Leta 1980 so v San Franciscu takrat bolj ali manj znani glasbeniki kot so Mike "Puffy" Bordin, Bill Gould, Mike Morris in Wade Worthington osnovali skupino z imenom Fate No Man. Na prvi pogled takrat nič posebnega, vendar pa so ravno s s vojim snovanjem postavili temelje nečemu večjemu, takrat ne nepojemljivemu. V začetnem obdobju se je omenjena zasedba srečavala z nemalo problemi same zasedbe. Če kmalu po začetku delovanja jih je zapustil Mike Morris, Wade Worthingtona pa je ravnotako zamenjal Roddy Bottum. Ob vseh osebnih je bila glavna sprememba v letu 1982 ravno preimenovanje zasedbe v Faith No More. Kljub temu zasedba če vedno tava z glavnim problemom vokalista. Za mikrofonom so se tako pomerili številni pevci, med njimi tudi vdova Kurta Cobaina, danes pa vokalistka skupine Hole, Courtney Love. Po dobrem letu dni dela se je zasedba na predlog basista Bill Goulda odločila za Chuck Moselyja, s katerim sta že v rani mladosti skupaj igrala v zasedbi The Animated.

Tudi on je bil rojen v Hollywoodu, klavir pa se je naučil igrati že kot fant. V letu 1983 se skupini pridruži še kitarist James B. Jim Martin, ki zamenja v vmesnem času pridruženega Mark Bowena. FNM tako prvikrat začnejo ustvarjati nekaj bolj resnega. "Big Sick" Jim ima od vseh do sedaj še največ glasbenih izkušenj, med drugim je svoje vidnejše sledi pustil v zasedbi E.Z.Y. Streets, v kateri je bas igral tudi slavni Cliff Burton (R.I.P), vokalist Kevin Costa in riten gitarist Dan Magalhaeo.

Prvi demo FNM je vseboval vsega štiri skladbe in zbudil precejšnjo pozornost v glasbenih krogih ter tako skupini vlil dodaten zagon k snovanju prvega studijskega albuma, ki ugleda luč sveta leta 1985, nosi pa naslov "We Care A Lot". Album so posneli pod budno taktirko Matt Wallacea (Los Lobos) v poznanem Praire Sun studiu v Cotati Kalifornija. Album je izšel pri založbi Mordam Records in s svojo je mešanico funkyja, rapa, hip hopa, thrasha, progresive, hard corea, popa, rocka in heavy metala presenitil tako publiko kot medije. Iz tega obdobja je znana zanimiva izjava neke novinarke, ki je izjavila, da FNM zvenijo kot, da bi se pojavili v napačnem času, vstopili v napačen lokal, obiskali napačno mesto, skratka vse ob napačnem času. Omenjena izjava sama po sebi ponuja odgovor, da je bila večina takratne publike orientirana k "straight" glasbenemu slogu in tako ni dopuščala kaj veliko glasbene eklektike. Album "We Care A Lot" pa je bil ravno to. Njegov glavni adut sta bila skrhan Chuckov vokal in Jimovi heavy riffovi, naslovna skladba pa še dandanes ostaja hit.

Uspešna promocija je skupini omogočila podpis z eno najmočnejših založb, t.j. Slash Records, podržnico še bolj znane Warner Bros. Do podpisa pogodbe so prišli ob pomoči ex – Quiet Riot managerja Warrena Entera. Uspešno sodelovanje je rodilo naslednji uspešen album z naslovom "Introduce Yourself". Album je izšel 1.6.1987 pod producentsko palico Los Lobos dueta Steve Berlin - Matt Wallace. Na ta album je bila uvrščena tudi malo predelana skladba "We Care A Lot", ki postane velik hit. Po uspehu, ki ga je dosegla druga plošča, se FNM podajo na ameriško turnejo s takrat še ne ravno popularnimi Red Hot Chili Peppers. Turneja pa se izkaže za pravi polom. Chuck Mosely zaradi težav z alkoholom zapade v probleme z ostalimi člani zasedbe, ki so mu spričo tega začeli očitati še vikalno omejenost. Omenjena situacija je botrovala Chuckovemu skorajšnjemu odhodu iz zasedbe. Omenjeno dejstvo pa ni spremenilo njegovega odnosa tudi v kasnejšem delovanju v zasedbah HC skupini Bad Brains, in nekoliko kasneje v zasedbi Cement. Skupina FNM si je hitro opomogla, ko je Jim Martin slišal petje kalifornijskega vokalista v zasedbi Mr. Bungle. Govora je o sedaj že kultnem Mike Pattonu, ki je FNM postavil dokončno zvočno podobo in prepoznavnost. Mike je s svojo karizmo postavil FNM na mesto, katero Chucku nikakor ne bi uspelo. Mike je bil poleg odličnih vokalnih sposobnosti še velik kreativec, tako, da je po dveh tednih od prihoda v zasedbo že komponiral nov material za naslednji album"The Real Thing", ki je izšel v letu 1989. Hard rock orientiran album je takoj po uradnem izidu požel odlične glasbene kritike in tako razširil popularnost zasedbe FNM še v Evropo in Avstralijo. Singel "Epic", tako mestoma zasede glasbene lestvice (3. mesto v Novi Zelandiji, 30. mesto v Veliki Britaniji in 11. mesto v ZDA). Poleg omenjenega singla pa na lestvicah v tistem obdobju kraljujejo še "Falling To Pieces", Black Sabbath cover "War Pigs" sledi pa jim še neizbežna "From Out Of Nowhere", ki je skupino FNM dobesedno prikovala v zvezde.

V tistem obdobju je bilo biti FNM fan postalo pravi trend in dogajanje okoli tega je bilo moč občutiti na slehernem FNM nastopu. Množice, ki so sledile Metallicu in Guns 'N Roses so bile praviloma tudi pristaši FNM. Krona vsega je bila podelitev prestižne glasbene nagrade Grammy za "Best heavy metal/hard rock band". Album The Real Thing se je samo do konca leta 1990 v ameriki prodal v več kot milijon izvodih in tako dosegel platinasto naklado. Sledi evroangleška turneja in izdaja albuma "Live At The Brixton Academy". Gre za zbirko največjih uspešnic z dodatkom dveh novih skladb. Posnet je bil v Londonu in izdan v začetku leta 1991. Album je predstavljal nekakšno retrospektivo v pridobljen ugled zasedbe in frontman Mike Patton je pri pisanju novega materiala za prihajajoči album "Angel Dust" prevzel glavno pobudo kar se je kasneje pokazalo kot zelo dobra in premišljena poteza. Album "Angel Dust" je predstavljal še večji komercialni uspeh od predhodnika in tako sredi leta 1992 zasedbo FNM ponovno zavihtel 4. mesto najbolj prodajanih albumov v angliji in 10. mesto v ZDA. Zasedba se je najbolj veselila preboja v ZDA, saj je bil prav tu komercialni preboj najtežji. Prvi veliki singel z omenjenega albuma je bil "Midlife Crisis", ki ga je lepo pospremil še Commodores cover "Easy", ki je predstavljal B stranico tega singla.

Če se dandanes analizira skupino FNM je album "Angel dust" predstavljal višek delovanja zasedbe. Skupini Metallica in Guns 'N Roses so FNM ponovno pozvali na nekaj velikih skupnih nastopov in priznati je treba, da so se FNM v taki družbi počutili prav domače.

Zaključek "Angel Dust" turneje je obenem pomenil hitro pisanje in komponiranje materiala za nov album. Leta 1994 je bil odpščen kitarist Jim Martin, ki ga je zamenjal Mr. Bungle kitarist Trey Spencer. Tudi Trey v zasedbi ni zdržal dolgo, saj osebno ni bil vajen dolgih in napornih turnej, ki navadno spremljajo izhod novih albumov skupin kalibra kot so FNM. Kljub temu je Trey posnel večino materiala za nov album "King For A Day, Fool For A Lifetime", ki je izšla v začetku leta 1995.

Treyevo mesto pripade Deam Mentia iz zasedbe Duh. Čeprav je bil album veliko slabše sprejet od predhodnih, delno zaradi rahlega spogledovanja s soulom kar se tedanjim fanom ni ravno dopadlo. Kljub temu je bil to prvi album FNM do tedaj, ki je osvojil 1. mesto avstralske lestvice najbolj prodajanih albumov. Kar je najvažnejše, publika jih je še naprej cenila in ožigosanje, da album ni ameriški ni bil razlog, da podporna turneja ne bi bila razprodana. Video in hit singli kot so "Evidence", "Ricochet", še posebno pa "Digging The Grave", so uspešnice, ki jim MTV ZDA ni bil posebno naklonjen, ostali del sveta pa jih je sprejel z velikim zamahom. "King for a day", album pa je, če ne drugega s seboj prinesel tudi novo kitaristovo ime, govora je o System Collapsovev kitaristu Jon Hudsonu, ki je uspešno nasledil Mentio.

Šesti album z naslovom "Album Of The Year" izide leta 1997, s katero skupina zadrži status kultne zasedbe v državah kot so Nova Zelandija (1. mesto) in. anglija (7. mesto). Skladbe "Ashes To Ashes", "Last Cup Of Sorrow" in "Stripsearch" pa so kotirale viskoko na lestvicah. Zadnja skladba na albumu nosi naslov "Pristina" in je še posebej škandalozna zaradi družbeno-političnih dogajanj tistega obdobja. Album je spremljala še precej uspešna severnoameriška, evropska in avstralska turneja. Takrat še nihče ni slutil prihajajočo novico, da bi FNM lahko prenehali z delovanjem. Temu dejstvu v prid pa so že sami po sebi govorili posamezni solo projekti članov FNM. Uraden razpad zasedbe je javnost pretresla 19.7.1998, ko je Bill Gould na številne e-maile in faxe odogvorils sporočilom za javnost: "Po 15 plodnih letih, skupina FNM preneha z delovanjem. Ta odločitev je skupna, ker kot posamezniki čutimo, da ne dihamo več kot družina. Člani bomo kariero nadaljevali s svojimi solo projekti in sodelovanjem z ostalimi zasedbami. Zahvaljujemo se vam za leta zvestobe." Takrat je tudi izpostavil, da je bil Lizbonski koncert, ki so ga odigrali par dni prej tudi njihov poslednji oz. poslovilni nastop. FNM ostajajo edinstveni še dandanes, saj jih do sedaj še nihče ni uspel uspešno imitirati.

Z odhodom FNM je celotna glasbena scena utrpela veliko izgubo. Člani zasedbe so odšli vsak svojo pot in pot, bobnar Bordin nadaljuej sodelovanje z Ozzy Osbourneom, Mike Patton ponovno sodeluje z matičnimi Mr. Bungle in nekoliko kasneje ustanovi zasedbo Fantomas. V njej se mu med drugim pridružijo še Dave Lombardo (Slayer in Grip Inc. bobnar), kitarist zasedbe Melvins, Buzz Osborne in Mr. Bungleov basist Trevor Dunn. Patton je v vmesnem času prepeval še na mini albumu Dillinger Escape Plan - "Irony Is A Dead Scene" in prispeval značilen aranžma v R & B electro pop rock skupini Tomahawk. Za to sodelovanje ga je navdušil , ex-Jesus Lizard kitarist Duane Denison, kjer mu poleg njega delajo družbo še ex-Helmet bobnar John Stainer ini Kevin Ruthmanis, basist zasedbe Melvins. Klaviaturist Roddy Bottum je nadaljeval sodelovanje z matično zasedbo Imperial Teen, s katero je še v vmesnem obdobju FNM izdal album "Seasick". Basist Bill Gould je produciral albume za nekoliko manj znane skupine kot so ruski punk band Nixave, finski CMX in nemške velikane Rammstein. Bivši kitarist Jim Martin pa je posnel solo album in delal filmsko glasbo.

Našteta pa je samo glavnina delovanja posameznih članov FNM in priznati je treba, da je razen Pattona večina izginila z obličja svetovne glasbene scene, vsaj kar se odmevnosti tiče. Posthumne greatest hits izdaje še vedno vsako leto polnijo police prodajaln glasbenih albumov, ena takih uspešnih je bila leta 1998 izdana "Who Cares A Lot?", na kateri je poleg velike večine že znanih skladb našlo mesto tudi nekaj do tedaj nepoznanih skladb. Zadnji tak veliki bum je bil leta 2003 izdani album "This Is It: The Best Of Faith No More", ki je pokazal, da za omenjeno zasedbo še vedno ostaja veliko zanimanje, ne samo med starejšo temveč tudi med mlajšo publiko. Prav mlada publika pa preko FNM lahko spozna, da današnji takoimenovani nu-metal ni nič drugega kot samo bleda kopija oz. nadaljevanje nekoč tako popularnih FNM. Pred 3-4 leti so v javnosti krožile govorice o ponovni združitvi FNM. Mike Patton je ob tem dejal, da nima nič proti temu, vendar, še bi do omenjene formacije že prišlo bo to zagotovo brez njega, kar pa resnici na ljubo niti nima smisla.

prevedel in uredil: Thomas Breznik