The Dillinger Escape Plane (ali krajše kar DEP) so metalcoreovska zasedba, ki slovi po hitrosti in tehnični izpopolnjenosti vseh segmentov godbe, prav tako pa so znani kot intenzivna in srčno zveneča koncertna zasedba. Mathcore je podžanrska opredelitev, za to glasbeno zvrst pa so značilna diskordična kitarska preigravanja tehničnih riffov ter zapletene ritmične teksture, ki se prepletajo v precej dolgih glasbenih izdelkih. Ime je navdihnjeno kot posvetilo Johnu Dillingerju, razvpitemu nasilnežu in ameriškemu bančnemu roparju, ki je v času gospodarske krize kradel bogatim ter dajal revnim. Prav njemu so v zgodnejšem obdobju koncertnega ustvarjanja posvečali semple, duh Dillingerjeve karizme pa se je prikradel v osrčje DEP ustvarjalnega procesa že od prvih izdelkov dalje. Danes so očem privlačni zaradi s svetlobnimi efekti bogatimi koncerti, na katerih ne manjka niti pirotehnike, bruhanja ognja ter ostalih efektov.

Začetki (1996–1998)

Začetki DEP glasbenega ustvarjanja segajo v HC zasedbo Arcane, ko so glasbena kopja staknili vokalista Dimitri Minakakis in Brad McMahon, kitarista Ben Weinman in Derek Brantley, bobnar Chris Pennie ter basist Adam Doll. Pred skupino Arcane so Adam Doll, John Fulton ter Chris Pennie sodelovali že v zasedbah Samsara ter Malfactor (od 1992-1997). Dopolnjeni v zasedbi še z dolgoletnim prijateljem Tomom Apostolopoulosom ter kitaristom Benom Weinmanom skupina Arcane odide v studio ter posname demo pod imenom The Dillinger Escape Plan, ki ga kasneje izda založba Now Or Never Records tudi v CD obliki. Kmalu zatem Fulton zamenja Brantleya.

DEP že od samega začetka dalje žanjejo hvalo v HC krogih, hvala pa se opira na intenzivnost izvedb skladb. Razvpitost ne ostane neopažena, saj oko v smeri DEP vrže tudi založba Relapse Records, ki po pennsylvanskem koncertu z mladci sklene multi – albumsko pogodbo. Prvi EP za Relapse izide – Under The Running Board, nakar skupino zapusti Fulton.

Calculating Infinity (1999–2001)

EP z le tremi skladbami zasiti del glasbene lakote po DEP izdelku že leta 1999, nakar je čas za prvi dolgometražni album – Calculating Infinity. Pred snemanjem se basist Adam Doll zaplete v prometno nesrečo, zaradi katere je bil od prsi navzdol trajno ohromljen. Majhna neprevidnost ga, po tem, ko se spogne, da bi v avtu s tal pobral CD, po lažjem trku v zadnji del avta, sprevrže v pravcato kalvarijo. Da delo le ne bi zastalo poskrbi kitarist Weinman, ki posname poleg kitarskih pasaž tudi bas, v CD-ju pa med glavne zaslužne štejejo le Dolla.

Pred turnejo izvedejo avdicijo, na kateri se bivši član skupine Jesuit, Brian Benoit, pokaže za moža iz pravega testa za DEP. Basovsko praznino zapolni nekdanji M.O.D. basist Jeff Wood. Turneja je bila velik uspeh, nad ponujenim pa se navdušujejo mediji, publika in tudi bivši pevec skupine Faith No More, Mike Patton, ki fante vpraša ali bi odšli na turnejo skupaj z njegovim novim epicentrom glasbenega ustvarjanja, skupino Mr. Bungle. V tem času DEP dopolnijo odrski arsenal z vsemi drobnarijami, zaradi katerih so njihovi koncerti paša za oči in ne samo paša za okrvavljena ušesa. Po večmesečni turneji, katere vrhunec je bil tudi nastop na Warped Touru ter Marc Metal Meltdownu, se poti med fanti in Woodom ločijo, saj se Wood začne intenzivno posvečati svojemu novemu projektu – skupini Shat. Bas vzame v roke Liam Wilson, basist skupine Starkweather.

Leta 2000 založniki ponovno izdajo istoimenski album, na katerega vključijo še dodatne skladbe. Malce kasneje iz skupine izstopi še Minakakis.

Irony Is a Dead Scene (2002–2003)
Ker so ostali brez vokalista, so se odločili poiskati kar se da primerno, če ne že boljšo zamenjavo za Minakakisa. Iskanje preraste v vsedržavni projekt na spletni strani, "štih proba" za pogumne pa je bila skladba '43% Burnt', na katero so morali pogumneži nasneti svoje lastne vokalne linije.

Medtem za mikrofon poprime kar nekaj prijateljev: med njimi Sean Ingram iz skupine Coalesce ter tudi sam Mike Patton, ki s fanti posname EP. Pravzaprav je bilo sodelovanje s Pattonom začrtano že pred samim načrtom odkritja novega razpoznavnega grla DEP. EP posnamejo in nato fantje odidejo na novo turnejo z Minakakisovo zamenjavo – Gregom Puciatom.

27. avgusta 2002 izide nov studijski izdelek – album Irony Is A Dead Scene, na katerem sodelujejo Weinman, Pennie, Benoit, Wilson in Mike Patton, bivši basist Adam Doll pa pomaga s klaviaturami in sempli. To je bilo tudi zadnje sodelovanje Dolla s skupino. Četrti EP, na katerem so, med drugimi znizali tudi predelavo IDM umetnikov Aphex Twin, 'Come To Daddy', izide v omejeni nakladi le v vinilni obliki.

Miss Machine (2004–2005)

V drugi polovici leta 2001 se Dillingerji seznanijo z Gregom Puciatom, ki je bil eden izmed mnogih, ki so si želeli zasesti mikrofonsko pool pozicijo v bendu svojih sanj. Prepričal je z verodostojnima izvedbama cover verzije že omenjene '43% Burnt' ter z izdelkom, na katerem je predstavil svoj lastni pristop do materije. Navdušeni nad slišanim ga DEP pokličejo in Puciato jih očara tudi osebno – s svojo grozečo fizično navzočnostjo. Po dveh skupnih vajah je delo oddano v roke Puciatu. Prvi nastop se zgodi že na 2001 CMJ Music Festivalu v New Yorku, kmalu pa družno posnamejo tudi dve skladbi za Black Flag Tribute kompilacijo.

Leta 2003 za soundtrack filma Underworld prispevajo skladbo 'Baby's First Coffin', za G'N'R tribute album pa posnamejo še izvrstno predelavo komada 'My Michelle' – album Bring You To Your Knees izide 23. marca 2004.

20. julija izpolnijo obvezo do založbe Relapse ter izdajo prvenec s Puciatom – album Miss Machine, album pa se proda v več kot 12.000 izvodih že v prvem tednu, kar je tudi njihov največji tržni uspeh doslej. Občestvo DEP fanov pa se razcepi – eni menijo, da so se v imenu artizma oddaljili od prvotne začrtane glasbene poti, drugi pa jim pojejo hvalnice.
Po izidu kontroverzne plošče je čas za turnejo, na kateri ostanejo kar dve leti, odre pa obredejo s Slipknoti, System Of A Down, Megadeth ter drugimi. Trud pa terja tudi prve poškodbe: v drugi polovici 2004 se poškoduje kitarist Benoit, ki si poškoduje živec (brachial plexus neuritis) v levi roki, zaradi česar je bil igralno onesposobljen do leta 2005. na prazno mesto vstopi bivši član skupine Fenix*TX, James Love, ki odigra večino koncertov turneje 2004 – 2006. Leta 2005 so prisiljeni zapustiti Mustainov Gigantour, saj si Weinman malo pred tem poškoduje zapestje v avtomobilski nesreči.

Plagiarism (2005–2006)

Junija 2006 za iTunes izdajo ekskluzivni EP s predelavami, ki ga naslovijo Plagiarism. To ime je bilo izbrano zato, ker so med snemanjem šestih skladb stremeli k cilju čimvečjega verizma z že slišanimi skladbami na originalih. 'Like I Love You' je sprva izvajal Mike Patton, ki jo krstno izvede na novoletni večer leta 2002. Posneta verzija je bila tokrat v studiu zaupana Gregu Puciatu. Poleg EP-ja pa izide še njihov prvi DVD, ki dopolni opus Miss Machine z Miss Machine: The DVD. Poleti koncertirajo z AFI in Coheed And Cambria, že po štirih koncertnih nastopih s Coheedi pa Weinman, iz neznanih in nerazkritih razlogov, odleti domov. 4. avgust je tako prvi nastop, na katerem nastopijo v obliki kvarteta, tovrstno čast pa doživijo obiskovalci koncerta v Murat Theatru v Indianapolisu. Weinmanov odhod naj bi bil, po neuradnih poročanjih, posledica želje po tem, da bi si zdravstveno ter finančno rahlo opomogel ter se postavil na noge.
V drugi polovici leta 2006 posnamejo še skladbo, ki dopolni album We Reach: The Music Of The Melvins, ki je obenem tudi zadnji izdelek z dotedanjim bobnarjem Chrisom Penniem.

Ire Works (2007- )
The Dillinger Escape Plan so zaključili z delom na novi plošči Ire Works, ki jo je producentsko obrusil Steve Evetts v losangeleškem studiu Omen Room. Bobne posnamejo v Sonikwire Studijih v kalifornijskem mestecu Irvine. 15. junija skupina objavi naslov nove plošče, prav tako pa tudi dejstvo, da so prekinili sodelovanje s Chrisom, ki je sedaj član zasedbe Coheed And Cambria. Gil Sharone iz zasedbe Stolen Babies prevzame bobnarske dolžnosti za snemanje plošče, album pa izide 13. novembra 2007. med sumljivimi dejstvi je tudi odsotnost Briana Benoita. DEP zatrjujejo, da ga mesto v skupini čaka, do njegovega povratka pa praznino polni bivši član skupin Heads Will Roll in Capture The Flag, Jeff Tuttle.

DEP so:
• Greg Puciato – vokal (2001 – present)
• Ben Weinman – kitara (1997 – present)
• Jeff Tuttle – kitara (live, 2007 – present)
• Liam Wilson – bas (1999 – present)
• Gil Sharone – bobni in tolkala (2007 – present)

Bivši člani:

• Derek Brantley – kitara (1997)
• John Fulton – kitara (1997 – 1999)
• Adam Doll – bas (1997 - 1999), electronics (1999 – 2002)
• Jeff Wood – bas (live, 1999)
• Dimitri Minakakis – vokal (1997 – 2001)
• Brian Benoit – kitara (1999 – 2005)
• James Love – kitara (live, 2005 – 2006)
• Chris Pennie – bobni, tolkala (1997 – 2007)

Gostujoči glasbeniki:
• Mike Patton – vokal, tolkala (collaborated on Irony Is A Dead Scene)

DISKOGRAFIJA:

Studijski albumi:
• 1999: Calculating Infinity
• 2004: Miss Machine
• 2007: Ire Works

EP-ji in singli:
• 1997: The Dillinger Escape Plan (reissued in 2000)
• 1998: Under the Running Board
• 1998: Split with Nora
• 1999: Split with Drowningman
• 2002: Irony Is a Dead Scene
• 2003: Cursed, Unshaven and Misbehavin': Live Infinity
• 2004: Setting Fire To Sleeping Giants
• 2006: Plagiarism

Avtor: Sandi Sadar