Znameniti "Letnik 48" se je rodil v Ljubljani, kjer je pri šestih letih začel igrati violino. Pri sedmih se je lotil orglic. Po modelarski in športni karieri ga je zagrabila popularna glasba (Elvis Presley, The Beatles, nato pa še Bob Dylan so ga najbolj navdihnili) in zato je s šestnajstimi poprijel tudi za kitaro. V zadnjem letniku gimnazije je že imel svoj ansambel HELIONI, v katerem sta se brusila tudi Jernej Jung in JANEZ BONČINA – BENČ. Sredi prvega letnika filozofske fakultete Tomaž Domicelj je pobrel šila in kopita in šel s kitaro na rami v meko pop glasbe – Veliko Britanijo. Tam je doživel najbujnejše obdobje, poletje 1967. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nadaljeval študij angleščine in slovenščine, hkrati pa začel s samostojno, kantavtorsko "protestniško" – kariero. Akustična (tudi že 12-strunska) kitara, orglice za vratom in lastne ter nekatere prevedene izpovedne, angažirane, protivojne pesmi. In, seveda, dooooolgi lasje. To je bil nekaj let njegov zaščitni znak.
V začetku 70. let je bil gost na večini jugoslovanskih rockovskih festivalov, hkrati s tem pa je ustvarjal tudi popevke. Leta 1970 je Alfi Nipič na Mladinskem festivalu v Ljubljani pel Tomaževo "Zbogom, sin". Leta 1971 pa je na taistem, drugem festivalu, Tomaž že pobral nagrado s pesmijo "Stara mama". Sledili so nastopi in koncerti v Italiji, Avstriji, Bolgariji, Nemčiji in prve male plošče, potem pa leta 1975 veliki met na Slovenski popevki – skladba "Danes bo srečen dan". Konec leta 1977 je izšel prvi Tomažev album, posnet na koncertni turneji, Tomaž v Živo, ki naj bi kmalu doživel ponatis, v dvojnem CD formatu). Leto 1978 je prineslo še eno prelomnico – skladbo Jamajka in prvo nagrado strokovne žirije na Slovenski popevki. Leta 1979 je prejel prvo nagrado občinstva za pesem "Avtomat".
Na drugem (prvem studijskem) Tomaževem albumu "48" je posneta tudi pesem "Slovenskega naroda sin", ki se je v nekaj letih tako prijela, da je takorekoč postala ne samo ponarodela, temveč v številnih inačicah kar ljudska. "To je največ, kar lahko še za življenja doseže nek glasbenik", pravi Tomaž. V glasbeni zgodovini je takih primerov malo, morda je še najbolj znan Woody Guthrie, ki je napisal pesem "This Land Is My Land".
Če smo že pri Woodyju – Tomaž Domicelj je prevedel njegovo avtobiografijo "Zapisan slavi" (Bound For Glory). Nato pa še biografije Bob Dylana, The Beatles in Elvis Presleya.
Sledili so album "Ženska, ženske, ženski", "Kratke domače" in "Brez zavor". Aprila 1985 je Tomaž Domicelj odšel v London, kjer je služboval v slovenski redakciji radia BBC (BBC world service) do oktobra 1992. Po vrnitvi v samostojno Slovenijo je ustanovil svoje podjetje, založbo in distribucijsko hišo DOTS Records, povezano z istoimensko trgovino in prvo potujočo glasbeno prodajalno pri nas. Hkrati je začel po mnogih letih spet stalno nastopati. V triu, imenovanem Projekt Triglav (Jani Lah – bas kitara, Andrej Hribar – bobni), je posnel en maxi single in en album, samostojno pa objavil album "Človek v ogledalu" (1993).
Nastopi po vsej Sloveniji in na televiziji so se nadaljevali spet na festivalih (Orion, Slovenska popevka, LENT, Piše se leto, Narečna popevka, Melodije morja in sonca). Večino albumov je izdal v CD obliki, vsi pa poznamo njegove uspešnice "Na planini je živel", "Kamionar", "Gospod direktor", "Učilna zidana", "Kam so šle vse rožice", "Irena lahko noč", "S-si-Simona", "Življenje je lepo", "Ker te nima rad", "Hondoidi", "Špricer blues" To so skladbe, ki še danes predstavljajo okostje Domiceljevih nastopov – pa še kakšnih 50 povrhu, ki si jih izbere izmed 300 doslej napisanih in objavljenih. Sredi leta 2006 se je spet oglasil s ploščo Zb(i)rka z Vrha.

Jernej Vene