo mesto Billboardove lestvice in je največkrat , v več kot 100 verzijah, izvajana pesem te skupine. Istega leta (avgust 1969) izide tudi album »Green River«, ki nas s pomočjo najbolj znane pesmi s tega albuma Bad Moon Rising popelje po mističnih poteh luisianskih brezpotij. Istega leta so že začeli snemati pesmi za nov album »Will and the Poor Boys«, ki je izšel novembra 1969, že tri mesece po izdanem prejšnjem albumu. Najbolj znani pesmi tega albuma, Down On The Corner in protivojna Fortunate Son, sta dosegli tretje mesto Billboardove lestvice.

Jeseni 1970, se je skupina CCR lotila naslednjega albuma »Cosmo's Factory«, katerega ime je nastalo na podlagi neprestanih menjavanj prostorov za vaje ter Cliffordovega vzdevka (Cosmo) . Rezultat tega albuma so bile pesmi, kot so Up Around The Bend, Lookin' Out My Back Door, Run Through The Jungle (le o čem govori ta pesem?) ter seveda nepozabna, Long As I Can See The Light, kjer John Fogerty resnično pokaže moč in pravo barvo svojega glasu. V tem času (1970) so zaradi preobremenjenosti s turnejami in prenatrpanosti s snemanjem novih pesmi v skupini začele nastajati velike napetosti. John Fogerty je dobesedno prevzel krmila skupine in s svojo arogantnostjo in gospodovalnostjo glede tega, katere pesmi bodo snemali in kdo bo kako igral, skupini zada hude rane. Krizo skupine je najbolj občutil njegov brat Tom, ki je bil prej soavtor pesmi in spremljevalni vokalist, sedaj pa je nazadoval na mesto strogega ritem kitarista.

Pozimi 1970 je izšel album »Pendulum«, ki je predstavljal še en uspešen projekt te skupine. S pesmima Have You Ever Seen The Rain ter Hey Tonight se prebijejo na vrh svetovnih lestvic. Februarja 1971, ko je bil album še vedno visoko na lestvicah, je skupino tudi uradno zapustil Tom Fogerty in se podal v samostojno, nič kaj perspektivno kariero. Skupina je brez iskanja nadomestka nadaljevala kot trio.To leto je bilo za skupino glede inovativnosti in produktivnosti dokaj pusto, saj niso razen singla Sweet Hitch-Hiker izdali nobenega albuma. Napetosti v skupini so naraščale in John Fogerty se je odločil, da je moral od takrat naprej vsak član skupine prispevati isti delež k albumu. Tako je bil naslednji album »Mardi Gras«, ki je izšel aprila 1972, preplavljen s Cookovimi in Cliffordovimi pesmimi in predstavlja, razen pesmi Sweet Hitch-Hiker in Someday Never Comes, packo na obrazu skupine Creedence Clearwater Revival, saj je bi najslabše prodajan album te skupine.

Po izdaji tega albuma je skupina napovedala zadnjo turnejo, sama pa je bila z metanjem kovancev v člane benda na njihovem zadnjem koncertu 16. maja v Denverju izžvižgana z odra. 16. oktobra 1972 je založba Fantasy Records oznanila razpad skupine Creedence Clearwater Revival.

Njihov edini povratek v originalni posavi vseh štirih članov se je zgodil na Tomovi poroki leta 1980. John, Doug in Stu so nato leta 1983 odigrali 45-minutni set na razredni dvajsetletnici, John in Doug sta kratek nastop uprizorila tudi ob 25-letnici istega dogodka leta 1988. Leta 1990 je zaradi smrti Toma Fogertyja (zanj je bil usoden AIDS) v vodo padla možnost ponovenga CCR povratka v originalni postavi. Skupina je bila leta 1993 sprejeta v Rock and Roll dvorano slavnih, a je ob sprejemu John Fogerty zavrnil možnost skupnega nastopa s Stujem Cookom in Dougom Cliffordem. Slednja se nato nista prikazala, je pa na prireditvi v zveneči družbi Brucea Springsteena in Robbieja Robertsona nastopil John Fogerty. Na prireditvi je bila prisotna tudi Tomova vdova Tricia Fogerty, ki je okoli vratu nosila ogrlico z moževim pepelom.

SOLO KARIERA (1973 - )

Fogerty je na pota solo kariere stopil pod imenom The Blue Rodge Rangers in leta 1973 izdal prvenec s priredbami country standardov, na katerem je odigral vse inštrumente, še pred koncem istega leta pa je izdal tudi rock'n'roll single s skladbama You Don't Owe Me ter Back in the Hills.

Sredi sedemdesetih je izdal svoj drugi samonaslovljeni solo prvenec s top 40 hitom Rockin' All Over The World, ki so ga kasneje v še večjo hit preobleko uspeli odeti Britanci Status Quo. Njihova verzija iz leta 1977 je postala masoven svetovni hit, leta 1985 pa so ga zaigrali tudi na legendarni dobrodelni prireditvi Live Aid, katere prenos iz stadiona Wembley si je ogledal vsak tretji prebivalec planeta Zemlja in še danes velja za najbolj gledan televizijski dogodek kdajkoli. Fogertyjevo skladbo so tako Status Quo uspeli ponesti do statusa velike rock himne.

Leta 1976 je Fogerty končeval s pripravo novega albuma »Hoodoo« in ga napovedal s singlom You Got The Magic, ki pa med poslušalci na naletel na veliko zanimanja. Založba Asylum Records je nekaj tednov pred napovedanim izidom zavrnila njegovo naslovnico, s čimer se je Fogerty strinjal in se dogovoril, da uniči vse posnetke. Danes ta nikoli izdani album obstaja zgolj v obliki bootleg posnetkov. V tem obdobju svoje kariere je bil Fogerty zaradi pravnih bitk glede legalnih pravic ves čas pod stresom, zato je bila njegova produktivnost po lastnih besedah zelo skopa. Čeprav je deloval pod streho založbe Asylum, je bila Fantasy records še vedno lastnica CCR licenčnine za preostali svet. Fogertyju je na koncu uspelo, da je založba prenehala služiti z licenčnino CCR skladb, kar ga je stalo milijone dolarjev, a je, kot je dejal sam, s tem končno našel svoj mir.

Po letih zatišja se je Fogerty na sceno vrnil leta 1985 z albumom »Centrefield«, prvim izdelkom pod okriljem nove založbe Warner Bros. Records (ki je medtem prevzela založbo Asylum). S skladbo The Old Man Down The Road se je prebil na lestvico vročih deset, še danes pa ostaja popularna spremljevalka bejzbol tekem. Z albumom pa se je zapletel tudi v nove tožbe, sporni sta bili pesmi Zanz Kant Danz ter Mr. Greed. V prvi od omenjenih pesmi Fogerty tako omenja »prašiča, ki ne zna plesati, a hoče ukrasti vaš denar«, v besedilu se je našel lastnik založbe Fantasy Saul Zaentz in ga pozval na pravno bitko, za drugo pa naj bi si nekaj verzov izposodil od CCR pesmi Run Through the Jungle, a je Fogertyju uspelo dobiti obe tožbi.

Že naslednje leto je izdal nov album »Eye of the Zombie« in se odpravil na turnejo, na kateri pa je popolnoma ignoriral klasični CCR material. Na najtemačnejšem albumu svoje kariere se je ukvarjal s temami propadlih pop zvezdnikov, terorizma in splošnh družbenih problemov, po končani promocijski turneji pa je nato njegove skladbe na koncertnih nastopih ignoriral debelih 20 let, vse do leta 2009, ko je v turnejski repertoar vključil pesem Change in the Weather.

Fogerty je Creedence Clearwater Revival skladbe znova oživel 4. julija 1987 na koncertu v Washingtonu za vietnamske veterane, ki ga je v živo prenašal tudi koncern HBO. To je bil eden redkih podobnih trenutkov po razpadu zasedbe leta 1972. CCR skladbe je preigraval tudi na dobrodelnem koncertu proti AIDSu maja 1989, ko so ga na odru spremljali zvezdniki Jerry Garcia in Bob Weir na kitarah, Randy Jackson na basu in Steve Jordan na bobnih.

6. septembra 1990 je zaradi AIDSa (konkretno zaradi tuberkoloze), ki ga je dobil s transplantacijo krvi med zdravljenjem hrbta, preminil Johnov starejši brat Tom. Njun odnos je bil slab, zadnjih dvajset let tako nista imela nobenih kontaktov, saj se je Tom v Johnovem sporu glede avtorskih pravic postavil na založbino stran, kar je privedlo do prekinitve vseh stikov. Kljub temu se je John pojavil na bratovem pogrebu in v nagovoru izjavil: »Želela sva odrasti in postati glasbenika. Mislim da sva dosegla polovico zastavljenega, postala sva rock'n'roll zvezde, nisva pa zares odrasla«.

Fogerty je v začetku devetdesetih odpotoval v Mississippi, da bi se poklonil svojemu glasbenemu idolu, skrivnostnemu začetniku bluesa Robertu Johnsonu. Na potovanju je spoznal, da je Johnson duhovni lastnik njegove glasbe in se odločil, da ponovno začne s preigravanjem CCR skladb na svojih koncertih. V baptistični cerkvi poleg Johnsonovega domnevnega groba je srečal starega glasbenega ljubitelja Skipa Hendersona, ki se je že leta trudil z obudutvijo spominov na največje legende delta bluesa. Fogerty se je z možakom povezal in njegovi organizaciji finančno pomagal pri postavitvi spomenikov legendam kot so Charlie Patton, James Son Thomas, Mississippi Joe Callicott, Eugene Powell, Lonnie Pitchford in številni drugi.

Leta 1993 so bili Creedence Clearwater Revival sprejeti v Rock and Roll dvorano slavnih, Fogerty je s Springsteenom in Robbiejem Robertsonom zaigral skladbe Who'll Stop The Rain, Born on the Nayou ter Green River. Med slovesnim sprejemom je Bruce Springsteen polaskal: »Le malo je je skladbopiscev, ki znajo v treh minutah povedati toliko, kot John Fogerty!«

Fogerty je dolgo studijsko sušo prekinil leta 1997 z izdajo albuma »Blue Moon Swamp« in z njim osvojil Grammyja za rock album leta. Uspehu albuma je sledila izdaja novega koncertnega ploščka »Premonition«, ki je tudi leta 1988 nadaljevala uspešno prodajo Fogertyjevih izdelkov. Še pred koncem istega leta je bilo njegovo življenjsko delo nagrajeno z zvezdico na hollywoodskem ploščniku slavnih.

NOVO TISOČLETJE (2000 - )

Ko je že vse kazalo, da je Fogerty prišel nazaj v delovni pogon, je sledil nov daljši premor, ki ga je leta 2004 prekinila izdaja albuma »Deja Vu All Over Again«. Istega leta je založba Concord kupila založbo Fantasy, novi lastniki so s Fogertyjem končali več kot 30 let trajajoči spor z matično CCR založbo. Rezultat je prišel leta 2005 z izdajo kompilacije »The Long Road Home« z izborom CCR in Fogertyjevih solo hitov, sledila je še izdaja koncertnega CD-ja in DVD-ja.

V letih po izdaji albuma »Deja Vu« je Fogerty znova začel z intenzivnim koncertiranjem po Severni Ameriki in Evropi, kjer si je ob različnih priložnostih oder delil z Bruceom Springsteenom, Williejem Nelsonom, Johnom Mellencampom in ostalimi eminencami, tako je junija 2008 prvič v karieri gostoval tudi v Sloveniji, natančneje v ljubljanski Hali Tivoli. V sklopu evropske turneje je predstavljal sveži album »Revival«, turnejo pa je zaključil z nastopom v londonski dvorani Royal Albert, kjer je nastopil prvič po davnem letu 1971. Fogerty se je naslednje leto vrnil z novim albumom »The Blue Ridge Rangers Rides Again«, nadaljevanjem več kot 40 let starega solo prvenca, že kmalu pa je začel s pisanjem naslednjega.

Deveti solo album »Wrote a Song For Everyone« je Fogerty izdal na svoj 68. rojstni dan leta 2013. Gre za zbirko novoposnetih starejših uspešnic in dveh novih pesmi, na snemanje katere je Fogerty povabil številne zveneče glasbenike: Foo Fighterse, Boba Segerja, Keitha Urbana, Kid Rocka, Jennifer Hudson...

Urban Bolta in Peter Strnad, junij 2014