Leta 1978 so basist Peter Olsson, kitarist John Norum in bobnar Tony Reno ustanovili rock skupino Force, ki je bila predhodnica kasnejših Europe. Kmalu sem jim je pridružil pevec Joakim Larsson. Leta 1981 jih je Peter zapustil in Joakim je za kratek čas poprijel tudi za bass. Novega basista so nato našli v Johnu Levenu, ki je pred tem igral v različnih bandih. Force so začeli nastopati na koncertih, v glavnem so igrali lastne pesmi in počasi so postajali poznani v javnosti. Zatem je John dobil ponudbo od samega Yngwie Malmsteena in z njegovim tedanjim bassistom Marcelom Jacobom sta le zamenjala mesti. A John ni dolgo zdržal pod Yngwiejevim diktatorstvom in Marcel se je strinjal, da zopet zamenjata mesti.

Leta 1982 so se po prepričevanju Joakimove punce udeležili tekmovanja Rock SM, na katerega se je prijavilo čez 4.000 bandov. Joakim je napisal pet pesmi (The King Will Return, Seven Doors Hotel, Rock On, Children Of This Time, Paradise Bay), ki so jih posneli kot demo. Za tekmovanje so se preimenovali v Europe, v Joey Tempest pa je svoje ime spremenil tudi Joakim. Prebili so se v finale, ki so ga prenašali po švedski televiziji. Tudi tam so zmagali, povrhu tega pa je Joey dobil nagrado za najboljšega pevca, John pa za najboljšega kitarista. Zmaga na tekmovanju jim je prinesla pogodbo z manjšo založbo, organizator tekmovanja Thomas Erdtman pa je postal njihov manager. Leta 1983 so izdali istoimenski prvenec, ki je imel zelo slab zvok, pesmi na njem pa so bile zelo dobre. Prav zaradi tega se je album odlično prodajal in band se je odpravil na turnejo po celi Švedski. Takrat pa je neki japonski novinar v Londonu kupil njihovo ploščo in jo ob vrnitvi v Tokyo predvajal neki tamkajšnji založbi. Seveda si niso mogli kaj, da je ne bi takoj izdali in tudi tam je plošča takoj postala velika uspešnica, še posebej pa zaradi hita Seven Doors Hotel.

24. februarja 1984 so izdali drugo ploščo Wings Of Tomorrow, ki je dobila zelo dobre kritike in tudi prodaja je bila uspešna. Na njej sta bila dva velika hita, Open Your Heart in Dreamer. Joey je na plošči, kot tudi kasneje na turneji igral tudi klaviature, za pravi feeling na koncertih pa so raje vzeli novega klaviaturista in tako je iz banda Avalon prišel Mic Michaeli (s pravim imenom Gunnar). Ker pa tudi bobnar Tony ni kazal več prave motivacije so ga odpustili in novi bobnar je postal Ian Haughland (s pravim imenom Hakan). Sledila je obsežna švedska turneja, medtem pa so igrali tudi v filmu On The Loose, za katerega so prispevali tri pesmi: On The Loose, Broken Dreams in Rock The Night, ki je postala veliki hit. Po dolgih in težkih pogajanjih jim je manager priboril pogodbo z veliko založbo Epic Records. Joey je za dobrodelni projekt Swedish Metal Aid napisal in odpel pesem Give A Helpin' Hand (izkupiček je bil namenjen lačnim v Etiopiji), nato pa bi morali začeti s snemanjem novega albuma, kar so morali zaradi Joeyevih problemov z glasom preložiti.

Končno je maja 1986 izšel The Final Countdown, ki je povsod dobil najboljše možne kritike. Album je bil prodan v skoraj 7 milijonih izvodih, še uspešnejša (7,8 milijona) pa je bila prodaja istoimenskega singla, njihove največje uspešnice. Konec maja so začeli s švedsko turnejo, septembra pa so se odpravili še na japonsko. Ko so počasi začeli osvajati ves svet, je imel vsega tega medijskega pompa kitarist John dovolj, zapustil je Europe in se začel ukvarjati s svojimi projekti. John je v nasprotju z ostalimi želel igrati tudi tršo glasbo. Namesto njega je prišel Kee Marcello (pravo ime Kjell Lövbom), ki jih je sprva zavrnil, a se kasneje premislil. Keejev prvi koncert z Europe je bil v Dortmundu pred 16.000 ljudi, 50 milijonov pa jih je gledalo še po televiziji. Marca 1987 so na Norveškem začeli s svetovno turnejo, medtem pa je njihov album prišel na prvo mesto lestvic najbolje prodajanih albumov v še 12 evropskih državah, single pa kar v 26-tih. Še pred prihodom v Ameriko so bili velike zvezde tudi tam. 15. aprila so v San Franciscu začeli z obsežno ameriško turnejo, kasneje pa so osvojili še Sovjetsko Zvezo, Avstralijo, Južno Ameriko in Južno Afriko. Zaradi visokih davkov na Švedskem so se preselili na Bahame.

V začetku leta 1988 so v Londonu začeli s snemanjem nove plošče Out Of This World, ki je izšla poleti, na njej pa je bil veliki hit Superstitious. Hkrati z izidom so se odpravili na ameriško turnejo kot posebni gostje Def Leppard. Nato so se odpravili v Evropo, izdali drugi single, novo verzijo Open Your Heart in novembra začeli s svetovno turnejo. Začeli so jo pred 60.000 gledalci v Bombayju (Indija), nadaljevali na Japonskem, končali pa v Evropi. Zatem so izdali še tretji single s te plošče, Let The Good Times Rock. Tudi večino naslednjega leta so preživeli na turnejah, vrhunec pa je bil nastop na Milton Keynes festivalu z Bon Jovi, Skid Row in Vixen pred 60.000 ljudi. Na nastopih so že igrali nekaj novih pesmi, ki so jih prvič pisali tudi ostali, ne le Joey. Leta 1990 so bili na turneji po Južni Ameriki in Jugovzhodni Aziji, večino časa pa so preživeli po studijih, kjer so pripravljali četrti album. Med snemanjem so dobili ponudbo iz Čila in tako tam odigrali dva zaporedna koncerta v dveh dneh pred 30.000 ljudi. Izdaja albuma se je zavlekla, predvsem zaradi tega, ker so hoteli igrati trše pesmi, založba pa je želela mehkejše, hite.

Septembra 1991 je album Prisoners In Paradise le izšel, obenem so se razšli z managerjem Thomasom, novi pa je postal Herbie Herbert. Po promocijskih zadevah so se odpravili na svetovno turnejo, ki so jo začeli 31. decembra v Tokyju kot posebni gostje Metallice. Po Japonski so se vrnili v Evropo, kjer so odigrali tudi nekaj akustičnih koncertov. Po turneji so se odločili za odmor, ki pa je pomenil tudi njihov konec. Joey se je posvetil solo karieri, ostali pa od tedaj igrajo v raznih bandih. Ponudbi, ki so jo dobili za nastop na prehod v novo tisočletje, se niso mogli upreti in tako so za silvestrovo 1999 v Stockholmu odigrali dve pesmi Rock The Night in tik pred polnočjo seveda še The Final Countdown. Takrat so prvič nastopili z obema kitaristoma, Johnom Norumom in Kee Marcellom.

18 let po 'The Final Countdown' in 13 po zadnjem studijskem albumu 'Prisoners In Paradise' so Europe (Joey Tempest, John Norum, Mic Michaeli, Ian Haugland in John Leven) končno zopet izdali studijsko ploščo z naslovom 'Start From The Dark'. Čeprav smo, ob ponovnih združitvah bandov, za katere že vnaprej menimo, da je njihov čas minil, nemalokrat skeptični, pa smo ob poslušanju 'novih' starih Europe lahko vsaj presenečeni nad kvaliteto in sodobnostjo zvoka ter izvedbe, če ne že ravno navdušeni. Tiste značilne sladkosti ni več, fantje so odrasli, kar se več kot očitno pozna tako v optimističnih in zrelih tekstih, kot v trši in brezkompromisnejši glasbi. Ostali pa so značilni glasbeni obrazci: Tempestov prepoznavni vokal kombiniran z značilnimi Norumovimi kitarskimi rifi, ki še vedno predstavljajo njihov zaščitni znak. Če posežemo samo za trtenutek v glasbeno zgodovino, ne smemo pozabiti, da so Europe leta 1985 prodali 8 milijonov primerkov albuma 'The Final Countdown' in zdržali na ameriških lestvicah kar 70 tednov. Da sta pesmi 'The Final Countdown' in 'Carrie' pravi rock klasiki, dostopni novim generacijam hard rockovskih privržencev in da je ravno pred kratkim British Classic Rock Magazine proglasil Joeya Tempesta za enega največjih svetovnih rock vokalistov! Prva singla 'Hero' in 'Got To Have Faith' sta bila s svojim sporočilom ravno pravšnja napoved nove plošče (izšla je 27. septembra 2004), ki temelji na značilnem kitarskem preigravanju, z nekaterimi najtršimi glasbenimi prijemi, ki jih je band kadarkoli uporabil. Europe so zasedba, ki prihaja iz obdobja, ko je bilo pomembno, da je album narejen suvereno in izvajalsko močno od začetka do konca ter da diha kot celota. Ta perfekcionizem se pozna tudi na novem projektu. Čeprav je glasba nekoliko bolj agresivna, očiščena vsake prenasičene sladkosti, pa je ravno to tisto, kar jih naredi na novo zanimive, dostopne sodobnejšim generacijam poslušalcem, z značilno melodičnostjo in skorajda telepatsko vzajemnim igranjem pa dokazujejo, da je vse kar je bilo Europe takrat, Europe tudi danes, če ne še boljše. Oktobra 2006 so izdali še ploščo Secret Society.

Jernej Vene