The Doors, ena izmed ameriških najbolj influentnih in kontroverznih rock skupin šestdesetih let, je bila ustanovljena v Los Angelesu, in sicer njena glavna ustanovitelja sta bila pevec Jim Morrison in klaviaturist Ray Manzarek. Tedanja študenta Univerze v Kaliforniji (UCLA) sta k sodelovanju povabila kitarista Robbyja Kreagerja in bobnarja Johna Densmorja, ki ju je Ray spoznal na enem izmed meditacijskih tečajev. Skupina ni nikoli dodala pravega bassista. Kot nadomestek so uporabljali Manzarekove klaviature in Morrisonov globoki glas, kar jih je naredilo še bol nenavadne za tisti čas. Idejo za ime The Doors so dobili po naslovu knjige Aldousa Huxleyja The Doors of Perception (Vrata zaznavanja), ki pa si je naslov izposodil v eni od pesmi Williama Blaka: "Ko bomo očistili vrata zaznavanja, bodo stvari postale takšne, kot v resnici so – neskončne."

Leta 1966 se pridružijo založbi Elektra Records in v njihovem okrilju leta 1967 izdajo svoj prvi album The Doors na katerem je njihov največji hit Light My Fire po katerem jih še danes prepozna vsak. Njihova glasba, ki je neka mešanica rocka, jazza, popa, latina in bluesa, je bila za tisti čas nekaj čisto novega, zato je skupina hitro pridobivala na prepoznavnosti in tako je kmalu postala najbolj priljubljena rock skupina vseh časov. Na zalogi jim je ostalo dovolj materiala, tako da istega leta izdajo njihov drugi album Strange Days, ki je prav tako požel velik uspeh. Kljub temu, da sta jih prva dva albuma postavila na vrh ameriške lestvice, sta na njih zgrnila tudi obilico stresa, ko je publika pričela zahtevati novo dozo glasbe. Ker jim je za tretji album zmanjkalo materiala, so se morali zapreti v studio in na silo sproducirati nov album, ki pa je po kvaliteti vsekakor slabši kot prva dva. Waiting For The Sun je močno razočaral pričakovanja oboževalcev, saj je v primerjavi s prvencema veliko bolj komercialen. Kot da stvari niso že tako uhajale iz rok, pa je Morrisonov alkoholizem in zloraba drog z uspehom skupine vse bol naraščal. Njihovi koncerti so bili v znamenju izgredov in blaznosti, leta 1969 pa je, na še enem izmed njihovih množično obiskanih koncertov, Morrison šel čez vse meje. Občinstvo je zmerjal in ga pozival k uporu, na koncu pa naj bi se tudi javno razgalil. Njegovo početje pa ni ostalo nekaznovano, saj je mesto Miami, kjer se je koncert odvijal, izdalo zaporni nalog za Morrisona, v katerem ga je obtožilo nespodobnosti na javnem mestu, bogokletnosti ter pijanosti. Vsi nastopi skupine so bili od tega trenutka naprej odpovedani, saj so se vsi bali, da bi se situacija ponovila. Ker pa je moral Morrison večino časa prebiti na sodišču, je vajeti v svoje roke začel prevzemati njihov producent in pa kitarist Robby Krieger. To je vsekakor najbolj vidno na njihovem četrtem albumu The Soft Parade, ki ga krasijo za The Doors netipični orkestrski vložki. Za marsikoga je bilo to razočaranje, vendar grenak priokus fantje hitro popravijo z izdajo petega albuma Morrison Hotel in kasneje zadnjega L.A. Woman na katerem se držijo striktnega trdega rocka in hladnega bluesa. 

Med snemanjem zadnjega albuma se Morrison odloči odpotovati iz puste Amerike v deželo umetnikov Pariz, kjer se njegova kariera žalostno zaključi s smrtjo. Trije preostali bojevniki poskušajo nadaljevati pot brez njega in tako nastaneta albuma Other Voices in Full Circle, ki se spuščata v bolj jazz vode, vendar brez karizmatičnega Jima je bil ves trud zaman. Omembe vreden je še album An American Player, ki je neke vrste Morrisonov solo projekt, vendar ga na žalost ni imel možnosti dokončati, so pa to zanj storili njegovi trije tovariši leta 1978. Poseben je zaradi recitirane Jimove poezije s podlago tipične The Doors glasbe (čeprav si je Morrison za podlago želel klasične glasbe), vendar je to nekaj po čemer je Morrison hrepenel že od samega začetka. 

Danes The Doors še vedno zasedajo koncertne odre in sicer jih prepoznamo pod imenom Riders On The Storm v zasedbi Manzarek, Krieger in menjajoči se frontman, od leta 2002 do danes so to vlogo opravljali Ian Astbury, Bret Scallions, Miljenko Matijević in Dave Brock.

Mojca Perdih