Andi Deris je nemški glasbenik, izhajajoč iz mesta Karlsruhe na jugozahodu Nemčije. Po kaljenju v številnih lokalnih zasedbah skozi osemdeseta je nase opozoril z uspehom melodične heavy metalske skupine Pink Cream 69, s katerimi je kot frontman in večinski avtor skladb na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta izdal tri uspešne studijske albume. Njegove vokalne in skladbopisateljske lastnosti so bile dovolj prepričljive, da so ga v svoje gnezdo po odhodu pevca Michaela Kiskeja privabili heavy metal velikani Helloween, katerih standardni član je vse od tedaj. Z njimi je izdal skupno deset studijskih albumov, v času skupininega oddiha pa si je večkrat znal poiskati čas tudi zase, rezultat česar so trije izdani solo albumi.

KALJENJE V LOKALNEM PODZEMLJU ( - 1987)

Andi (18.09.1964) se je rodil v Karlsruheju na jugozahodu Nemčije, glasbeno kariero pa je pri petnajstih kot pevec začel v bendu Paranoid. Dve leti kasneje se je skupina preimenovala v Nameless, del zasedbe je bil takrat tudi Derisov prijatelj iz šolskih klopi, bobnar Ralf Maurer, ki je kasneje igral tudi na obeh njegovih solo albumih. Leta 1984 se je Deris pridružil bendu Dragon, ki ga je sestavljala dvojna bratska dvojica, Bruno in Oscar Di Blasio na kitarah ter Bernd in Stefan Lüddemann na basu oziroma bobnih. Po številnih koncertih v Karlsruheju in okolici so v Karlsdorfu in Münchnu s producentom Tonyjem Monnom posneli svoj prvi demo, nekaj bobnarskih delov jim je pomagal posneti tudi Bodo Schopf (ex-Michael Schenker Group). Leta 1986 so brata Di Blasio in Deris spoznali italijanskega basista Daniela De Nira, kar je pomenilo rojstvo skupine Kymera. Za bobne je znova sedel Ralf Maurer.

Posneli so nekaj avtorskih skladb in predelali nekaj starejših pesmi prejšnjega benda Nameless. Po nekaj koncertih jih je zapustil bobnar Maurer, zamenjal pa ga je mlad, a še kako talentiran Kosta Zafiriou. Kmalu so v studiu v Mainzu posneli skladbe Shadows Are Falling, Lonely Would Be Loving You ter novo verzijo Ballade Of Glory in do konca leta 1986 odigrali številne koncerte po Nemčiji, nato pa sta Deris in Zafirou skupino zapustila in ustanovila popolnoma nov bend, Pink Cream 69.

Andi je sodeloval tudi pri projektu No Mercy, ki so ga tvorili Bobby Benz (bas kitara), Rüdiger Föll (bobni) in Uwe Ulm (kitara). Z njimi je odigral dva koncerta, na drugem (in zadnjem) so v vlogi predskupine nastopili Pink Cream 69, tistega večera je tako Deris v vlogi frontmana oddelal kar dva nastopa.

PINK CREAM 69 (1987 – 1993)

Pink Cream 69 so se uradno osnovali leta 1987, ko je Andi Deris štel 22 let. Začetno postavo so tvorili Dennis Ward (bas kitara), Kosta Zafiriou (bobni), Alfred Koffler (kitara) in Andi Deris (vokal). Z albumoma »Pink Cream 69« (1989) in »One Size Fits All« (1991), na katerih so se predstavili z melodičnim heavy metalom, nalezljivimi refreni in mogočnim Derrisovim vokalom, je skupina na kontinentalni Evropi močno opozorila nase in že leta 1989 na evropski turneji igrala kot predskupina ameriškim hard rock veljakom White Lion. Američani so na turneji do predskupine gojili poniževalen odnos. Pink Crem 69 niso smeli imeti tonske vaje, kaj šele svoje sobice v zaodrju, zato sta se benda po koncu turneje sprla. Že po izdaji prvenca so si Pink Cream 60 utrdili sloves dobrega koncertnega benda, zato so si v začetku devetdesetih že lahko privoščili solo koncerte po domači Nemčiji, leta 1992 pa jim je pripadla vloga predskupine na turneji še enih hard rock velikanov – po Skandinaviji so igrali skupaj z Europe.

Potem ko so izdali single 49 Degrees / 8 Degrees s koncertnimi in demo posnetki, so se Nemci v začetku devetdesetih prvič mudili na turneji po Japonskem, kamor so se zaradi priljubljenosti vrnili tudi po izdaji tretjega albuma »Games People Play« (1993), za katerega je znova poskrbel producent Dirk Steffens (Helloween). Tako kot že na prvih dveh izdajah je imel glavno besedo pri pisanju materiala Andi Deris, s katerim so se Pinkiji poleti 1993 še zadnjič mudili na uspešni nemški turneji (med drugim so igrali tudi na slavnem Rock am Ring festivalu), predno se je Deris na povabilo Michaela Weikatha pridružil v tistem času že legendarnih power metalcev Helloween.

HELLOWEEN in SOLO ALBUMI (1993 - )

Leta 1993 je bilo za nemške power metalce Helloween turbulentno. Bobnarja Inga Schwichtenberga je nadomestil Uli Kusch (ex-Gamma Ray), vokalista Micahela Kiskeja pa Andi Deris. Helloween so v novi postavi posneli album »Master of the Rings« (1994), s katerim so se po progresivnem »Chameleonu« vrnili h klasičnemu power metalskemu zvoku. Z njegovim prihodom je pri Bučkah zavel nov veter, Deris je že takoj postal osrednji kreativni steber Helloweenov, prav on je tako avtor uspešnih skladb Why?, Perfect Gentleman in In The Middle Of A Heartbeat. Čez dve leti so Helloween izdali nov album »The Time of the Oath«, sledila je svetovna turneja in koncertni DVD z dvojnim živim albumom »High Live« s posnetki treh koncertov po Španiji in Italiji. Sledil je daljši oddih, ki ga je Deris izkoristil za svoj premierni solo album »Come in from the Rain« (1997). Čeprav vsebuje tudi nekaj power metalskih primesi, se je z njim vrnil k bolj hard rockerskemu zvoku, zato so album toplo pozdravili vsi privrženci Pink Creamov, ki so z Derisovim odhodom sredi devetdesetih zapadli v kreativno krizo. Deris je na solo prvencu pel in igral kitaro, pri snemanju pa so mu pomagali še kitarist Peter Idera, bobnar Ralph Maison in basist Gisbert Royder.

Leta 1998 so Helloween posneli do tedaj svoj najtrši album »Better Than Raw«, na katerem se je Deris izrazito poigraval z vokalom, prispeval je visoke tone za skladbi Push ter Revelation, kot tudi globlji vokal v A Handful of Pain ter Time. Najboljša stvar pri ustvarjanju albuma je bila po njegovih besedah »počitek na obali po snemanju«, saj si je že od časa Pink Creamov želel kakšen album posneti na »Bahamih ali kaj podobnega«. Album so Helloween sicer posneli na Kanarskih Otokih v Španiji.

Še pred koncem tisočletja so Hellowen posneli album priredb »Metal Jukebox«, Deris pa je izdal svoj drugi solo album »Done By Mirrors«. Naslednji Helloween album »The Dark Ride« (2000) je  trdožive Nemce še trdneje zasidral na mestu ene najbolj iskanih evropskih heavy metalskih skupin.

Po končani turneji sta odpustek iz skupine dobila Roland Grapowe in Uli Kusch. Naslednji album »Rabbit Don't Come Easy« (2003) je po temačnejših vsebinah druge polovice devetdesetih v zvok Helloweenov znova vrnil poskočnejše, »happy« metalske koračnice, po njegovi izdaji pa so se Bučke prvič po leu 1989 odpravile tudi na ameriško turnejo.

Leta 2005 so Helloween izdali nadaljevanje uspešne zgodbe iz druge polovice osemdesetih, »Keeper of the Seventh Keys: The Legacy«, ki pa jasno ni dosegel popularnosti kultnih prvih dveh delov trilogije. Prvič v karieri je Deris zapel v duetu, in sicer s Candice Night (Blackmore's Night) v skladbi Light the Universe. Helloween so tudi v naslednjih letih nadaljevali s konstantnimi studijskimi izdajami na približno vsaka tri leta, izšli so albumi »Gambling with the Devil« (2007), »7 Sinners« (2010) in »Straight Out of Hell« (2013). Po skoraj petnajstih letih se je konec leta 2013 Deris vrnil tudi z novim solo albumom, posnetim s pevčevim bendom Bad Bankers, naslovljenim »Million-Dollar Haircuts On Ten-Cent Heads«.

Urban Bolta, december 2013