Deep Purple so zagotovo ena največjih in najvplivnejših rock skupin vseh časov. Formo hard rocka so privedli do popolnosti, ključno pa so vplivali tudi na nastanek sodobnega heavy metala. Delujejo že od leta 1968. V svoji karieri so doživeli številne kadrovske spremembe. V prvi polovici sedemdesetih so bili zagotovo ena najboljših in najbolj iskanih rock skupin. Takrat so bili tudi zapisani v Guinnessovi knjigi rekordov kot najglasnejši bend na svetu. V treh desetletjih so šli skozi številne glasbene transformacije, s katerimi so v rock prinesli veliko novega.

Skupina je nastala konec šestdesetih v angleškem mestecu Hertford. Jedro takratne zasedbe so sestavljali: Ritchie Blackmore, bizarni in mistični kitarist nepremagljive tehnike, ki je bil sicer zaljubljen v klasiko in folk; klaviaturist Jon Lord, ki je bil prav tako navezan na klasično glasbo, posebej na tisto simfonično, ter Ian Paice, bobnar izjemnega udarca in tehnike. Pevec takratne zasedbe je bil Rod Evans, basist pa Nick Simper. Skupina je prve zaresne koncertne korake naredila v Skandinaviji. Kmalu za tem pa je začela snemati album, ki je oktobra 1968 izšel pod naslovom Shades Of Deep Purple. Zanimivo je, da je ta album tudi do danes ostal njihov daleč najbolj komercialen, lahkoten in speven izdelek. Album je dosegel precejšen uspeh v ZDA, kjer je prišel celo med prvih trideset najbolje prodajanih albumov. Še bolje pa je šlo mali plošči s skladbo Hush, ki je sicer predelava pesmi Joea Southa. Skladba je prišla celo do četrtega mesta na ameriški lestvici. Prvenec pa ni dosegel nikakršnega uspeha v Angliji.

Naslednje leto je samo v ZDA izšel njihov drugi album The Book Of Taliesyn, ki se je uvrstil precej slabše, a kljub temu je popularnost skupine v ZDA naraščala. Istoimenski tretji album, ki je izšel nekaj mesecev kasneje, pa skupini ni prinesel vidnejših uspehov, je pa prvič pokazal precej širše slogovne ambicije skupine. Tako so med drugim Lordove klaviature postale povsem enakovredne Blackmoreovim kitarskim bombam.

Že na teh albumih je skupina pokazala nekaj značilnosti, ki jo spremljajo še danes. Predvsem se je pri Deep Purple že takoj videlo, da niso hipi skupina. V njihovi glasbi ni bilo "prostih form" in improvizacij. Vse je bilo premišljeno in odigrano točno, predvsem pa zelo silovito. Poleg tega je skupina gojila precej bolj agresiven in večplasten slog in je s točno izdelanimi riffi in kompleksnimi aranžmaji prešla onstran okvirjev psihedeličnega rocka in klasičnega blues rocka, ki sta bila v veljavi šestdesetih.

Leta 1969 je udarna trojka skupine sprejela odločitev, da zamenja pevca in basista. V bend sta prišla pevec Ian Gillan ter basist Roger Glover. Gillan je bil pevec izjemno visokih registrov in tudi kot pojava je bil pravo nasprotje Evansa. Gillan je v marsičem ustvaril podobo sodobnega rock frontmana. Glover pa je bil predvsem izredno funkcionalen in orto rock naravnan basist. Kasneje se je izkazal za idealnega spremljevalca Paiceovih rušilnih ritmov.

Čeravno je bila nova zasedba izvedbeno veliko močnejša, se je skupina odločila za precej nenavadno potezo. Januarja 1970 je objavila album s simfoničnim orkestrom, ki nosi naslov Concerto For Group And Orchestra. Pompozen izdelek je bil predvsem otrok Lordovih ambicij in njegove strasti za kompozicije, pisane za simfonični orkester. Kljub kompleksnosti in nenavadnosti pa je ta album pomenil prvi uspeh skupine v rodni Angliji. Plošča je dosegla 26. mesto na tamkajšnji lestvici.

Takoj po izidu pa so se v skupini prvič pokazala nasprotja med Lordom, ki je bil šef skupine, ter Blackmoreom, ki je nazadnje prevzel vlogo kreativnega vodje v skupini. Blackmore je takoj dal vedeti, da hoče bistveno težjo glasbo, s poudarkom na težkih in originalnih kitarskih riffih, silovitem petju ter podobno zasnovani spremljavi. Gledano z današnjega vidika, so ravno te poteze tisto, po čemer se razlikuje heavy metal od ostalih glasbenih zvrsti, tudi od hard rocka, ki je le nekakšen težji otrok blues rocka šestdesetih.

V tem ozračju je nastal album In Rock, ki je izšel avgusta leta 1970. Ta album je čista mojstrovina in zagotovo eden najbolj celovitih albumov klasičnega rocka vseh časov. Vsak segment na albumu je izdelan do najmanjše podrobnosti. Gillan blesti s svojimi vokalnimi akrobacijami. Blackmore praši izvirne in zelo težke riffe in solaže. Glover in Paice sta kompaktna in udarna. Lord pa s svojim hammondom seka tako klasične kot tudi funkcionalne rock pasaže. In Rock je album, o katerem bi lahko napisali knjigo. Na tej plošči je zabeleženo nekaj najlepših trenutkov skupine. Uvodna skladba Speed King je šolski primer tistega, kar so kasneje poimenovali heavy metal. Epska Child In Time pa je zagotovo ena najbolj dorečenih in kompleksnih rock pesmi sploh. Dramatično rastoč tempo, Gillanova izjemna interpretacija, ki preide iz čiste narativnosti v dramo visokih registrov, pa Blackmoreov "najlepši kitarski solo v rocku" ter Lordova mistična neo-klasična fraza so odlike, ki to pesem uvrščajo med največje stvaritve rocka. Ne gre pa pozabiti še dveh skladb, ki ju sicer ni na originalnih izdajah In Rock, sta pa danes živi rock klasiki. Prva je izjemna balada When The Blind Man Cries, druga pa je suvajoč heavy hit Black Night. In Rock vsekakor kaže bend v najsvetlejši luči. Tudi kasneje so Deep Purple ustvarili veliko fenomenalnih skladb. Unikatnost In Rock je predvsem v tem, da so bile vloge članov na tej plošči perfektno porazdeljene, vsakemu od že tako odličnih glasbenikov, pa je na tem albumu uspelo ustvariti še čisti ustvarjalni in izvedbeni presežek. In Rock je bil tudi velik komercialni uspeh. V Angliji je dosegel milijon prodanih primerkov, kar je za tamkajšnji trg fantastična številka.

Leta 1971 je skupina objavila album Fireball, ki je bil precej bolj spoliran in mehkejši od predhodnika. Je pa na albumu poleg klasika Strange Kind Of Woman še nekaj izjemnih in tudi nenavadnih, a nič slabših skladb (Anyone's Daughter).

Dokončni uspeh so Deep Purple dosegli z albumom Machine Head iz leta 1972. Poleg tega, da je to odlična plošča, ki je bila ponovno totalno heavy nastrojena, je za njen uspeh "kriv" tudi tragični dogodek v švicarskem Montreuxu, ko je zaradi neumnosti fana zgorel tamkajšnji kazino, v katerem je imel ravno takrat koncert Frank Zappa, Deep Puprple pa bi morali tam naslednji dan snemati. Ta dogodek je opisan v skladbi Smoke On The Water, ki je predvsem zaradi učinkovitega in nadvse preprostega riffa postala rock klasika in obvezna lekcija vsakega rock glasbenika. Poleg te skladbe so na albumu tudi rockovski standardi Highway Star, Never Before, Lazy ter Space Truckin'. Machine Head pa je tudi dokončno uvrstil Deep Purple v rock elito.

Naslednje leto je skupna objavila fenomenalni album Made In Japan, ki velja danes za enega najboljših koncertnih albumov sploh. Bend je na njem pokazal, kako superioren je v živi izvedbi.

Kmalu za tem pa je sledil še studijski album Who Do We Think We Are, na katerem je skupina nadaljevala s spektakularnim in energičnim hard zagonom, ki ga je začrtala na Machine Head. Single Woman From Tokyo pa je bil še en velikanski uspeh za skupino. Sicer pa na tem albumu ni toliko skladb, ki bi se za vedno zapisale v zgodovino rocka. Ta plošča je že odražala ne ravno najboljše odnose med člani benda. Na dan so vse bolj prihajali kreativni nesporazumi med Blackmoreom in Gillanom. Slednji je prihodnost benda videl čisto drugače. Nazadnje je "popustil" Gillan, ki je skupaj z Gloverjem odšel iz skupine leta 1973. Najmočnejša zasedba Deep Purple je v slabih petih letih ustvarila velikansko zapuščino. Vsi ti albumi so še danes obvezni za vse ljubitelje pravega rocka.

Leta 1974 sta v skupino prišla pevec David Coverdale in basist (ter občasni pevec) Glenn Hughes. Coverdale je bil bistveno bolj blues usmerjen, saj so mu bolj ležale nižje glasovne lege. Bil pa je fantastičen interpret in nepremagljivi šovmen, ki je v vsakem trenutku znal najti stik s publiko. Hughes je bil izjemen basist, poleg tega pa še fantastičen pevec. Tako je v bendu prevzel tudi vse najvišje Gillanove lege. Sprva je bilo načrtovano, da Hughes postane tudi solo pevec, vendar se zaradi nesoglasij med preostalimi člani to ni zgodilo. Vsekakor pa sta bila nova člana fantastična vokalna naveza.

To je pokazal že naslednji album Burn, na katerem je skupina še bolj razdelala svoj zmagoviti heavy izraz in ga oplemenitila z izjemno barvitim zvokom in ubijalskimi synthi Lorda. Poleg rock killerjev, kot je naslovna skladba je skupina pokazala tudi svojo bolj prefinjeno plat, bodisi v odlični hitrejši Might Just Take Your Life, bodisi v Mistreated, elegantnem, mirnem, a silovitem bluesu, kjer Coverdale blesti s svojo čutno interpretacijo. Podobno usmeritev so Deep Purple ubrali tudi na nasledniku Stormbringer (prav tako iz leta 1974), ki je morda še kanček bolj udaren od predhodnika. Tudi na tem albumu je nekaj odličnih skladb. Izstopata pa predvsem naslovna pesem in pa odlična balada Soldier Of Fortune.

Stormbringer je bil zadnji iz serije klasičnih albumov Deep Purple. Razlike med Blackmoreom in Lordom so postajale vse bolj očitne in nazadnje je Blackmore leta 1975 zapustil skupino in kmalu za tem ustanovil Rainbow. Namesto njega je prišel ameriški kitarist Tommy Bolin, ki je prej igral pri precej cenjenih hard rockerjih James Gang. Bend je z njim objavil album Come Taste The Band, ki pa ni bil več tisto pravo. Leta 1976 so Deep Purple razpadli.

Vsi člani so ustanovili lastne zasedbe. Coverdale je kasneje ustanovil sila uspešne Whitesnake, s katerimi deluje še danes. Proti koncu sedemdesetih je Gillan predstavil istoimensko zasedbo, s katero je imel na začetku osemdesetih precej uspeha. Bolin je decembra 1976 umrl za posledicami prevelike doze heroina. Paice in Lord sta delal na svojih projektih, nekaj časa pa sta igrala tudi pri Whitesnake. Paice je bil nekaj časa tudi v skupini Garyja Moorea. Gillan je leta 1983 za en album (Born again) postal pevec Black Sabbath.

Leta 1984 so se Deep Purple ponovno zbrali v najbolj sloviti zasedbi (Gillan, Blackmore, Paice, Lord in Glover) in objavili album Perfect Strangers. Gre za odlično ploščo, na kateri je skupina uspela pričarati veliko stare čarobnosti. Glasbeno je album bolj sredinsko obarvan, vsebuje tudi precej več barvitih melodičnih elementov, ki so krasili bolj radijsko obarvan rock v osemdesetih. Kljub temu je na albumu kar nekaj mojstrskih potez in obilo dobrih, kompaktnih skladb.

Čez tri leta je bend objavil nov album, The House Of Blue Light, ki je zelo soliden izdelek. Na plan so ponovno prišli stari nesporazumi in Gillan je ponovno zapustil skupino. Namesto njega je prišel Joe Lynn Turner, ki se je kalil pri Rainbow, še prej pri Fandango. Z njim je skupina leta 1990 objavila album Slaves And Masters. Gillan se je ponovno pridružil skupini in leta 1993 je izšel odličen album The Battle Rages On... Sredi turneje za ta album je iz benda za vedno odšel Ritchie Blackmore, ki je nazadnje le uresničil grožnjo izpred desetletij, da ga rock sploh ne zanima. Najprej je za en album aktiviral Rainbow, sedaj pa že leta deluje v bizarni folky pop zasedbi Blackmore's Night, ki jo je ustanovil skupaj s svojo zaročenko, bivšim fotomodelom Candice Night. Do konca turneje Deep Purple je v bend vskočil Joe Satriani, ki pa ni hotel za stalno ostati v skupini.

Tako je stalni kitarist leta 1994 postal Steve Morse, ki je prej igral pri ameriških pomp rockerjih Kansas. Poživljeni Deep Purple so z njim leta 1996 objavili zelo svež album Purpendicular, ki so ga fani posebej dobro sprejeli. Sledili sta še plošči Bananas (2003) in Rapture of the deep (2005) ter vmes morje zbirk uspešnic in živih albumov.