Richard Gordon (Rik) Emmett (10.07.1953) je kanadski glasbenik, vokalist in ustanovni član hard rock tria Triumph, ki mu je v prvi polovici osemdesetih prinesel svetovno slavo. Emmet se je pri Triumph proslavil s svojim izvenserijskim vokalom in obvladovanjem kitare, svoj pester glasbeni talent pa je še močneje začel razvijati konec osmedesetih, ko je zapustil matično skupino in se posvetil solo karieri. Kot solo izvajalec se je preizkusil v vodah jazza, bluesa, flamenka in številnih drugih žanrov, ter se pri tem nikoli opekel, zato Emmet upravičeno spada med najbolj čislane kanadske kitariste kdajkoli. Za svoje dolgoletno glasbeno udejstvovanje je prejel številne nagrade in priznanja, med drugim je bil kot član Triumphov sprejet v kanadsko Rock and Roll dvorano slavnih, leta 2005 pa ga je kanadska Jazz akademija okitila z nazivom kitarista leta.

TRIUMPH (1975 - 1988)

Rik Emmet je bil izven Toronta neznan glasbenik in skladbopisec, ko se je septembra 1975 pridružil novoustanovljenemu rock triu Triumph. Ti so začeli z ustvarjanjem hard rocka, sprva pod vplivom progresivnih vzrorcev, ki pa so jih že do tretjega albuma skoraj popolnoma opustili. Z albumom »Just A Game« (1979) se je za skupino začela strma pot navzgor, albumi so na tleh domače Kanade in sosednjih ZDA začeli posegati po zlatih in celo platinastih nakladah, skupina pa se je utrdila kot eden najatraktivnejših rock kolektivov Severne Amerike. V začetku osemdesetih so bili Triumph redni gostje radijskih valov, ime Rika Emmeta pa se je prav tako pogosto pojavljalo v glasbenih magazinih širom sveta. Skupina je slovela po svojih energičnih koncertnih nastopih, na katerih je power rock trio v sestavi Rik Emmet (kitara, vokal), Gil Moore (bobni, back vokal) in Michael Levine vedno znova poslušalce puščal odprtih ust.

Emmet je avtor večine Triumph hitov. Čeprav je veliko skladb v zakladnico benda prispeval tudi Gil Moore, so praviloma boljši odziv vedno dobivale prav Emmetove manj heavy metalske in zato komercialnejšo sprejemljivejše skladbe.

SOLO KARIERA (1988 - )

Leta 1988, po izdaji devetega studijskega albuma »Surveillance« (1987), je Rik Emmet skupino zapustil in se posvetil solo karieri. Triumph so s kariero kljub temu (ekstenzivno) nadaljevali in pred prenehanjem delovanja izdali še en studijski album. Kot član benda je bil Rik Emmet istega leta sprejet v kanadsko Rock and Roll dvorano slavnih, tekom let pa se je okitil s še številnimi podobnimi dosežki: leta 2007 je bil prejemnik najprestižnejše kanadske glasbene lovorike Junos, istega leta je bil sprejet tudi v Glasbeno industrijsko dvorano slavnih. Triumph so se v kasnejših letih združili samo še enkrat, in sicer leta 2008, ko so odigrali dva nastopa: na Sweden Rock festivalu in na ameriški Rocklahomi. Takrat so sicer dejali, da lahko v prihodnosti pričakujemo še več nastopov legendarnega tria, kar pa se do danes še ni zgodilo.

Emmet je kot solo izvajalec v prvi polovici devetdesetih pri založbi Duke Street/MCA izdal tri studijske albume. Prvi album »Absolutely« (1990) s hitoma Saved By Love in Big Lie je posegel po zlati nakladi, s solo prvencem pa je glasbenik logično nadaljeval pot, po kateri so tekom osemdesetih stopali že z vsakim albumom bolj dovršeni Triumph in izdal album z melodično dodelanimi napevi arenskega rocka. Dve leti kasneje je Rik Emmet izdal album »Ipso Facto« z udarnima skladbama Out of The Blue (jazz / blues poklonilo Steveieu Rayu Vaughanu, Jimiju Hendrixu in Wesu Montgomeryju) in Bang On, s katerim se je po lirično doživetem prvencu vrnil k starim temam: iskanju pozitivne motivacije in inspiracije. Emmet se je z novim izdelkom začel predstavljati kot kompleksnejši skladbopisec, saj je stroge hard rockerske prijeme začelo izrinjati koketiranje z jazzom, bluesom in progresivo. Sledil je izid kantavtorksega albuma »Spiral Notebook« (1995) s skladbama Let Me Be The One ter The Longing na čelu.

Rik Emmet je v drugi polovici devetdesetih svoj glasbeni pogum izzval s postavitvijo lastnega studija in ustanovitvijo neodvisne glasbene založbe, kar se je v prihodnosti poznalo predvsem na vse bolj kreativni glasbeni poti, ki jo je ubiral v osemdesetih zgolj v rockerskih vodah priznani glasbeni genij. Album »Ten Invitations from the Mistress of Mr. E.« (1997) je prinesel zasuk k povsem inštrumentalni orientiranosti, na njem pa je Emmet pustil prosto pot izlivom klasične glasbe, folka in celo flamenka. Z drugim delom kitarske trilogije »Swing Shift« (1998) je ubral popolnoma drugačno pot, saj se je z albumom sprehodil po polju jazza, swinga in glasbene fuzije. Album je ponovno naletel na dober odziv, Emmetovo ime pa se je vse pogosteje začelo pojavljati tudi izven rockerskih vod, tako je poslušalce začel pridobivati tudi v popolnoma novih krogih, s čimer je Emmetova splošna glasbena preobrazba dokončno padla na plodna tla. Zaključni del trilogije »Raw Quartet« (1999) v primerjavi s predhodnjikoma vsebuje močno bluesovsko sporočilnost.

Še pred koncem tisočletja je izšel koncertni album »Live at Berklee« s posnetki vrhuncev razprodanih koncertov v prestižni bostonski lokaciji Berklee College of Music, predbožični čas pa je začinil Emmetov album »Spirit of Christmas«, posnet v navezi s klaviaturistom Samom Reidom (Glass Tiger).

NOVO TISOČLETJE (2000 - )

Eden veličastnejših trenutkov Emmetove kariere je napočil poleti 2001, ko se mu je med kitarskim festivalom v Buffalu na odru pridružil priznani saksofonist George Benson (Marvin Gaye), skupaj sta zaigrala skladbo On Broadway. Leta 2002 je založba Universal izdala kompilacijo »20th Century Masters: Best of Rik Emmett Collection«, sledil je izid še ene smooth jazz mojstrovine »Handiwork«, ki mu je kreativni glasbenik z albumom »Handiwork« (2003) že kmalu namenil nadaljevanje.

Leta 2005 je bil Rik Emmet na podelitvi nagrad kanadskega Smooth jazza počaščen s prejemom naziva kitarista leta. Nagrada iz rok jazzovskih kritikov seveda ni mala malica, kanadski kitarist pa se je še naprej istočasno udejstvoval v večih žanrih. Leta 2006 je s heavy rockerskim setom nastopil na nemškem Bang Your Head festivalu in švedskem Sweden Rocku, na seminarju Guitar Workshop Plus je preigraval z Alexom Lifesonom (Rush), za kratek čas so se za veličastna nastopa pred nepregledno množico znova združili Triumph, istočasno pa je z intimnimi klubskimi nastopi hranil tudi svojo dušo. Tako ni za Emmeta prav nič nenavadnega, če kot solo izvajalec ali v duetu nastopi v kakšnem klubu in repertoar popolnoma podredi kateremu od velikanov glasbe, naj bodo to The Beatles ali britanska blues starosta Eric Clapton. V presledku dveh let je Emmet izdal popolnoma akustični album »Live at Hugh’s Room« ter hard rockerskega »Liberty Manifesto«. Nov eksperimentalni projekt je prišel z ustanovitvijo tria P.R.O. (Pavlo, Rik in Oscar Lopez) s predelavo Emmetovih akustičnih favoritov v mediteranskem in latinskem stilu.

Kitarski magazin je ob koncu prvega desetletja novega tisočletja Riku Emmetu namenil dolg članek, v katerem so med drugim zapisali, da je »sam sebi najslabši sovražnik, saj je tako prekleto talentiran, da se znajde prav v vsakem stilu, ki ga preizkusi«. V članku so se poklonili njegovi 21 let trajajoči solo karieri, v kateri se je dokazal kot izreden izvajalec, ki mu eksperimentiranje z žanri ni tuje in kot eden izmed redkih glasbenikov, ki bi z lahkoto igral v velikih arenah, a raje kot šelestenju zelencev še vedno sledi prvinskemu izročilu glasbene magije.

Emmetov zadnji album »Then Again« je izšel leta 2012, gre za sodelovanje z dvanajst let mlajšim kanadskim kitaristom in producentom Daveom Dunlopom, na njem pa sta glasbenika izboru najboljših Triumph skladb nadela akustično preobleko. Uradna biografija na Emmetovi spletni strani je zaključena z mislijo, da Rik še vedno sledi magičnemu izročilu glasbe in ga na publiko prenaša na vsaki lokaciji vsakega večera, ko nastopi.

Urban Bolta, december 2013