Dream Theater so v svetu sodobnega progresivnega rocka in metala naredili največ. Nekateri so njihovo glasbo pač tako poimenovali in zdi se, da je ta definicija precej primerna. Druga oznaka njihove glasbe pa je alternativa alternativi, kar je v določenih trenutkih še bolj na mestu. Vsi člani kvinteta Dream Theater so izredno nadarjeni in visoko glasbeno izobraženi glasbeniki. Začeli so v New Yorku v letu 1985 pod imenom Majesty. Sceno so presenetili z dobrimi demo posnetki, ki so napovedali originalen trans žanrski glasbeni pristop z elementi simfo in hard rocka, heavy metala, tehna, mainstreama in tradicionalne progresive iz 70-tih ter vplivi Pink Floyd, The Who, Rush, Queensryche, King Crimson in Genesis. Dream Theater so poiskali svoj izraz mimo trendovskega grunga in pop banalnosti z igranjem dinamičnih, bujnih in sočnih konceptualnih pesmi, ki so kazale usmerjenost k ustvarjanju stilno raznovrstnih in kompleksnih aranžmajev, odigranih s strastno muzikalnostjo. To osnovo so Dream Theater skozi dve desetletji na studijskih albumih, koncertnih ploščah in na številnih nastopih po vsem svetu, razvijali in nadgrajevali v izviren glasbeno lirični izraz, s katerim so si prislužili spoštovanje in občudovanje tako mainstream kot metalnih glasbenih kritikov in občinstva. S tem so si zagotovili mesto med najboljšimi in tržno uspešnimi predstavniki sodobnega progresivnega rocka. Konstantno odlični in prepoznavni so v senzibilnem ustvarjanju atmosferske ekspresije, teatralične silovitosti in menjave razpoloženj, organsko združenih s prvovrstnim obvladovanjem inštrumentov v bogato, dinamično zvočno strukturo. Hard rock pesmi so nekonvencionalno transformirane po dolžini in zgradbi v večplastne konceptualne glasbene drame, kjer zvoki klavirskega swinga priplešejo v viharno grmenje kitar in tolkal, da bi se naslednji trenutek pomirjeni zlili s kristalno čistimi vokali v arhetipsko pop melodijo. In kar je pomembno, glavni odliki Dream Theater - izredna pripovedniška moč in perfekcionistično muziciranje - učinkujeta najmočneje prav v živo. Koncerti so tako kmalu postali osnova mitologije Dream Theater in so poleg 'klasične' publike pritegnili fanovsko občinstvo, ki pozna sleherni zvok kitar, se grebe za vsako trzalico, palčko in kar je še podobnih artefaktov ter lansira po globalni računalniški mreži še tako obskuren podatek o bendu.

V letu 1989 so za založbo MCA posneli prvo ploščo When Dream And Day Unite, vendar kljub solidni glasbi plošča ni bila preveč uspešna. Zato pa je druga Images And Words mnogo bolj zrela kot prvenec tudi po zaslugi pevca Jamesa La Brieja, ki je zamenjal prvotnega Charlieja Dominicija in je v skupini še danes. Zamenjali so tudi managersko službo kot tudi založbo. Dolga leta so snemali za Atlantic, zanje pa so skrbeli isti ljudje kot za skupino Iron Maiden. Skupina Dream Theater si je že po prvih tržno dostopnejših izdajah When Dream And Day Unite (1989) in Images And Words (1992) zagotovila bazo občudovalcev dobesedno na vsakem koščku sveta; po množičnosti in zagretosti izstopata Japonska in Italija. Feni Dream Theater so znani po nepreklicni zvestobi bendu in aktivizmu. Čeprav je svet pop rock ikon in idolatrije navajen vsega čudnega, pa je ravno ta zveza med Dream Theater in njihovimi feni ena najbolj nenavadnih in zgled lojalnosti, ki traja od začetka. "Sam sem velik fen Dream Theater," se smeji Mike Portnoy, "redno in zelo pozorno spremljam vse spletne strani o nas." Nadaljevali so z zelo uspešnim albumom Awake (1994). V bendovi historiografiji pomeni korak naprej v artikulaciji prepoznavnega zvoka in prinaša dolge, provokativne zgodbe - pesmi, ki magično zaživijo na koncertnem prizorišču. Leta 1995 so si Dream Theater dali duška s hipnotičnim v živo posnetim EP-jem, ki poleg naslovne pesmi A Change Of Seasons vključuje tudi 23 minut dolg zgodovinski izsek materiala, posnetega na njihovem legendarnem Uncovered tribute nastopu v Ronnie Scotts' Jazz Clubu januarja 1995 v Londonu. Prav ti koncertni posnetki preigravanj pesmi bendovih glasbenih idolov od Eltona Johna (bili so predskupina na njegovih velikih koncertih po Evropi), Pink Floyd do Genesis, osvetljujejo tudi raznoličnost vplivov, ki so sooblikovali kariero Dream Theater. "Vedno smo radi počeli stvari za svoja srca in ne le za denarnice," komentira Mike. Dream Theater so ponovno zablesteli na studijskem albumu Falling Into Infinity (1997), ki je požel največje navdušenje v dotedanjem delu skupine in mnogi poučeni glasbeni kritiki so ga izbrali za ploščo leta, po zaslugi sožitja literarnih besedil in razvejano baročnih, kompliciranih aranžmajev. Fantastičen odziv in uspeh koncertne turneje, ki je sledila, sta navdihnila skupino, da je po desetletju delovanja in bogatem repertoarju izdala dvojni, v živo posneti album Once In A Livetime (1998) ter video kaseto Five Years In A Livetime. "To je bilo dejanje ljubezni," pravi Mike, "edini način, da lahko razumeš in izkusiš Dream Theater je naš koncert - to je vse, kar bend je! Izgleda, da publiko poleg uživanja v našem igranju instrumentov najbolj pritegne tudi sodelovanje v druščini, ekskluzivnem klubu naših fanatičnih fenov. Naše občinstvo ni bilo nikoli povsem enotno in navadno; del so ortodoksni feni, ki nas spremljajo na več zaporednih koncertih ali kar na celi turneji, poznajo sleherno listo izvajanih pesmi in vsak odtenek naše glasbe. Seveda smo še vedno na mnogih tržiščih zelo 'underground' in ne 'mainstream' udomačeno ime, toda za naše fene smo mi edino kar velja!?"

Malokdo lahko zveni tako kot Dream Theater, če lahko kaj podobnega sploh najdete v sodobnem rocku. Njihov elastični pristop k pisanju skladb jih mnogokrat zapelje na rob glasbenega kaosa, vendar vsakokrat nekako najdejo izhod in se nato okopljejo v solidnih rokerskih aranžmajih. Malo je takih, ki bi si upali storiti kaj podobnega. Dream Theater danes delujejo v zasedbi: kitarist John Petrucci, basist John Myung, pevec James La Brie, bobnar Mike Portnoy ter klaviaturist Jordan Rudess, ki je pred leti nadomestil Dereka Sheriniana, ta pa pred njim Kevina Moorea. Dream Theater je zagotovo edina skupina, ki glasbene stile razdira načrtno, da bi kasneje sestavila nekaj popolnoma novega. Njihova provokativna glasba je sestavljena iz hard rocka, progresivnega metala in posebne vrste artizma. Leta 1992 so Dream Theater naenkrat osvojili svetovne odre, mladino in celo MTV. V nasprotju z uveljavljenim grungeom so ponudili nekaj, česar ni bilo v rocku slišati več kot deset let, seveda na svoj način. Tisti poslušalci, ki jim grunge ni bil preveč všeč, so se radi obesili na Dream Theater kot na nosilce pogumnega glasbenega in življenjskega sloga, ki vsebuje prej naštete elemente. Dream Theater imajo veliko prednost seveda v tem, da rušijo desetletja stare okvire heavy metala in jih nadomeščajo z glasbenimi oblikami, ki poslušalca silijo k premišljevanju in poglobljenem uživanju v njihovi glasbi.

Jernej Vene