Electric Light Orchestra, znani tudi po okrajšavi ELO, so bili popularna rockovska skupina iz Birminghama (Velika Britanija), katera je v obdobju od 1971 do 1986 izdala enajst albumov in še en album v letu 2001. ELO so bili idejni otrok pevca in kitarista Roya Wooda ter njegovo kreativno vozilo, ki bi uresničevalo njegove težnje po ustvarjanju pop skladb s poudarkom na orkestralnih elementih značilnih za klasično glasbo. Kljub temu je usmeritev skupine takoj po njihovem prvencu narekoval pevec in kitarist Jeff Lynne. Slednji je po izidu prvenca napisal prav vse ELO kompozicije. Prav tako je bil producent vseh njihovih albumov.

Prve uspehe so ELO doživeli v ZDA, kjer so jih mediji označili za "angleške korenjake z velikimi violinami". Kmalu zatem so si pridobili kultni status ter številne privržence po vsem svetu, kljub temu, da so bili britanski kritiki pogosto vse prej kot navdušeni nad njimi. Njihov menedžer je postal Don Arden, oče Sharon Osbourne.

Do sredine 70-ih so postali ena komercialno najuspešnejših skupin v glasbenem svetu. V obdobju od leta 1972 do 1986 so dosegli več uvrstitev med 40 najvišje uvrščenih hit singlov, tako na britanskih kot ameriških glasbenih lestvicah, kot katerakoli druga skupina iz tega časovnega obdobja. Tja so se uvrstili kar 46-krat. Skupina je prav tako dosegla dvajset uvrstitev na lestvico 20-ih najvišje uvrščenih britanskih singlov ter petnajst uvrstitev na ameriško glasbeno lestvico najbolj uspešnih singlov. Skupina prav tako drži rekord, kar se tiče skupnega števila uvrstitev njihovih singlov na ameriško Billboardovo glasbeno lestvico 40-ih najvišje uvrščenih singlov v kategoriji za izvajalca, katerega hit single ni na lestvici nikoli osvojil prvega mesta.

ELO so obenem prejeli 21 nagrad s strani ameriške glasbene industrije ter 38 nagrad s strani britanske glasbene industrije.

Rojstvo skupine

Konec 60-ih je Roy Wood, kitarist, pevec in komponist skupine The Move, dobil idejo, da bi ustanovil skupino, katera bi v svoji glasbi uporabljala čelo, violine, rogove in pihala. Ti inštrumenti bi njihovi glasbi dali klasičen zvok in bi tako rock glasbo popeljali v popolnoma nove razsežnosti. Jeff Lynne, vodja birminghamske skupine The Idle Race, je bil navdušen nad tem konceptom. Januarja 1970, ko je Carl Wayne zapustil The Move, je Lynne sprejel naslednjo Woodovo ponudbo, da se pridruži skupini pod pogojem, da svojo energijo popolnoma vložita v nov projekt.

12. julija 1970, ko je Wood dodal orkestralne aranžmaje čelotov na Lynnovo stvaritev, katera je bila prvotno mišljena kot B-stran The Move singla, je novi koncept postal stvarnost. Tako je "10538 Overture" postala prva ELO skladba v njihovi zgodovini. Da bi lahko izdatno financirala nastajajoči projekt sta oba glasbenika v tem času, ko sta že ustvarjala kompleksne ELO kompozicije, izdala še nekaj zaključnih The Move albumov. Istoimenski ELO prvenec je izšel leta 1971 (v ZDA je izšel leta 1972 pod imenom "No Answer"). "10538 Overture" se je uvrstil na britansko lestvico desetih najviše uvrščenih hitov.

Kljub temu so že takoj po izidu prvenca začela med Woodom in Lynneom na površja prihajati številna nesoglasja, predvsem zaradi problemov okrog menedžmenta. Med snemanjem njihovega drugega albuma je Wood izgubil živce ter zapustil skupino. S seboj je vzel še čelista Hugha McDowella ter igralca roga Billa Hunta. Skupaj so nato ustanovili skupino Wizzard. Kljub napovedim večine glasbenih medijev, da bo band brez Wooda, ki je do tedaj veljal za osrednjo kreativno in gonilno silo skupine, razpadel, je Lynne trdno prijel vajeti v svoje roke ter od tedaj postal nesporni vodja skupine. Z njim je ostal še Bev Bevan na bobnih, prišli pa so Richard Tandy na moog sintesizerju, Mike de Albuquerque na basu, Mike Edwards ter Colin Walker na čelih ter Wilfred Gibson, kateri je na violini zamenjal Stevea Woolama.

Nova zasedba je leta 1972 izvedla svoje prvi nastop na znamenitem Reading festivalu. Magnetne ploščice Barcusa Berrya so godalnemu triu skupine omogočile, da je lahko neovirano plesal po odru. Skupina je leta 1973 izdala svoj drugi album, "ELO 2". Ta album jim je navrgel prvi ameriški hit. To je bila popolnoma prevetrena in visoko eksperimentalna verzija klasike Chucka Berrya "Roll Over Beethoven". ELO so se tedaj tudi prvič pojavili na neki ameriški glasbeni oddaji.

Med snemanjem tretjega albuma sta se poslovila Gibson in Walker. Mik Kaminski se je pridružil kot violinist medtem, ko je preostali čelist Edwards dokončal čelo delnice preden se je McDowell iz Wizzard vrnil nazaj k ELO. Rezultat je bil album "On the Third Day", kateri je izšel proti koncu leta 1973 in kateri velja za enega izmed njihovih najbolj progresivno rockovsko zvenečih albumov. Ameriška verzija je vsebovala hit "Showdown".

Globalni uspeh

Za njihov četrti album, "Eldorado, A Symphony" (1974), ambiciozen in prog rockovsko usmerjen konceptualni album o sanjah, se je Lynneu končno posrečilo najeti orkester ter zbor in nehati s studijskimi nasnemavanji posameznih godal. V skupino je tedaj prišel še Louis Clark, ki je postal osrednji godalni aranžer. Prvi single z albuma, "Can't Get It Out Of My Head", je postal njihov prvi ameriški hit, ki se je uvrstil na Billboardovo lestvico 10-ih najviše uvrščenih singlov. Medtem je "Eldorado, A Symphony" postal njihov prvi album, ki je dosegel zlato naklado.

Po izidu "Eldorado, A Symphony" sta basist in pevec Kelly Groucutt ter čelist Melvyn Gale zamenjala de Albuquerqueja ter Edwardsa. Zasedba se je s tem postopno stabilizirala, zlasti ko so se prešli k radijskim postajam bolj dostopni zvokovni usmeritvi. Leta 1975 so izdali "Face the Music", ki je navrgel dva hit singla, "Evil Woman" ter "Strange Magic". Otvoritveni inštrumental "Fire On High", kateri je vseboval mešanico godal in energičnih akustičnih kitar, je doživel obširno predvajanje kot glasba za ozadje na TV oddaji CBS Sports Spectacular, čeprav večina gledalcev tedaj ni imela pojma od kod izvirajo posamezne skladbe. Danes je "Fire On High" standard na radijskih postajah, kjer vrtijo klasični rock.

ELO so do te stopnje že postali zelo uspešni in priljubljeni na območju ZDA, kjer so bili zvezdniška atrakcija tako na stadionih kot arenah, redno pa so se pojavljali tudi na ameriški TV oddaji The Midnight Special. Kljub temu so bili v domači Veliki Britaniji še vedno na široko spregledani. Vse to se je spremenilo z izidom njihovega šestega albuma, "A New World Record" (1976), ki se je tam uvrstil na lestvico 10-ih najviše uvrščenih albumov, enako tudi večina hit singlov z albuma kot so bili "Livin' Thing", "Telephone Line", "Rockaria!" ter "Do Ya". Slednja je bila izvirno The Move skladba.

"A New World Record" je dobil naslednika v še enem izjemno uspešnem albumu, kateri je doživel platinast status. To je bil dvojni LP "Out of the Blue", ki je izšel leta 1977. "Out of the Blue" je skupini navrgel hit single "Turn to Stone", "Sweet Talkin' Woman", "Mr. Blue Sky" ter "Wild West Hero". Vsak izmed njih je v Veliki Britaniji doživel status hita. Skupina se je nato odpravila na devet mesečno, 92-dnevno svetovno turnejo. Slednja je vsebovala megalomansko odrsko postavitev; zelo drag oder v obliki vesoljske ladje, naprave za ustvarjanje megle in številne laserje. V Ameriki so bili njihovi nastopi označeni z naslovom "The Big Night" in so bili največji v dotedanji zgodovini skupine z več kot 80.000 obiskovalci med nastopom v Clevelandu. Med pompozno turnejo z odrom v obliki vesoljske ladje so bili pogosto kritizirani zaradi občasne prikrite uporabe studijskih zapisov. Kljub nekaterim kritikam je The Big Night postala finančno najbolj donosna glasbena turneja tistega časa (1978). Skupina je prav tako igrala na Wembleyu, kjer je imela osem zaporednih razprodanih nastopov, kar je še en rekord tistega časa. Prvi izmed teh nastopov je bil posnet ter predvajan na TV, kasneje pa je izšel tudi na CD-ju ter DVD-ju.

Leta 1979 so izdali multi-platinasti album "Discovery" (ali "Disco? Very!", kot ga njihovi fani pogostokrat radi imenujejo). Čeprav je bil največji hit z albuma (in obenem največji hit v zgodovini ELO) hard rockerska skladba "Don't Bring Me Down", je bil album pogosto kritiziran zaradi svojih prevladujočih disko elementov. "Discovery" je skupini prinesel hite kot so "Shine A Little Love", "Last Train to London", "Confusion" ter "The Diary of Horace Wimp".

Čeprav po izidu "Discovery" ni sledila še ena turneja je skupina celoten album posnela v obliki videa. Glasbeni videi z "Discovery" so bili zadnje poglavje njihove klasične zasedbe s konca 70-ih. Ne dolgo po tem so se od skupine poslovili violinist Mik Kaminski ter oba čelista, Hugh McDowell in Melvyn Gale.

Electric Light Orchestra so leto 1979 končali kot finančno najuspešnejši izvajalec na tleh Velike Britanije. ELO so v tem času dosegli vrhunec svoje popularnosti, prodali na milijone albumov ter singlov in celo navdahnili popularnega ameriškega glasbenika Randya Newmana za njegovo ELO parodijo/posvetilno skladbo "The Story of a Rock and Roll Band", katera je izšla na albumu "Born Again".

Leta 1980 je Jeff Lynne prejel prošnjo, da naj napiše filmsko glasbo za glasbeni film Xanadu. Drugo polovico glasbe je napisal John Farrar, izvedla pa filmska zvezda Olivia Newton-John. Film je doživel precejšen neuspeh, toda njegova filmska glasba je naletela na odličen odziv ter celo dvakrat doživela platinast status. Album "Xanadu" je navrgel hit single tako s strani Newton-Johnove ("Magic" je dosegel prvo mesto v ZDA, uspešen je bil tudi "Suddenly" s Cliffom Richardom) kot ELO ("I'm Alive" je postal zlat, uspešna sta bila tudi "All Over The World" ter "Don't Walk Away"). Naslovna skladba, ki je bila izvedena s skupnim sodelovanjem Newton-Johnove ter ELO, je edina ELO skladba, ki se je v VB prebila na prvo mesto lestvice najviše uvrščenih singlov. Leta 1980 je prav tako izšla knjiga The Electric Light Orchestra Story, v kateri je Bev Bevan podal nekaj svojih spominov iz zgodnjih dni glasbene kariere z The Move ter ELO.

Leta 1981 se je zvok ELO ponovno spremenil. Rezultat je bil album "Time" s svojim znanstveno-fantastičnim konceptom, ki jih je za kratek čas spet približal njihovim zgodnjim, progresivno rockovskim albumom v stilu "Eldorado". Godalna sekcija se je tokrat umaknila stran medtem, ko so sintetizatorji prevzeli dominantno vlogo, kar je bil splošen glasbeni trend tistega časa. "Time" se je dva tedna obdržal na vrhu britanskih lestvic in je do zdaj zadnji ELO album, ki je na britanskih tleh dosegel platinasto naklado. Singli z albuma so bili "Hold on Tight", "Twilight", "The Way Life's Meant to Be", "Here Is the News" ter "Ticket to the Moon". Skupina se je odpravila na svojo zadnjo (do zdaj) svetovno turnejo, kjer je promovirala nov album. To je bila obenem prva ELO turneja brez čelistov v skupini, čeprav se je Mik Kaminski vrnil nazaj ter zaigral na svojo znamenito " plavo violino". Koncertno zasedbo so dopolnili še Louis Clark ter novinec Dave Morgan, ki je na sintetizatorjih odigral vse godalne sekcije ter "Fred the Robot", kateri je bil glas na "Prologue" ter "Epilogue".

Padec popularnosti

Jeff Lynne je "Time" želel naslediti z dvojnim albumom, toda založba CBS je onemogočila njegov načrt, češ da bi bil to predrag projekt. Relativno nizka prodaja albuma "Time" je gotovo prispevala k tej odločitvi. Novi album je tako izšel v obliki enojne izdaje pod imenom "Secret Messages" (1983). Številni posnetki iz snemanja albuma so kasneje izšli v obliki raznih antologij ali singlov. Izid albuma je spremljal cel kup slabih novic. Med njim ta, da ne bo nič s turnejo z albuma, da bo bobnar Bev Bevan igral bobne pri Black Sabbath ter, da je basist Kelly Groucutt zapustil skupino (Groucutt je kasneje tožil Jeffa Lynnea, Beva Bevana ter ELO menedžment zaradi izgubljenih bonitet; epilog so dosegli izven sodišča). Tedanja ugibanja fanov o razpadu skupine je Bev Bevan javno zavrgel. Čeprav se je "Secret Messages" ob izidu prebil na četrto mesto britanske lestvice, je kmalu zatem izpadel z lestvice. Prav tako ni navrgel nobenih hit singlov ter doživel hladen odziv s strani medijev.

Leta 1984 je Bevan izrazil željo, da se za dlje časa pridruži Black Sabbath. V tem času sta Lynne in Tandy snemala skladbe za glasbeno podlago filma Electric Dreams. Ta glasba je kasneje izšla pod imenom Jeffa Lynnea. Po odhodu Groucutta je veljalo, da je z ELO konec. Kljub temu je bil Lynne s pogodbo obvezan, da posname še en ELO album.

Lynne, Bevan in Tandy so se leta 1985 kot trio vrnili v studio (skupaj s Christianom Schneiderjem kot saksofonistom na nekaterih skladbah), da bi posneli še poslednji ELO album iz 20. stoletja. Tako je leta 1986 izšel "Balance of Power". Čeprav je single "Calling America" doživel uvrstitev med 30 najviše uvrščenih singlov v Veliki Britaniji (28. mesto na lestvici), so ostali singli z albuma pogoreli pri tem, da bi se uvrstili na lestvico. Album ni vseboval godal; te so ponovno nadomestili sintetizatorji, katere je tokrat odigral Tandy. Album je prav tako izšel brez zaščitnega ELO logota, ki se je pojavil na vsakem njihovem albumu od leta 1976 naprej.

Lynne je skupaj s sedem člansko zasedbo, ki ga je spremljala že med "Time" turnejo (brez Freda ter z Martinom Smithom namesto Groucutta na basu), odigral nekaj ELO nastopov v letu 1986. Skupaj z ameriškimi nastopi na prizoriščih American Bandstand, Solid Gold ter Disneyland, so ELO nastopili tudi v Angliji ter Nemčiji. Med nastopi te turneje je bil tudi poseben karitativni koncert pod imenom Heartbeat (organizator je bil Bevan) v domačem mestu ELO-Birminghamu ter zadnji nastop skupine v Stuttgartu (za zdaj). Uvid v Lynnovo prihodnost je prišel na plan, ko se je v dodatku med karitativnim nastopom, na odru pojavil George Harrison. Skupini se je pridružil za zaključni zvezdniški jam na "Johnny B. Goode".

V naslednjih dveh letih ni bilo nobenih vesti o statusu skupine. V tem času je bil Lynne producent Harrisonovega albuma "Cloud Nine" nato pa sta skupaj postala člana zvezdniške zasedbe Traveling Wilburys (v njej so bili še Roy Orbison, Bob Dylan ter Tom Petty). Z njo je Lynne izdal njihov prvi album "Traveling Wilburys Vol. 1". Bevan je leta 1988 pristopil do Lynnea s prošnjo, da bi skupaj posnela novi ELO album. Toda Lynne ni izkazal nobenega zanimanja in skupina je tako formalno razpadla.

ELO Part II

Bev Bevan je v tem času ustanovil svojo lastno verzijo ELO, katero je poimenoval ELO Part II. V njej razen Louisa Clarka ni bilo nobenega nekdanjega ELO člana. ELO Part II so leta 1990 izdali svoj prvenec "Electric Light Orchestra Part Two". Med njihovo prvo turnejo, leta 1991, so se jim pridružili Mik Kaminski, Kelly Groucutt ter Hugh McDowell. Slednji je skupino zapustil po koncu turneje. Bevan, Groucutt, Kaminski ter Clark so leta 1994 posneli njihov drug album "Moment Of Truth" ter imeli intenzivne turneje vse do leta 1999. Bevan se je leta 1999 upokojil iz zasedbe. Nato je leta 2000 prodal Jeffu Lynneu vse svoje pravice do uporabe imena ELO. Preostali člani medtem nadaljujejo s turnejami in snemanjem nove glasbe pod imenom The Orchestra.

Ponovno vstajenje v letu 2000

Lynneova vrnitev z ELO se je začela v letu 2000 z izdajo "Flashback", posebne retrospektive v obliki škatle. Slednja je vsebovala tri CD-je na novo izdanih skladb ter kopico redkih in nedokončanih del, med njimi tudi novo verzijo "Xanadu", edinega ELO hita, kateri se je kdaj uvrstil na prvo mesto britanske glasbene lestvice.

Leta 2001 je izšel "Zoom", prvi ELO album po letu 1986. Čeprav je izšel pod imenom ELO, je bil na njem poleg Lynnea od nekdanjih članov skupine samo še Richard Tandy. Pa še ta je sodeloval samo na eni skladbi. "Zoom" je imel bolj organski zvok, z manj poudarka na godalnih aranžmajih in elektronskih efektih. Med gostujočimi glasbeniki sta bila nekdanja Beatla Ringo Starr ter George Harrison. Po izidu albuma je Lynne obnovil skupino s popolnoma novimi člani, med njimi s svojo tedanjo družico in nekdanjo manekenko Rosie Vela (katera je leta 1986 izdala svoj lasten album "Zazu"), ter oznanil, da se bodo ELO ponovno odpravili na svetovno turnejo. Nekdanji ELO član Richard Tandy se je skupini pridružil za kratek čas. To se je zgodilo med dvema televizijskima nastopoma; v oddaji VH1 Storytellers ter na PBS koncertu, posnetemu za eno izmed postaj CBS. Posnetek s slednjega nastopa je kasneje v obliki DVD-ja izšel kot "Zoom Tour Live". Načrtovana turneja je bila sredi avgusta 2001 nepričakovano odpovedana. To se je zgodilo zaradi številnih neznanih vzrokov. Turneja nato ni bila na novo napovedana, menda zaradi pomanjkanja interesa in slabe prodaje vstopnic.

Založbi EMI ter Epic/Legacy sta med leti 2001-07 ponovno izdali večino ELO diskografije. Med ponovno izdanimi skladbami so bile tudi prej neizdane stvaritve in demoti. Med njimi tudi novi single "Surrender", ki se je pojavil na britanski lestvici na 81. mestu, okrog 30 let po tem, ko je bil leta 1976 ustvarjen.

V zadnjih letih so izšla številna glasbena posvetila tej legendarni skupini. Med njimi izstopa poseben projekt posvečen ELO, L.E.O.. Slednji vsebuje originalne stvaritve, katere so ustvarili privrženci Lynneovega unikatnega orkestralnega zvoka. Ameriški glasbenik Bleu je skupaj zbral različne glasbenike, ki so leta 2007 posneli to posvetilo. Andy Sturmer, član z zvokovnimi elementi ELO, Queen in The Beatles navdahnjene zasedbe Jellyfish, je prispeval ideje in pomagal pri pisanju glasbe za ta projekt. Skladbe so napisane v stilu značilnem za Lynnea in posnemajo za ELO značilno orkestracijo in produkcijo.

Akutalne izdaje

Čeprav za zdaj ni novic o novih ELO projektih, je bila osrednja diskografija ponovno izdana skupaj s številnimi bonus skladbami. Na ponovno obdelavo za zdaj čakajo samo koncertni album "The Night the Light Went On (in Long Beach)", "ELO's Greatest Hits", "Xanadu", "Zoom" ter "ELO's Greatest Hits Live AKA Zoom Tour Live". Izgubljeni demo iz leta 1977 je bil 30 let kasneje dokončan in izdan. Ta Single je izšel 6. februarja pod imenom "Latitude 88 North", nahaja pa se tudi na ponovni izdaji "Out of the Blue".

Da bi še bolj vnovčili uspeh ponovnih izdaj je v Nemčiji in Veliki Britaniji nedavno izšla še ena ELO best of zbirka "Ticket to the Moon: The Very Best of Electric Light Orchestra Volume 2", katera je nasledila "All Over the World: The Very Best of Electric Light Orchestra".

Peter Podbrežnik