Diamond Head je britanska skupina iz Stourbridgeja, ki je igrala pomembno vlogo v času heavy metalskega razcveta na prelomu iz sedemdeseta v osemdeseta, ko je po Otoku razgrajal tako imenovani novi val britanskega heavy metala (NWOBHM). Od začetka delovanja leta 1976 pa do konca svoje klasične ere v sredini osemdesetih jim je uspelo izdati tri studijske albume in med drugim igrati na slavnih festivalih v Readingu in Doningtonu. Čeprav nikoli niso dosegli uspehov sorodnih Iron Maidnov ali Def Leppardov, so med privrženci žanra še danes visoko čislani, da niso nikoli utonili v pozabo, pa se lahko zahvalijo tudi Metallici, ki jih stalno navaja kot enega največjih vplivov na svoje delovanje. Diamond Head v kadrovsko spremenjeni postavi (od originalnih članov je ostal samo še kitarist Brian Tatler) preigravajo še danes.

USTANOVITEV in PRVA LETA DELOVANJA (1976 – 1980)

Zgodba o skupini Diamond Head se je začela pisati sredi sedemdesetih, ko sta z ustvarjanjem avtorskega materiala pričela kitarist Brian Tatler in bobnar Duncan Scott. Tatler je imel steno v svoji sobi okrašeno s posterjem naslovnice albuma »Diamond Head« Phila Manzanere, ker se mu je ime zdelo dobro, ga je nadel še svoji novoustanovljeni skupini. Priredil je avdicijo za pevca, na kateri je bil izmed vseh šolskih prijateljev na koncu izbran Sean Harris, postavo pa je na mestu bas kitarista dopolnil še en Tatlerjev prijatelj iz otroštva, Colin Kimberley.

Skupina je svoj prvi demo posnetek posnela leta 1978 v studiju v Kidderminstru, služil pa je v promocijske namene, da bi lažje prišli do svojih prvih koncertov. Posnetek je bil uspešen, predstavil jih je kot velik potencial, tako jim je uspelo priti celo do mesta predskupine za AC/DC in Iron Maiden. S prehodom v osemdeseta so pri založbi Happy Face Music naposled izdali tudi svoj prvi uradni single Shoot Out The Lights, na katerem se je nahajala še skladba Helpless.

KLASIČNA LETA (1980 – 1984)

Nato so Diamond Head posneli svoj prvi dolgometražni album, ki pa mu (podobno kot Led Zeppelini svoji »štirki«) niso nadeli imena, izdali pa so ga z belo naslovnico, zato so ga nekateri poimenovali kar »The White Album«, čeprav je po otvoritveni skladbi še bolj znan pod imenom »Lightning To The Nations«. Sprva je izšlo zgolj 1000 kopij albuma, vsako je podpisal eden od članov benda. Ker je izšel v samozaložbi, so ga prodajali samo na koncertih in preko poštnih naročil. Na albumu se nahajajo prve prave bendove klasike, kot so Am I Evil?, The Prince, Sucking My Love. Skupina se je na prvencu predstavila s klasičnim heavy metalskim stilom, ki so mu bili zvesti celotno nadaljno kariero. V nasprotju z mnogimi primerljivimi skupinami svojega časa se tako niso nikoli oddaljevali od svojih klasičnorockovskih korenin.

Naslednji single iz Belega albuma Sweet and Innocent je vseboval še skladbo Streets of Gold, v tem času pa je bend pritegnil tudi že pozornost večjih založniških hiš, tako so se leta 1981 znašli pod okriljem založbe DHM Records, kjer je izšel single Waited Too Long / Plat It Loud. Sledil je izid dvanajst inčnega EP-ja s skladbami It's Electric, We Won't Be Back, Diamond Lights in I Don't Got.

Proti koncu leta so Diamond Head podpisali pogodob z založbo MCA Records, kjer so še pred izidom drugega albuma izdali dva nova singla, Four Cuts ter In The Heat Of The Night. Poleti 1982 je skupina igrala na slavnem Reading festivalu, posnetek njihovega nastopa pa je desetletje kasneje izšel kot del BBC-jeve serije koncertnih izdaj. Na festivalu so si oder delili s skupinami kot so Budgie, Iron Maiden, Michael Schenker Group in Y&T.

Drugi album »Borrowed Time« je izšel septembra 1982, za njegovo epsko naslovnico pa je poskrbel Rodney Matthews. Na britanski lestvici je izdelek prilezel do 24. mesta prodajanosti, sledila pa je 12-terminska koncertna turneja po Otoku, v sklopu katere so Diamond Head med drugim nastopili v birminghamskemu Odeonu, manchesterskemu Apollu in londonskemu Hammersmith Odeonu.

Naslednje leto je izšel single Makin' Music, tako bi se moral imenovati tudi naslednji album, ki pa je naposled izšel pod imenom »Canterbury«. Med njegovim snemanjem sta skupino zapustila Scott in Kiberley. Slednjega je nadomestil Merv Goldsworthy, ki je kasneje ustanovil melodične rockerje FM. Na bobnarski stolček se je usedel Robbie France. Bendov tretji album je bil prodan v preko 20 tisoč izvodih, kar je zadostovalo za 32. mesto domače lestvice. Diamond Head so se predstavili na festivalu Donington, kmalu zatem so postavo okrepili še s klaviaturistom Joshom Phillipsom-Gorseom, jeseni istega leta so po Evropi koncertirali kot podporni akt velikanom žanra - Black Sabbathom. Skupina se je pripravljala na izdajo četrtega albuma, ko se jih je založba MCA Records znebila, kljub mukotrpnemu trudu njihovega menedžerja pa jim ni uspelo najti nove založbe, zato so leta 1984 Diamond head (prvič) končali z aktivnim delovanjem.

KRAJŠI POVRATEK V DEVETDESETIH (1990 – 1994)

Originalna postava se je za en večer znova zbrala skupaj, ko so kot gostje Metallice na njihovem koncertu v Birminghamu zaigrali skladbi Helpless ter Am I Evil?.

Kmalu zatem sta se ustanovitelja skupine, Brian Tatler in Sean Harris, znova povezala in z bobnarjem Karlom Wilcoxom ter bassitom Eddiejem Chaosom pod psevdonimom Dead Reckoning po britanskih klubih odigrala nekaj koncertov. Jasno je bilo, da je to pomenilo povratek Diamond Headov! Vrnili so se v studio in posneli EP Rising Up, ki ga je bilo moč kupiti samo na specializiranih prodajnih mestih, na njem pa se nahaja tudi skladba iz leta 1978 Wild On The Streets, ki je do tedaj še niso izdali.

Sledili sta dve nadaljni klubski turneji, nato pa je Chaosa zamenjal Pete Vukovic, kadrovsko prenovljeni so Diamond Head leta 1993 posneli in izdali svoj četrti album »Death and Progress«, na katerem se nahajata tudi dva slavna gosta: Dave Mustaine (Megadeth) in Tony Iommi (Black Sabbath). 5. junija 1993 je skupini v Milton Keynesu (Angliji) pripadlo častno mesto ogrevalnega benda pred skupnim koncertom Metallice in Megadeth. Naslednje leto je posnetek koncerta skupaj z nekaj bonus posnetki izšel kot koncertni album »Evil Live«, to pa je bil tudi zadnji Diamond Head koncert v devetdesetih.

DRUGI POVRATEK (2000 - )

Tatler in Harris sta v začetku novega tisočletja zaštartala z novim projektom, in sicer s prearanžiranjem nekaterih bendovih starejših komadov na akustiko, z novim sodelavcem, Floydom Brennanom. Trio je odigral nekaj manjših nastopov in se med drugim predstavil tudi na Rock Shield Festivalu v Burtnu.

Akustični koncerti so med lojalnimi oboževalci skupine vzbudili apetite po njenem povratku, ki se je naposled zgodil zgodaj leta 2002, ko so Diamond Head dobili mamljivo povabilo za nastop na četrtem Metal Meltdown festivalu v New Jerseyu. V bend sta se vrnila Eddie Moohan in Karl Wilcox, odigrali so štiri ogrevalne koncerte v domači Britaniji, predno so se prvič v karieri sploh podali čez lužo in v električni preobleki nastopili pred velikim številom ameriških oboževalcev.

Sočasno s povratkom med žive se je začel nabirati nov material, tako so se Diamond Head konec leta 2002 odpravili v studio, kjer so posneli album, ki pa ga Sean Harris ni bil pripravljen predstavljati na koncertnih odrih, zato ni nikoli izšel. Bend je kljub njegovemu nepričakovanemu odhodu nadaljeval s svojo potjo, tako so se na nemškem festivalu Wacken Open Air Diamond Head predstavili s skrajšanim setom in Jesson Coxom (ex-Tygers of Pan Tang) na mestu frontmana.

NOV FRONTMAN, NOVA ERA (2004 - )

Leto 2004 je bilo za bend prelomno, saj jih je okrepil nov pevec, Nick Tart, s katerim so po ducat let trajajoči studijski suši naposled le izdali nov album, »All Will Be Revealed«. Album so, tako kot že v svoji zgodnji karieri, natisnili v vsega 1000 kopijah, ki so bile dosegljive zgolj na koncertih in preko spletne strani.

V začetku leta 2005 so se Diamond Head skupaj z Megadeth odpravili na obsežno evropsko turnejo, ki se je sodeč po dolgih ovacijah in glasnemu skandiranju njihovega imena izkazala za zelo uspešno. Založba Cargo Records je nato njihov pred kratkim v samozaložbi izdan povratniški album izdala tudi v profesionalni obliki, uspešno leto 2005 pa so Diamond Head zaključili kot nosilci londonskega koncerta ob 25-letnici gibanja NWOBHM. Skupina je nastop profesionalno posnela in ga izdala kot koncertni album in premierno v karieri tudi kot DVD z bonus gradivom, kot so intervjuji s člani benda in celotnim albumom »All Will Be Revealed«.

Diamond Head so leta 2007 izdali naslednji, skupno šesti album »What's In Your Head?«, sledili so mnogi promocijski nastopi, med drugim na nemškem festivalu Keep It True, kot predskupina pa so nastopali tudi na britanski turneji rock legend Thin Lizzy.

Avgusta 2009 je založba Universal Records izdala trojno Diamond Head kolekcijo z vsemi albumi, izdanimi pri založbi MCA (»Borrowed Time«, »Canterbury«, »Live at the Reading festival«). To je bil celo prvi izid teh dveh studijskih albumov na CD-ju v Veliki Britaniji, medtem ko je posnetek nastopa na Readingu sicer že izšel leta 1992, a v skromni nakladi, zato med oboževalci skupine izvodi iz tiste serije veljajo za zelo dragocene.

Za Diamond Head je bilo koncertno izjemno dejavno tudi leto 2010. Najprej so kot predskupina nastopili na britanski turneji švedskih hard rockerjev Europe, jeseni istega leta pa so ob tridesetletnici izdaje prvenca »Lightning To The Nations« na izbranih lokacijah po Evropi album predstavili v celoti. V naslednjih treh letih so se naposled močneje posvetili tudi svojim ameriškim oboževalcem, saj so v v tem času onkraj Atlantika oddelali prav toliko turnej. V tem obdobju je kitarist, vodja skupine in edini še ostali originalni član Brian Tatler izdal avtobiografsko knjigo z naslovom Am I Evil, v kateri je moč najti predgovora Davea Mustainea (Megadeth) in Larsa Ulricha (Metallica).

Urban Bolta, oktober 2013