Emerson, Lake & Palmer (ELP) so bili ena izmed najbolj znanih in priljubljenih britanskih progresivnih rock skupin. V zgodnjih 70-ih so bili izjemno popularni, prodali več kot 30 milijonov albumov in nastopali po številnih koncertnih festivalih na katerih so obiskovalce navduševali s svojimi veličastnimi in pogosto kompleksnimi kompozicijami ter izjemno glasbeno virtuoznostjo. Trio so sestavljali: Keith Emerson (rojen 2. novembra, 1944) na klaviaturah, Greg Lake (rojen 10. novembra, 1947) na vokalu, kitari in bas kitari ter Carl Palmer (rojen 20. marca, 1950) na bobnih in tolkalih. Bili so ena prvih skupin, ki je dobila naziv "superskupina", predvsem zato ker so bili vsi trije že profilirani glasbeniki iz že prej uveljavljenih in popularnih skupin. Emerson je prišel iz The Nice, Lake iz King Crimson in Palmer iz Atomic Rooster.

Zametki skupine segajo v konec leta 1969, ko so imeli King Crimson in The Nice nekaj skupnih nastopov. Po enem izmed teh nastopov sta se Emerson in Lake srečala ter ugotovila, da imata veliko skupnih glasbenih pogledov in da njuna glasbena stila nista samo harmonična temveč tudi ujemajoča. Oba sta si želela nadaljevati po svoje saj s svojima prejšnjima skupinama nista več videla prihodnosti (King Crimson, so bili takrat, ob svojem nenadnem vstopu na glasbeno sceno, fenomen brez primere, a so ravno takrat ostali brez svoje originalne zasedbe, medtem ko so The Nice po mnenju Emersona dosegli kar se je dalo doseči). Želela sta skupino, ki bi bila bazirana predvsem na klaviaturah, basu in bobnih - podobna ideja do takrat še ni bila realizirana, toda čutila sta, da jo je mogoče uresničiti. Skupina je nastala leta 1970 potem, ko sta Emerson in Lake zapustila svoji skupini in za bobnarja po dolgotrajnem iskanju izbrala 19-letnega Carla Palmerja, ki je prišel iz originalne zasedbe skupine Atomic Rooster. Omeniti velja zanimivo dejstvo, da bi ime skupine skorajda postalo Hendrix, Emerson, Lake, and Palmer (HELP). Preden sta Emerson in Lake odkrila Palmerja, sta namreč po številnih avdicijah, vrgla oko na bobnarja Mitcha Mitchella iz Jimi Hendrix Experience. Mitchell ni bil preveč zainteresiran in je njuno idejo posredoval Jimiju Hendrixu. Hendrix, ki je bil tedaj naveličan svoje skupine in si je želel poskusiti nekaj novega je izrazil zanimanje, da bi igral v tej novi skupini. Toda zaradi terminov turneje so bili ti načrti prestavljeni. Trio je imel v načrtu, da Hendrixa tudi uradno povabi v skupino, po njihovem prvem koncertu na festivalu Isle of Wight. Žal je Hendrix tik pred tem umrl. Tako je trio nadaljeval z imenom Emerson, Lake and Palmer ali na kratko ELP. Možnost da bi nastala superskupina pod imenom HELP je tako ostala neuresničena.

Prva štiri leta so bila za skupino obdobje razcveta in največjega komercialnega uspeha. Lake je bil producent njihovih prvih šest albumov. Njihov prvi album "Emerson, Lake and Palmer" (1970) je najbolj znan po tem, da je vseboval njihov največji hit "Lucky Man", ki še danes ostaja najbolj znano delo skupine. Njihov prvi večji nastop, še pred izidom albuma, je bil leta 1970 na legendarnem festivalu Isle Of Wight, britanskem ekvivalentu Woodstocka. Na koncu svojega repertoarja sta Emerson in Lake, vsak na svojem koncu odra, istrelila v zrak dva topovksa strela. Naslednji album "Tarkus" (1971) je bil njihov prvi uspešni napol-konceptualni album, ki je delno temeljil na zgodbi o vzvratni evoluciji po atomski vojni ter vseboval istoimensko epsko suito, ki velja med njihovimi ljubitelji za njihovo najbolj priljubljeno delo. Marca 1971 je izšel posnetek v živo (posnet med nastopom v Newcastlu, VB) njihove interpretacije klasične suite Modesta Mussorgskya "Pictures at an Exhibition", ki je izšla s polovično ceno. Njen izjemen uspeh pa je pripomogel k še večji popularnosti skupine. Leta 1972 je izšla "Trilogy", ki je vsebovala njihov najuspešnejši single "From the Beginning" (naslovnica albuma bi morala imeti sliko Salvadorja Dalija, toda njegove denarne zahteve so bile prevelike). Istega leta je revija Melody Maker izbrala ELP za najboljšo skupino, tako v britanski kot mednarodni sekciji. Leta 1973 so izdali po mnenju večine njihovih ljubiteljev svoj najboljši album "Brain Salad Surgery", ki je bil znan tudi po vpadljivi naslovnici H.R. Gigerja (najbolj znanega po avtorstvu filmske pošasti Alien). Album je med ljubitelji najbolj znan po svojem veličastnem znastveno fantastičnem epu "Karn Evil 9", ki velja za njihovo najbolj ambiciozno delo. S tem albumom je skupina dosegla svoj višek. Single z albuma je bil "Jerusalem", njihova interpretacija angleške himne, ki je v uradnih britanskih (konzervativnih) krogih povzročila veliko kontroverznosti in zavrnitev BBC, da bi jo predvajala na radijskih postajah. Besedila so bila delno napisana s pomočjo Petra Sinfielda, ki je bil poprej tvorec liričnega koncepta King Crimson in edini pisec besedil na njihovih prvih šitrih albumih. Sinfield je bil tudi uradno predstavljen kot sodelovec skupine in pisec besedil poleg Lakea. Istega leta ELP ustanovijo svojo nedodvisno založbo Manticore Records, ki je poleg del skupine pokrivala tudi glasbenike kot so Peter Sinfield, PFM, Stray Dog, Banco, itd. Svetovna turneja leta 1974 je bila zaznamovana z izdajo dvojnega koncertnega albuma, "Welcome Back my Friends to the Show that Never Ends". Leta 1974 so bili ELP na vrhu lestvice skupin na festivalu California Jam Festival, ter potisnili sozvezdnike Deep Purple na drugo mesto na lestvici nastopajočih. Nastop ELP na California Jam je bil predvajan po celotni ZDA in večina ljubiteljev skupine ga danes vidi kot vrhunec njihove kariere.

ELP so si nato za tri leta vzeli odmor, da bi obnovili svoje glasbene ideje. Sprva je vsak izmed članov nameraval posneti svoj solo album, vendar so bile te njihove ideje leta 1977 združene skupaj, v večino del na albumih "Works Volume I" ter "Works Volume II". Za obe izdaji je bilo značilno to, da sta v svojem prvem delu vsebovali posamezna solo dela in v drugem delu skupne stvaritve. Toda v tem času so ELP začeli izgubljati stik s takratno spreminjajočo se glasbeno sceno, ki je postajala vse manj naklonjena njihovi glasbi in progresivnemu rocku nasploh. Oba "Works" albuma nista dosegla uspeha svojih predhodnikov in sta za ljubitelje skupine pomenila veliko razočaranje. Vseeno se je skupina v letih 1977 in 1978 podala na obsežno turenjo po ZDA in Kanadi, kjer jih je spremljal 75 članski orkester. Na tej izjemno naporni turneji, kjer so igrali noč za nočjo, večinoma s polnim orkestrom, so na skupini ostale številne negativne posledice. Že po nekaj tednih je skupina zaradi hudih finančnih izgub naslednje koncerte nadaljevala brez orkestra. Tedaj so ELP že padli v nemilost glasbenih kritikov, ki so jih označevali kot utelešenje "najhujših ekscesov in pretiravanj" progresivnega rocka ter "dinozavre". Skupini nikakor ni več uspevalo, da bi ostala v stiku s svojo publiko. Ko so se namreč na sceni pojavili disko, punk in new wave in dramatično spremenili tedanje glasbene trende, ELP niso več prejemali pozornosti in navdušenja publike kot vodje glasbenega napredka in inovacije. Njihov poslednji studijski album pred razpadom, komercialno usmerjeni "Love Beach" (1978) je bil omaloževan tako s strani samih glasbenikov, ki so trdili da je bil izdan samo zato, da so izpolnili obveznosti do pogodbe z založbo, kot od številnih glasbenih kritikov in ljubiteljev skupine, ki so z lahkoto razumeli da je skupina postala utrujena in zasičena. Lake je to turobno stanje v skupini pojasnjeval v številnih intervjujih. Prva stran albuma vsebuje v glavnem Lakeove kompozicije- krajše skladbe v stilu AORa poznih 70-ih. Druga stran pa je s kompozicijo "Memories of an Officer and a Gentleman", ki govori zgodbo o vojaku med 2. sv. vojno zgolj bežen spomin na nekdanje slavne dni skupine. Naslovnica albuma je prav tako prejela številne ostre kritike in posmeh. Palmer se je celo pritožil, da skupina na fotografiji izgleda kot Bee Gees. Sledil je še kocertni album "In Concert" (1979) s posnetki z "Works" turneje.  Na koncu so se člani skupine leta 1979 razšli zaradi osebnih nasprotij okoli nadaljnje glasbene usmeritve.

V naslednjih letih so se člani skupine posvetili svojim solo projektom. Emerson je snemal glasbo za filme "Inferno" in "Nighthawks" (s Sylvestrom Stallonejem v glavni vlogi) ter snemal solo albume. Med njimi je bil najuspešnejši "Honkey" (1982). Lake je posnel dva solo albuma "Greg Lake" (1981) ter "Manoevres" (1983), skupaj z znanim kitaristom Garyem Moorom (ex-Thin Lizzy, ex-Colosseum II). Palmer pa je ustanovil svojo skupino PM ter leta 1981 postal ustanovni član novo ustanovljene prog/AOR superskupine Asia, katere člani so bili poleg njega še John Wetton (ex-King Crimson, ex-Uriah Heep, ex-UK, ex-Wishbone Ash, itd), Steve Howe (Yes) in Geoff Downes (ex-The Buggles, ex-Yes). Za kratek čas, na koncertni turneji po Japonski leta 1983, je član skupine postal tudi Lake, ki je takrat na vokalu in basu nadomeščal odsotenga Wettona. Leta 1985 Emerson in Lake ustanovita novo verzijo ELP skupaj z bobnarjem Cozyem Powellom (ex-Jeff Beck, ex-Rainbow, ex-Whitesnake, ex-Black Sabbah, itd). Palmer zavrne, da bi sodeloval pri reunionu ter raje še naprej ostane član Asia-e. Vseeno pa pozdravi novo verzijo skupine in jim zaželi vso srečo. Da so se kratice imena skupine izšle "tako kot se spodobi" je čisto naključje, saj sta najprej v svoje vrste med drugimi vabila tudi Billa Bruforda. Toda ta je raje ostal zvest King Crismon in njegovi lastni skupini Earhworks. Album, ki ga je ta verzija ELP posnela – "Emerson, Lake & Powelll" (1986) se je dobro odrezal na tedanjih glasbenih lestivcah skupaj z glavnim singlom "Touch and Go", ki jim je prinesel publicteto na radio in MTV. Album ni bil na ravni starih del skupine, vseeno pa je bilo to pomebno delo skupine, ki jo je prenovilo ter približala novi publiki. Toda stara trenja med Lakeom in Emersonom so znova udarila na dan sredi turneje leta 1986. Lake je na koncu popustil in odšel. Emerson pa je skupaj Palmerjem in pevcem Robertom Berryemem leta 1987 ustanovil neuspešno skupino 3, ki je pred razpadom izdala samo en album "To the Power of Three" (1987). Nato se je Palmer za kratek čas vrnil k Asia-i. Lake je v tem času pri pisanju glasbe sodeloval s klaviaturistom Geoffom Downesom (Asia). Emerson pa se je spet posvetil solo karieri.

Originalna zasedba ELP se je leta 1992 ponovno zbrala skupaj in izdala album "Black Moon". Album je bil večinoma dobro sprejet in ELP so na njem uspeli združiti svoj tradicionalni zvok z novimi glasbenimi elementi. Svetovna turneja, ki je sledila izidu albuma je bila uspešna, vrh pa je dosegla z nastopom skupine v Wiltern Theatre (Los Angeles) leta 1993. Po koncu turneje se odpravijo v studio snemat nov album. Toda ker je imel Palmer kronične probleme z živci v desni roki, Emersona pa so dajali problemi povezani s povečanim in ponavljajočim se stresom, se skupini ni obetalo nič dobrega. Zatorej ni bilo prav nobeno presenečenje, da je bil njihov zadnji studijski album "In the Hot Seat" (1994) daleč pod pričakovanji in za mnoge velja za njihovega najslabšega. Kljub temu sta si Emerson in Palmer opomogla in skupina je lahko nadlajevala s koncertnimi nastopi. Njihova koncertna turneja leta 1996 skupaj s starimi kolegi Jethro Tull je bila velik uspeh. Zadnji koncertni nastopi ELP so bili v letih1996, 1997 in 1998. Njihovi koncertni termini so jih pripeljali v Japonsko, Južno Ameriko, Evropo, ZDA in Kanado, kjer so igrali večinoma nove verzije svojih klasik. Kljub temu, da so bili ti nastopi uspešni pa so ELP igrali v občutno manjših dvoranah, pred občutno manj občinstva kot v svojih zlatih časih. Njihov poslednji koncertni nastop je bil v San Diegu (Kalifornija) leta 1998. Konflikt okrog novega albuma, ki naj bi po dolgem času vseboval koncept, je povzročil nov razdor med Emersonom in Lakeom ter drugi in končni razhod skupine. Lake je vztrajal pri tem da producira naslednji album, s tem razlogom, da je bil producent vseh njihovih uspešnih albumov v 70-ih. Emerson pa se je medtem nenehno prek interneta pritoževal publiki, da medtem ko sta on in Palmer vsak dan vadila, da bi obdržala svojo visoko raven glasbenega izražanja, Lake ni mignil niti s prstom. Slednji je na koncu priznal, da nikoli ne trenira svojega glasu. Nekaj koncertnih nastopov je po njegovih besedah menda dovolj, da se vklopi v ritem nastopanja. Z legedarno skupino je bilo tako dokončno konec in le malo verjetnosti je, da bodo še kdaj nastopili skupaj.

Po tem je šel vsak član skupine po svoji poti. Emerson je imel med letom 2003 obširno turnejo po VB, skupaj s svojimi starimi pajdaši iz The Nice. Zadnje čase pa večinoma nastopa kot solo glasbenik. Palmer je leta 2000 skupaj z Johnom Wettonom ustanovil kratkotrajno skupino Quango, ki je izdala samo en koncertni album. Nato je imel številne turneje s svojo skupino Carl Palmer Band, ki v skladbah ELP uporablja električno kitaro na mestih, kjer so v originalih Emersonove klaviature. Leta 2006 pa je ponovno postal član obnovljene originalne zasedbe Asia-e. Lake je imel leta 2001 koncertno turnejo skupaj z legendarnim Beatlom Ringom Starrom. Nazadnje pa je sodeloval z The Who pri snemanju njihovega prihajajočega novega studijskega albuma ter imel v zadnjih dveh letih na tleh VB obsežne solo nastope, kjer je večinoma igral skladbe ELP in King Crimson.

Zvok ELP je bil v veliki meri zaznamovan z Emersonovo obsežno uporabo Hammond orgel in Moog sinthesizerjev. Kompozicije skupine pa so bile pod velikim vplivom klasične glasbe, nekoliko pa tudi z jazzom ter hard rockom. Veliko teh del vsebuje aranžmaje, ki izvirajo iz klasične glasbe (večinoma tiste iz prve polovice 20. stoletja) in zato se lahko reče, da spadajo v podžanr simfoničnega prog rocka.

Na odru je skupina demonstrirala neortodoksno zmes virtuoznosti in izjemne teatralnosti, ki je imela bombastične razsežnosti. Njihovi ekstravagantni in pogosto agresivni koncertni nastopi so skozi leta poleg številnih pohval prejeli tudi veliko kritik, čeprav so bil ti prava malenkost v primerjavi s kakšnimi kasnejšimi rock spektatkli, ki so se veliko manj usmerjali v glasbo nastopajoče skupine. Njihovi spektakli so bili omejeni na perzijsko preprogo, veliki klavir, ki se je vrtel s konca na konec, nekaj Palmerjevih udarcev na gromozanske kitajske cimbale in Emersonove hammond orgle, katere je ta med vsakim nastopom vedno razstreščil, na odru. (To je so bile vedno iste hammond orgle, model L100, ki je bil vedno popravljen čez noč za naslednji nastop). Njihov tedanji roadie je bil Lemmy Kilmister (ex-Hawkwind, Motorhead), ki je Emersonu podaril poseben nož katerega je ta uporabljal zato, da je lahko z njimi dol držal tipke na orglah, namesto izvijača katerega je poprej uporabljal za ta namen. Naslednji nenavaden element njihovih nastopov je bil ta, da je Emerson na koncerte s seboj jemal Moog modular sinthesizer (gromozanski kompleks in izjemno občutljiv inštrument, tudi pod najboljšo zaščito), kar je še dodatno prispevalo k obsežnosti in k obremenitvi opreme na njihovih turnejah.

Skupina je danes prek mnogih kritikov in celo nekaterih (večinoma modernih) ljubiteljev progresivnega rocka označena za vse tisto kar je bilo narobe v progresivnem rocku. Po njihovem mnenju so prav njihove obsežne in pogosto pompozne kompozicije ter ekstravagantni solo nastopi pripomogli k motivaciji in vzponu punkovskega gibanja konec 70-ih. Današnji glasbeni kritiki jih celo označujejo kot najhujši eksces progresivnega rocka in neka trendovska glasbena revija jih je celo razglasila za drugo najslabšo skupino v zgodovini rocka. Kljub vsem tem negativizmom s strani današnjih trendovskih medijev (ki v svojih svetohlinskih kritikah skupine na nek način pravzaprav opisujejo same sebe) pa ELP ostajajo ena najbolj inovativnih skupin v zgodovini rock glasbe, ki je prva uspela uspešno združiti rock in elemente klasične glasbe in tako med ljubitelji rocka povečati tudi zanimanje za tovrstno glasbo. S tem poleg King Crimson, Genesis, Yes, Jethro Tull in Pink Floyd veljajo za eno izmed najpomembnejših skupin progresivnega rocka katerih glasba bo živela večno.

Peter Podbrežnik