Extreme je ameriška hard rock skupina iz okolice Bostona, zaradi svojega prepoznavnega funkovskega prizvoka večkrat okarakterizirana kar za funk metalce. Skupino že od ustanovitve dalje vodita kitarist Nuno Bettencourt in frontman Gary Cherone. V karieri so izdali pet studijskih albumov, svoj komercialni vrh pa so dosegli v začetku devetdesetih, ko so si z akustično balado More Than Words za trenutek pokorili celoten glasbeni svet. Do tega dne so prodali preko deset milijonov albumov in bili celo nominirani za Grammyja.

ZGODNJA LETA (1985–1989)

Skupina Extreme je nastala v Maldnu, ameriški zvezni državi Massachusetts, leta 1985. Frontman Gary Cherone in bobnar Paul Geary sta igrala v bendu The Dream (ime Extreme je nekakšna besedna problikovanka njunega nekdanjega benda »ex-Dream«). Kitarist Nuno Bettencourt je igral v zasedbi Sinful, basist Pat Bander pa pri The Pink. Prepir med lokalnimi rivalskimi skupinami je povzročil, da se je omenjena četverica povezala in skupaj ustanovila nov bend.

Cherone in Bettencourt sta začela s pisanjem pesmi, skupina pa s preigravanjem po širšem okolišu Bostona. V tem okolju so si ustvarili močno bazo oboževalcev in bili s strani bostonskega glasbenega komiteja v letih 1986 in 1987 izbrani za »izvenserijskega hard rock / heavy metal izvajalca«.

Skupina je imela leta 1988 pripravljenega že nekaj avtorskega materiala, na pobudbo direktorja Bryana Huttenhowerja so nato pristali pri založbi A&M Records. Skupina je posnela prvenec in ga leto dni kasneje izdala pod preprostim naslovom »Extreme«. Najbolj znani skladbi na albumu sta prvi singel Kid Ego, in zaključna Play With Me, ki je bila uporabljena v filmu Bill & Ted's Excellent Adventure. Skupina se je predstavila z unikatnim slogom, saj je hard rockerski osnovi pridala funkovske in celo blues zamisli, zato so v zgodnji karieri Extreme veljali za nekakšen funk metalski derivat. Prav zaradi nenavadnega zvoka so Extreme med kritiki naleteli na ravnodušen odziv, ti so namreč šele z uspehom naslednjega ploščka dojeli, da gre pravzaprav za slogovno povsem samosvojo skupino.

SVETOVNI USPEH (1990 – 1993)

Uspeh prvega albuma je bil dovoljšen, da so se že kmalu lotili njegovega naslednjika. Producent Michael Wagner, ki je pred tem delal z Dokken in White Lion, je prevzel nastanek novega Extreme albuma »Extreme II: Pornograffitti« (1990). Tudi nov album, na katerem se je kitarist Bettencourt predstavil v še boljši luči, je bil mešanica funka, popa in glam metala. Izdali so singla Get the Funk Out ter Decadence Dance, a je album v poplavi ostalih izdaj kmalu izginil z Billoardove lestvice vročih. Vse se je spremenilo, ko je založba A&M na radijske postaje v Arizoni poslala tretji singel, akustično balado More Than Words. Marca 1991 je skladba pristala na samem vrhu domače Billboardove lestvice, sledil pa je izid še enega singla, prav tako akustične Hole Hearted, ki se je povzpela vse do 4. mesta. Extreme so, po zaslugi Bettencourtovega inovativnega igranja, inteligentnih besedil in slogovne zanimivosti postali eden vidnejših hard rock aktov začetka devetdesetih.

Skupina je leta 1992 začela s snemanjem tretjega albuma, ki so ga prekinili, saj so nastopili na spominskem koncertu Freddija Mercuryja v Londonu. Celoten dogodek je bil zelo odmeven, kar je nastopajočim Extreme-om seveda še kako godilo. V Londonu so zaigrali skupek skladb, v kateri nista manjkali niti Love of My Life in More Than Words. Tistega večera je zagotovo marsikateri Quuen oboževalec začel spremljati vzpenjajočo se ameriško skupino. Predno so prišli na oder, jih je Brian May napovedal z besedami: »Verjetno so Extreme bolj katerakoli druga skupina tega planeta dojeli, kaj so bili Queeni, in kdo je bil Freddie Mercury«.

Album »III Sides to Every Story« je naposled izšel septembra 1992. Prvi singel Rest in Peace je promoviral video, za katerega so si izposodili izsek iz filma Neighbours. Obtoženi so bili plagiatorstva, zato so ta del hitro izrezali iz videa in ga zamenjali za novega. Album je bil zaznamovan z verskimi temami, za kar je verjetno poskrbel pevec Cherone, za katerega je znano, da se zanima za evangelijski nauk. Tretji izdelek skupine je naletel na pozitivne kritike, a zaradi uspeha alternativnih oblik rocka, ki je leta 1992 že povsem zavladal glasbenemu svetu, njegova prodaja ni bila tako dobra kot prodaja predhodnjika.

NOV BOBNAR in RAZPAD SKUPINE (1994 – 1996)

Še pred bendovim nastopom na legendarnem festivalu Monsters of Rock na Doningronu se je skupini pridružil bobnar Mike Mangini (Annihilator, Dream Theater). Prejšnji bobnar Paul Geary je skupino zapustil zaradi poslovne (menedžerske) kariere, med drugim je menedžiral skupino Godsmack.

Februarja 1995 je izšel album »Waiting for the Punchline«, na katerem Mangini sodeluje na treh skladbah, ostale je Geary posnel še pred odhodom. Izdani so bili singli Hip Today, Unconditionally in Cynical, a se je album prodajal še slabše kot njegov predhodnjik. Extreme so tudi na četrtem albumu sledili funkovskemu zvoku, v katerega pa so vključili tudi ščepec alternativnega prizvoka. Po promocijski turneji so sporazumno prenehali z delovanjem, saj se je kitarist Nuno Bettencourt odločil za solo kariero.

LETA PO RAZPADU (1996 – 2003)

Gary Cherone se pridruži velikim Van Halen

Na priporočila nekdanjega Extreme menedžerja se je vokalist Gary Cherone leta 1996 pridružil enemu največjih hard rock bendov, Van Halen. Njihovi oboževalci po celem svetu so bili ogorčeni, saj so že sredi osemdesetih morali požreti zamenjavo klasičnega frontmana Davida Lee Rotha, desetletje kasneje pa je odšel še Sammy Hagar. Cherone je bil tako v skupini zaradi njene preteklosti deležen velikega pritiska, pa čeprav mu je kitarist Eddie Van Halen vseskozi stal ob strani in ga celo imenoval kot svojo glasbeno sorodno dušo. Van Halen so leta 1988 z nekdanjim Extreme frontmanom izdali album »Van Halen III«.

Eksperimentalni, napol akustični album je zamenjal njihov prepoznavni klasično rockovski zvok, zato je bil sprejet zelo slabo. Fenom niso bila všeč niti Cheroneova poglobljena družbena besedila, saj so imeli Van Halen do takrat vseskozi preprosto sporočilnost, za piko na i pa frontmanovemu nastopu niso bile naklonjene niti koncertne kritike iz promocijske turneje. Van Halen so s pol milijona prodanimi izvodi samo v ZDA pristali na 4. mestu Billboardove lestvice, kar pa je bilo za njihove standarde vseeno slabo, saj je vseh dvanajst prejšnjih albumov na domačem trgu preseglo naklado dveh milijonov prodanih izvodov. 

Leta 1999 je, potem ko je založba Warner Bros. Records zavrnila morebitni drug Cheronejev album z Van Halen, frontman po treh letih članstva skupino zapustil. Kasneje je ustanovil skupino Tribe of Judas, s katero je leta 2002 izdal album »Exit Elvis«.

Projekti kitarista Nuna Bettencourta

Leta 1997 je kitarist Nuno Bettencourt izdal svoj solo prvenec »Schizophonic«, leto dni kasneje pa formiral novo skupino Mourning Widows, s katero je v naslednjih dveh letih izdal dva studijska albuma. Po razpadu skupine je leta 2002 izdal nov solo album pod projektnim imenom Population 1. To ime je obdržal tudi v bodoče in leta 2004 izdal EP »Sessions from Room 4«, predno je ime projeka zamenjal za Dramagods in z njim izdal nov album »Love« (2005). Skupaj s članoma benda Kevinom Figueiredom in Steveom Ferlazzom se je nato pridružil projektu Perryja Farrella Satellite Party.

Leta 1998 je izšla kompilacija uspešnic »The Best of Extreme - An Accidental Collocation of Atoms«, na kateri se je nahajalo 13 skladb. Ponovno urejena izdaja je v prenovljeni podobi pod imenom »Extreme – The Collection« znova izšla štiri leta kasneje.

PONOVNE ZDRUŽITVE (2004 - )

Extreme so se za kratek čas leta 2004 znova združili. Odigrali so koncert v domačem Bostonu, januarja naslednje leto pa so nekaj nastopov odigrali tudi na Japonskem. Dobro leto kasneje so se Extreme ponovno ekskluzivno združili v klasični Pornograffitti postavi, a zgolj za potrebe treh koncertov v Novi Angliji.

Julija 2007 je Bettencourt zapustil skupino Satellite Party in se s pevcem Garyjem Cheroneom in basistom Patom Badgerjem odločil za ponoven zagon Extreme kolesja. Konec leta so razodeli plane o svetovni turneji skupaj z King's X, kot tudi načrte o izdaji novega studijskega albuma. Na bobnih se je ostalim trem, klasičnim članom pridružil Kevin Figueiredo, Nunov sodelavec pri njegovih projektih v prejšnjih letih. Poleti 2008 je po trinajstletni suši izšel nov Extreme album »Saudades de Rock« s singlom Star, ki ga je ameriška skupina obelodanila kar na svojem Myspace profilu.

Skozi celotno leto 2008 so Extreme igrali po celem svetu, med drugim so v Milanu skupaj s Twisted Sister igrali na festivalu Rock of Ages. Na ameriškem delu svetovne turneje so jih spremljali King's X, na britanskem pa skupina Hot Leg. Extreme so s koncertiranjem nadaljevali tudi v letu 2009, ko so po rodni grudi igrali skupaj z Ratt. Finalni koncert turneje v domačem Bostonu so posneli in izdali na svojem prvem DVD-ju »Take Us Alive«.

Člani skupine so se znova raztepli vsak v svojo smer, zato je v vodo padel tudi plan o novem albumu, ki so ga menda začeli pisati že leta 2010. Največja ovira je Bettencourtova služba pri pop zvezdnici Rihanni, zaradi česar je aprila 2013 v vodo padla tudi že napovedana avstralska turneja z Richijem Kotznom.

Urban Bolta, maj 2013