Eloy so legendarna nemška progresivno rockovska (natančneje space rockovska) skupina, katera je svoje ime povzela po znanstveno-fantastični klasiki "Časovni stroj", pisatelja H.G. Wellsa. Wells v svoji knjigi opisuje situacijo v kateri se je človeštvo znašlo 800000 let v prihodnosti. Eloyi so v omenjeni zgodbi apatična človeška rasa, prepuščena na milost in nemilost ljudožerskim mutantom Morlocksom, katera po prihodu časovnega popotnika premaga svoje izkoriščevalce in doživi nov začetek. To naj bi na nek način ponazarjalo nov začetek človeške vrste. Situacija je primerljiva s položajem v katerem so se v poznih 60-ih nahajale nemške rock skupine. Slednje so tedaj večinoma igrale priredbe drugih skupin namesto lastnih kompozicij. Založbe so se jih izogibale in večina skupin je veljala za drugorazredne celo v svoji lastni državi. V tistem času je bil velik dosežek, če se je pojavila nemška skupina, katera je igrala samo svoje lastne kompozicije. Ko so se na prizorišču pojavili Eloy in še nekaj sorodnih skupin je bil to začetek neke nove dobe v nemškem rocku in s tem primerljiv z epilogom v Wellsovem romanu. To pa je bil tudi glavni razlog, da se je Frank Bornemann, pevec, kitarist in edini originalni član, odločil za ime Eloy.

Frank je začel igrati kitaro v začetku 60-ih, navdahnjen s skupinami kot so bili The Shadows ter ameriški pevci rock'n'rolla, kasneje so se njegovim vplivom pridružili tudi The Beatles. Ostale člane originalne zasedbe Eloy je odkril zgolj po naključju vendar je že tedaj čutil, da bo band prerasel v dolgotrajen projekt. Skupina je svojo pot začela leta 1969. Sprva je šlo za šolski band, kateri je med drugim igral tudi priredbe The Beatles, The Moody Blues, The Who ter Cream. Leta 1970 so prejeli prvo nagrado na tekmovanju skupin za najboljšega novega izvajalca. Kmalu zatem so posneli svoji lastni kompoziciji za svoj prvi single "Daybreak/Walk Alone", kateri je bil izdan pri neodvisni založbi. Leta 1971 izdajo svoj prvi album, imenovan "Eloy", kateri je bil posnet v hamburškem studiu. Eloy so se že na začetku trudili, da bi razvili svoj specifičen slog, kateri je bil pod vplivom progresivnega rocka.

Na začetku so imeli precej težav pri iskanju prepoznavnega stila, a sčasoma so se vse bolj oddaljevali od blues/hard rock vplivov proti space rocku in simfoniki. Tedaj so imeli tri enakovredne pisce glasbe. Poleg Franka, ki je bil tedaj samo kitarist, sta pri ustvarjanju glasbe sodelovala še pevec Erich Schriever ter klaviaturist Manfred Wieczorke. Frank je postal vodja skupine potem, ko se jih Schriever zaradi drugačnih glasbenih pogledov in nasprotovanja temu, da bi prestopil med profesionalce, leta 1972 odloči zapustiti. Erich je bil zelo soliden pevec vendar nikakor ni želel postati profesionalni glasbenik poleg tega je bil težaven tudi med koncertnimi nastopi. Ni imel karizme odrskega zabavljača, obseden je bil s politiko poleg tega pa je bil glasbeno premalo vizionarski. Frank ga je prvotno nameraval na vokalu zamenjati le za nekaj nastopov dokler ne bi našli novega pevca. Toda potem, ko so prvi nastopi s Frankom na vokalu naleteli na boljši sprejem kot vsi njihovi dotedanji nastopi se je skupina odločila, da bo Frank za stalno obdržal svojo pevsko pozicijo. Medtem je originalnega bobnarja Helmuta Drahta zamenjal Fritz Randow (kasneje se je proslavil pri heavy metalskih skupinah kot so Victory, Sinner in Saxon).

Po začetnih razlikah okrog glasbenega stila se je skupina po podpisu pogodbe z založbo EMI in izidu drugega albuma "Inside" (1973) že poenotila okrog progresivno rockovske usmeritve. Po izidu "Inside", ki je pomenil njihov prvi preboj v tujino, so se Eloy na koncertnih nastopih pridružili nekaterim britanskim progresivno rockovskim skupinam kot so bili denimo Beggars Opera ter East Of Eden. Skladba "Future City" je medtem dosegla celo uvrstitev med deset najbolj priljubljenih skladb na nekaterih ameriških radijskih postajah. Proti koncu leta 1973 so posneli single "Daybreak" (na drugi strani je vseboval skladbo "On The Road). V tistem času originalni basist Wolfgang Stöcker zapusti skupino. Zamenja ga Luitjen Janssen. Leta 1974 izdajo svoj tretji album "Floating". Ta album je bil posnet istega večera, ko so Scorpions posneli album "Fly To The Rainbow". Razlog tiči v tem, da je Rudolf Schenker povabil Franka, da bi poskrbel za produkcijo njihovega albuma. Leta 1975 izdajo svoj prvi konceptualni album "Power And The Passion" na katerem je sodeloval dodatni kitarist Detlev Schwaar. Album je doživel prodajo v 30000ih kosih. Po izidu albuma pride do razpada te inkarnacije skupine. Razlog za razpad je tičal v drugačnih pogledih pri nadaljnji zvočni usmeritvi. Medtem, ko je Frank želel, da skupina nadaljuje s konceptualnimi albumi ter mešanico simfoničnih aranžmajev, atmosfer in značilnih rockovskih struktur, se nekateri člani niso strinjali s tem konceptom. Klaviaturist Wieczorke je odšel ter se pridružil skupini Jane predvsem iz finančnih vzrokov saj so se Eloy takrat nahajali v nezavidljivem finančnem položaju. Vzrok težav je bil njihov tedanji menedžer Jay Partridge.

Leta 1976 je Frank začel popolnoma znova z izgradnjo skupine in v svojem mestu našel glasbenike, kateri so delili njegovo vizijo okrog prihodnosti Eloy. Prav tako je bil tedaj prvič sprejet kot producent skupine zato je imel končno proste roke pri ustvarjanju vsega kar si je zamislil. Novi basist Klaus-Peter Matziol se je izkazal za precej individualnega in kreativnega, bobnar Jürgen Rosenthal, kateri je prižel iz Scorpions, ni prispeval samo bobnarske usluge temveč tudi levji delež besedil za njihove tri naslednje albume. Rosenthalov bobnarski stil je bil navdihnjen s slogom Neila Pearta ter Billa Bruforda, kar je skupini prineslo poseben učinek na ritmičnih sekcijah. Detlev Schmidtchen je s kitare presedlal na klaviature ter tam na odličen način nadomestil svojega predhodnika. S to zasedbo so Eloy postali tisti čas najuspešnejša nemška rock skupina. V tem času je finančna situacija postala boljša kot kdajkoli prej tako, da je imela skupina popolnoma proste roke pri ustvarjanju novih idej. Sledil je odlični konceptualni album "Dawn" (1976) na katerem so sodelovali skupaj s simfoničnim orkestrom in kateri je pomenil njihov veliki komercialni preboj. Njihova besedila so se vse tesneje prepletala z znanstveno-fantastično tematiko.

Z "Ocean" (1977), konceptualnim albumom o vzponu in propadu Atlantide, so Eloy dosegli svoj artistični in komercialni višek. Album se je v Nemčiji prodajal boljše kot tedanje izdaje Genesis, Queen in Pink Floyd. Sledil je njihov prvi koncertni album "Live" (1978), ki je zaradi tehničnih problemov med snemanjem doživel nekaj studijskih popravkov. Naslednji album "Silent Cries And Mighty Echoes" (1979) je po količini prodanih plošč še presegel uspeh predhodnika in drži naslov njihovega najbolj prodajanega albuma. Odhod Schmidtchena in  Rosenthala, ki se je zgodil sredi leta 1979, se ni pripetil zaradi glasbenih pogledov temveč zaradi problematike prevelikih egov. Schmidtchen in Rosenthal sta posnela skupen album "Ego On The Rocks" (1978). Frank in Klaus-Peter Matziol sta morala poiskati nove člane skupine. Britanski bobnar Jim McGillivray je bil do tedaj v Nemčiji že uveljavljen prog rockovski bobnar medtem, ko sta bila dodatni kitarist Hannes Arkona ter klaviaturist Hannes Folberth stara Frankova kolega, ki sta že prej skupaj igrala v raznih hannoverskih bandih. Ta zasedba je spomladi 1980 izdala album "Colours". V naslednjih letih so se Eloy po zaslugah nekaterih članov skupine spet začeli nekoliko bolj nagibati k hard rockerskemu zvoku, čeprav je Frank želel ohranjati njihovo tradicionalno space rockovsko izročilo z minimalnimi modernimi nadgradnjami.

Leta 1981 izdajo "Planets", prvi del med seboj povezanega dvodelnega koncepta, ki je vseboval kompleksno znanstveno-fantastično zgodbo. Za bobne se za nekaj časa ponovno vrne Fritz Randow. Leta 1982 izide "Time To Turn", drugi del omenjenega koncepta. Leta 1983 sledi "Performance" in skupina se odpravi na intenzivno turnejo po nemško govorečih deželah ter Veliki Britaniji. Po izidu in turneji z albuma "Metromania" (1984) se skupina razide. Razlogi za razpad zasedbe so tičali v tem, da je vsak želel v svojo smer medtem, ko jim je potekla pogodba z založbo EMI. Za slovo so opravili še nekaj nastopov po Veliki Britaniji, kateri so bile posneti s strani britanske medijske hiše BBC. Na enem izmed teh nastopov, natančneje v Marqueeju, si jih ogledajo tudi člani Marillion skupaj s Fishem. V obtoku se znajdejo fotografije članov Eloy skupaj s Fishem. Ostali člani brez Franka pod imenom Eloy leta 1985 izdajo kontroverzni album, ki vsebuje glasbo za film "Codename Wildgeese", katerega pa skoraj noben privrženec skupine ne šteje v njihovo uradno diskografijo in katerega Frank seveda ni odobril. Slednja poteza je ena izmed zelo redkih kontroverznosti v obstoju skupine. Po daljšem odmoru se Frank v Berlinu sestane z Michaelom Gerlachom. Frank je bil v tistem času producent za nemški heavy metal band Heavens Gate. Odločitev, da Eloy nadaljujejo kot duet je padla zaradi novih snemalnih možnosti, ki so jih ponujale moderne tehnologije. Ostale člane zasedbe so med snemanjem nadomestili bobnarski emulator in glasbeni računalniki.

Leta 1988 izdajo album "Ra", kateri izide pri novoustanovljeni založbi SPV. Album je predstavljen v živo tudi na televizijski oddaji. Leta 1991 izdajo "Rarities", zbirko singlov in redkih skladb. Leta 1992 sledi album "Destination" na katerem ponovno sodeluje basist Klaus-Peter Matziol. Tako "Ra" kot "Destination" sta v Nemčiji zabeležila lep komercialni uspeh, čeprav Eloy niso več dosegali nekdanje visoke artistične ravni. Leta 1993 izdajo "Chronicles I", prvi del na novo odigrane zbirke njihovih najboljših del. Leta 1994 založba EMI izda "The Best of Eloy Vol. I", ki vsebuje podnaslov "Early Days" in obsega dela iz obdobja 1972-1975. Leta 1994 izide "Chronicles II". Sledi album "The Tides Return Forever" (1994), ki je zvokovno ponovno bližje njihovim najboljšim albumom in skupina opravi nekaj uspešnih koncertnih nastopov po Nemčiji. Aprila 1995 je ustanovljen prvi uradni Eloy fan klub. V tem času Klaus-Peter Matziol ponovno postane stalni član skupine. Njihova turneja leta 1995 je popolnoma razprodana. Leta 1996 založba EMI izda "The Best Of Eloy Vol. II", katera vsebuje njihova dela iz "zlatega obdobja", se pravi od 1976 do 1979. Leta 1998 izdajo album "Ocean 2", ki je konceptualno nadaljevanje njihovega najbolj priljubljenega albuma "Ocean". Z njim se Eloy ponovno močno približajo nekdanjim visokim space rockovskim standardom in krog je na nek način zaključen. Leta 1999 se EMI odloči, da bo ponovno izdala vse njihove albume, ki so izšli pri tej založbi. Trenutno je skupina že več let neaktivna saj se je Frank popolnoma vživel v producentsko delo z drugimi skupinami, a upanje na ponovno združitev še vedno tli v vseh zvestih privržencih, če ne prej, ko bo 40. obletnica skupine.

Peter Podbrežnik