DEMOLITION GROUP so ustanovljeni leta 1985 kot frakcija, širitev in nadaljevanje dela njihove praskupine GAST'R'BAJTR'S (ustanovljena 1983, najbrž prva skupina v vzhodni Evropi, ki je izdala LP album pri neodvisni založbi).

Osemdeseta so DEMOLITION GROUP preživeli v nenehnem eksperimentiranju znotraj obstoječih in neobstoječih glasbenih zvrsti, leta 1987 pa so s samosvojo verzijo electro-jazza podpisali diskografsko pogodbo s tedaj najmočnejšo italijansko neodvisno založbo CRUISIN’HIARA, zanjo izdali dve plošči ter imeli številne koncerte predvsem po centralni Evropi (Španija, Benelux, Nemčija, Avstrija, Italija, Madžarska in seveda Jugoslavija), kar je do takrat uspevalo samo še dvem drugim skupinam (LAIBACH, BORGHESIA) – obema seveda v precej večji meri, vendar delno tudi s pomočjo članov DEMOLITION GROUP, ki so z obema skupinama tesno sodelovali (sodelovanje s skupino LAIBACH traja še danes). Nekateri od nastopov DEMOLITION GROUP so bili precej nenavadni, saj so, recimo, še vedno edini slovenski izvajalec, ki je kadarkoli nastopil na prireditivi SAN REMO Rock (‘88). Festivali, ki so jih gostili, so bili tako rockerski kot "umetniški", tako punkerski kot "drugogodbaški".

V tistem času pa je skupina skoraj povsem zanemarila delovanje doma, v Sloveniji. V petih letih odsotnosti so postopno izgubili skoraj vse občinstvo, ki so ga v preteklosti pridobili na svojo stran. Ta ugotovitev je bila posebno boleča, ko so prenehali sodelovati s svojo založbo v tujini in se doma znašli v vakuumu.

S tem se je profesionalno obdobje DEMOLITION GROUP zaključilo.

Zato so DEMOLITION GROUP, kot rezignirana skupina tik pred razpadom dokončno vzeli stvari v svoje roke in ob desetletnici skupnega sodelovanja brez visokih ciljev izdali kar dva albuma (“BAD GAG 2” ter “DEMOLITION GROUP plays GASTRBAJTRS”), ki pa sta nepričakovano povzročila vrnitev skupine na slovenski glasbeni zemljevid.

Naslednji album je pod naslovom DEEP TRUE LOVE (1995) zabeležil do takrat neobičajen gledališki angažma skupine. Z enim samim režiserjem (Matjaž Pograjc) so sodelovali pri štirih predstavah ter pri nekaterih program izvajali celo v živo. Predstava “Roberto Zucco” se lahko pohvali z nagrado za najboljšo glasbo na festivalu "Eurokaz"('99). Skupina je za svojo neodvisnost in vztrajnost že drugič (!) dobila nagrado Zlata Ptica, nepričakovano pa so se nekatere skladbe z albuma zavihtele tudi na glasbene in video lestvice.

Album NEOVANGELIJ (1998) zopet koketira z drugimi umetniškimi zvrstmi. Nekateri recenzenti so že pred izidom albuma napovedovali, da gre za slovenski rock album desetletja! Poleg sklicevanja na gledališče ta album v največji možni meri nosi pečat celovečernega filma TEMNI ANGELI USODE: kot pri gledališču, so DEMOLITION GROUP tudi pri filmski produkciji do sedaj tesno povezani z enim samim režiserjem – Sašom Podgorškom. Ta je režiral vse njihove video spote (11) ter jim podelil glavno vlogo v filmu, za katerega je scenarij napisal Goran Šalamon, pevec skupine. Album je zaznamoval tudi šokantno decenten duet z največjo zvezdo slovenske estrade, Heleno Blagne.

DEMOLITION GROUP so v tem obdobju prav vsak album kronali s številnimi NOMINACIJAMI IN NAGRADAMI tako publike kot kritike, kar potrjuje njihovo pozicijo najmočnejše domače neodvisne zasedbe. Letno so v povprečju odigrali 50 - 70 koncertov, novinarji NEW MUSICAL EXPRESSA, najbolj relevantne glasbene revije na svetu, pa so njihovo glasbo sredi devetdesetih označili kot ”...jam session Dr. Feelgooda ter roadijev Killing Joke po zaužitju obilnih količin poživil”.

Pri albumu BIČ LUČ+UPANJE (2001) so DEMOLITION GROUP odstopili od marsikaterega principa, ki so ga uveljavili s pomočjo svojih prejšnjih dveh albumov:

• namesto menjavanja studijev in iskanja vrhunske produkcije so tokrat album v celoti posneli doma. S tem so si privoščili veliko več miru pri snemanju in s tem hkrati bistveno prečistili svoj glasbeni izraz.
• namesto promocijskega pompa, ki smo ga bili vajeni od skupine v preteklosti, je album izšel v najbolj mrtvi poletni sezoni in brez kakršnihkoli napovedi. Člani skupine so že večkrat izrazili dvom o nujnosti agresivnih medijskih akcij. V devetdesetih so se v TV studijih pojavili samo dvakrat (!) (nastop na Viktorjih '96 smatrajo za popolnoma uspel izlet, dočim se drugega nastopa raje nočejo spomniti), pri svojem delovanju pa niso čutili prav nobenih posledic tovrstne odsotnosti. Kljub temu skupina priznava občutek slabe vesti, ker je na drugih promocijskih in marketinških frontah do neke mere pretiravala in s tem dvigovala standarde za vse, ki so do te točke prišli pozneje.
• namesto že značilnega zlitja vseh sodelujočih glasbil so tokrat povzdignili vokal Gorana Šalamona in njegovo sporočilo iznad glasbe same. S svojo natančnostjo seveda niso dovolili, da bi ta postala ločen del, ravno narobe: namen skupine je bil samo ta, da tudi površnim poslušalcem olajšajo dostop do sporočila, otežijo pa mu življenje samo takrat, če si želi sporočilo res podoživeti (in zato vložiti nekaj več truda).
• kot celota, album konceptualno ni vezan na druge umetnostne zvrsti (film, gledališče). Kljub temu pa na njem zasledimo dve skladbi, Twist (video spot: september 2001) in Slatke Sanje, ki sta nastali za film SLADKE SANJE Saša Podgorška (kino premiera: oktober 2001). Ti dve skladbi sta tudi formalno ločeni od ostalega dela, saj ju izvaja V.I.S. MESEČINA.

V omenjeni zasedbi Demolition group posnamejo prelomno ploščo v dolgoletni glasbeni karieri.

PLANET STARCEV (2010) je angažiranost Glasbe Demolition Group po zaslugi izjemnih tekstov, ki so opredelili idejo in koncept plošče povzdignil skorajda na nivo manifesta. K temu je pripomogla tudi grafična podoba CD, tudi tokrat delo pridruženega člana Ajaxa.

Planet starcev je v kontekstu tektonskih sprememb v družbi odlično povzel trenutek razgradnje vsega, kar smo do tedaj poznali in bili navajeni in pričetek vstopanja v do takrat oddaljen in neznan svet pohlepa, nadvlade, izkoriščanja in praznega niča.

Leto za tem Demolition Group izdajo še dvojni živi album NA ŽIVO!

Plošča je dokumentarni posnetek skoraj dve-urnega koncerta in je narejena tako, kot je pri Demolition Group v navadi, neposredno, surovo, do zadnje kaplje znoja, do zadnje kaplje krvi. Na dveh ploščkih so zbrane vse pesmi s Planeta starcev in večina evergrinov skupine. Gre za izjemno koncertno ploščo, ki ponovno dokazuje, da se Demolition Group najbolje počutijo na klubskih odrih.

Po izidu plošče je glasbeno kariero v Demolition Group zaključil dolgoletni član Bojan Fifnja. Na kitari ga je nadomestil odličen kitarist Matija Lapuh. V tej zasedbi so Demolition Group ravnokar pričeli z delom na svojem štirinajstem studijskem albumu.

Do zadnje kaplje krvi, do zadnje kaplje znoja.

vir: Demolition Group, januar 2018