Skupina iz Los Angelesa je bila zvarek želja pevca Dona Dokkena. Producent Nemcev Scorpions Dieter Dierks je njegove glasovne kvalitete slišal pri snemanju plošče Scorpions Blackout leta 1982. Studijske ure, ki so ostale neuporabljene, je Dierks namenil Dokkenu, slednji pa jih je porabil za snemanje demo posnetkov. Založba Carrere je bila zadovoljna z grobim izdelkom, Dokken je tako prišel do pogodbe za izdajo prvenca. Ob njem so v začetku igrali kitarist George Lynch, basist Juan Croucier (pozneje je ustanovil skupino Ratt, nasledil ga je Jeff Pilson) ter bobnar Mick Brown. V osnovi je glasba Dokken intimno zlitje hard rocka, melodij in posebne atmosfere. Ravno to so opazili pri založbi Elektra, Dokken so prestopili k njim in na novo posneli material za prvenec Breaking the chains. Plošča je dosegla nižji del Billboardove lestvice. Od takrat so imeli Dokken na razpolago znatno večji proračun za snemanje plošč, založba pa jim je priskrbela producente Michalea Wagenerja, Toma Wermana, Roya Thomasa Bakerja ter Geoffa Workmana. Z njimi so sodelovali na naslednjih treh odličnih studijskih ploščah (Tooth and nail (1984), Under lock and key (1986) in Back for the attack (1987). Po živi plošči Beast from the east (1988), ki so jo posneli na Japonskem, so nesoglasja med Dokkenom in Lynchem pripeljala skupino do bridkega, a na srečo začasnega konca. Don Dokken je leta 1990 ob pomoči kitarista Europe Johna Noruma posnel solo ploščo Up from the ashes, George Lynch pa je ustanovil band Lynch Mob, ki je presenetil s prvima dvema ploščama Wicked Sensation (1990) in Lynch Mob (1992). Leta 1995 so se Dokken spet zbrali in posneli takrat malce neposrečen napol grungerski album Dysfunctional, nato živi akustični album One live night ter studijsko Shadow life (1997), nato pa je Lynch ponovno odšel. Leta 1999 je na solidno ploščo Erase the slate vskočil Reb Beach (Alice Cooper, Fiona, Winger, Whitesnake). Od takrat Don Dokken nikakor ne najde prave ekipe, čeprav se mi je zdela postava iz 2002 vsaj v živo na Dunaju zelo kompaktna (Dokken, basist Barry Sparks, bobnar Mick Brown in kitarist John Norum). Zadnji kitarist je Jon Levin, vendar Dokken z zadnjima dvema plošča Long Way Home (2002) in Hell to pay niti pod razno ne dosegajo veličin iz osemdesetih let.

Jernej Vene