Eric Clapton je svojo dolgo in neobičajno glasbeno kariero zaznamoval s glasbeno perfekcijo, stalnim neumornim menjavanjem ustvarjalnih smernic, kot tudi pogostimi vzponi in padci, ki so navsezadnje nekoč rezultirali celo s popolnim pobegom v osamo. Eric se je rodil 30. marca 1945, v angleškem mestu Ripley, kot nezakoniti sin Patricie Molly Clapton in nekega Kanadskega vojaka. V svoji glasbeni karieri se je poleg svoje sijajne in neponovljive kitarske zapuščine proslavil tako kot avtor, kot tudi odličen izvajalec. Spogledovanje s različnimi žanri mu je največje uspehe prineslo s skladbami kot so Cocaine, Layla, Wonderful Tonight in I Shot The Sheriff. Vsemu navkljub pa se je glasbenim navdušencem v srce zapisal predvsem kot ljubitelj bluesa, ter s njim neločljivo povezanega Roberta Johnsona.

Eric je svoje prve glasbene korake naredil pri svojih trinajstih letih, ko je v roke dobil prvo kitaro. Podobno kot veliko glasbenikov tistega časa je tudi on za kratek čas obiskoval Kingston College Of Art šolo umetnosti, dokler ga ni pritegnilo bohemsko življenje Londonskega glasbenega dogajanja. Neumorno preigravanje starih blesovskih fraz ga pri 17 tih naposled pripelje v zasedbo The Roosters, ki je bila takrat del hitro razvijajoče britanske R & B scene. Ericovo neumorno iskanje lastne glasbene identitete se za daljše obdobje konča, ko kot najstnik odkrije dela Muddy Watersa, Howlin' Wolfa ter Roberta Johnsona. Njegovo ime prvič močneje zasije leta 1963, ko se pridruži blues rock & roll zasedbi Yardbirds, kjer se ga tudi prime danes legendarni vzdevek Slowhand. Njegov unikaten kitarski zvok, močno zgledovan po igranju Alberta Kinga ter Buddya Guya, mu tako hitro prinese sloves najboljšega kitarista na otoku. Krono teh prvih uspehov predstavlja sodelovanjem s legendarnim ameriškim bluesmanom Sonny Boy Williamsonom, s katerim so Yardbirds istega leta koncertirali po Veliki Britaniji. Zaradi Ralphsovega vse pogostejšega posegana po pop vplivih, Clapton leta 1965, malo pred izidom prve velike uspešnice For Your Love, zasedbo Yardbirds zapusti, ter se nemudoma priključi Mayallu in njegovim Bluesbreakerjem, s katerimi leta 1966 izda nepozabno Bluesbrakers With Eric Clapton. O njegovih kvalitetah hitro razpredajoči glas naposled privede do pojava znanega grafita Clapton Is God, prebudi pa tudi zanimanje znanega Graham Bond Organisation bobnarja Gingerja Bakerja, ki ga povabi k sodelovanju. S prihodom še enega Bakerjevega kolega iz Graham Bond časov, Jacka Brucea, se rodi trio Cream, s katerim se Bakerjev sloves, kombiniran s virtuoznimi Ericovimi kitarskimi pasažami in Bruceovim unikatnim ter neumornim basiranjem, prvič zlije v izraz "superskupina". S neverjetno mešanico bluesa, jazza, popa 60tih let in hiti kot so Sunshine Of Your Love, Badge, Strange Brew ter I Feel Free, nadgrajenimi s fenomenalnimi živimi nastopi, so Cream predstavljali neverjetni napredek na takratni glasbeni sceni, s katerih pa je prišlo tudi breme slave, zaradi katerega se trio po slabih dveh letih, ter štirih odličnih albumih, novembra 1968 odloči končati skupno pot.

Po razpadu Cream, se Eric obrne na bivšega Spencer Davis Group in Traffic R & B vokalista Steva Winwooda, s katerim je pred kakima dvema letoma že igral. Dvojec postane za glasbeno industrijo hitro zanimiv, na kar se Clapton in Winwood s oblikovanjem ritem sekcije hitro odzoveta. Ko se jima pridružita Ginger Baker ter bivši Family basist Rick Grech, se rodi zasedba Blind Faith. Ustanovljena leta 1969, Blind Faith svoj prvi nastop opravi junija istega leta, na velikem odprem koncertu v Londonskem Hyde parku. Skupina, po izidu enega samega albuma, konec leta razpade. Eric se, naveličan velike medijske pozornosti, ter predvsem virtuoznih glasbenih pristopov konec šestdesetih preseli v ZDA, kjer se kot del nastopajoče zasedbe pridruži skupini Delaney and Bonnie and Friends, s pomočjo katere leta 1970 izda svoj prvi solo album, preprosto imenovan Eric Clapton. V tem obdobju se Clapton med drugimi pojavi tudi na albumu svojega starega prijatelja Georga Harrisona All Things Must Pass, preden skupaj s večino članov Delaney and Bonnie ne ustanovi zasedbe Derek and The Dominos, s katero konec leta 1970, ob pomoči legendarnega Duanea Allmana, izda odlično Layla and Other Assorted Love Songs. Album poleg velikega hita Layla močno podžgan s Allmanovim mogočnim igranjem iz Claptona iztisne vse njegove emocije, ter tako postreže z nekaj njegovega najboljšega igranja nasploh, močno navdahnjenega predvsem s bluesom.

Po razpadu Derek And The Dominos, se Claptonovo stanje odvisnosti od drog nenadoma močno poslabša, kar ga prisili, da ostanek leta 1971 preživi v svojem domu. Njegova agonija se nadaljuje vse do leta 1973, ko mu stari prijatelj Pete Townshend s nastopom na svojemu koncertu v Londonskem Rainbow teatru januarja 1973, ponudi priložnost vrnitve na pota stare slave. Claptona ta emocionalni nastop, ki ga odigra skupaj s Ronom Woodom ter starim kolegom Stevom Winwoodom, ponovno postavi na noge, ter mu da moči, da kasneje istega leta naredi konec svojim problemom s zasvojenostjo. Eric se po teh prebrodenih težavah ponovno obrne na producenta Toma Dowda, s katerim v Miamiju leta 1974 posname album 461 Ocean Boulevard. Skupaj s svojo novo povsem ameriško zasedbo, postane 461 Ocean Boulevard skupaj s uspešnicami Let It Grow ter predvsem priredbo Marleyeve I Shot The Sheriff velikanski uspeh, ki Claptona navkljub močnemu odklonu od blues glasbe, uveljavi kot pomembnega izvajalca tako v ustvarjalnem kot tudi komercialnem pogledu.

Eric s svojim trendom izdajanja solo plošč nadaljuje vse do dandanes, svoj vrhunec pa s Slowhand ter uspešnicami Wonderful Tonight, Lay Down Sally ter nepozabno J. J. Cale prirebo Cocaine doseže leta 1977. Skozi 80ta leta se njegov sloves odličnega izvajalca še dodatno okrepi, njegovi videi in kasnejši bolj pop orientirani albumi, med katerimi je dva, Behind The Sun ter August, posnel s producentom Philom Collinsom, pa so njegovo glasbo približali mlajši generaciji, sicer željni poznavanja njegovih zgodnejših del. Svoj izredno širok ustvarjalni spekter Eric leta 1985 pokaže s kompozicijo glasbe za priznano britansko televizijsko serijo Edge Of Darkness, ki mu prinese prestižno priznanje britanske filmske industrije. Kasneje nalogo ponovi s ustvarjanjem glasbe za veliki filmski hit Lethal Weapon.

S prehodom v devetdeseta leta začne Claptona življenje ponovno preizkušati. 27. avgusta 1990 se v helikopterski nesreči smrtno ponesreči Stevie Ray Vaughan, s katerim je Eric takrat koncertiral, najtežji udarec v življenju pa mu zada smrt njegovega štiri in pol leta starega sina, ki 20. marca 1991 pade iz 53. nadstropja New Yorške stavbe. Clapton svoje trpljenje izrazi v Tears In Heaven, ki mu skupaj s Unplugged albumom prinese nagrado Grammy.

Nadaljevanje devetdesetih let predstavlja Claptonovo ponovno vračanje k svojim blues koreninam. Leta 1994 izda album From The Cradle, s katerim se na edinstveni način loti preigravanja starih bluesovskih klasik. Preostanek desetletja močneje zaznamuje še sodelovanje s Carlosom Santano, ter kasneje svojim velikim vzornikom BB Kingom. Krog se zaključi leta 2004, s Ericovim poklonom kot ga je sam imenoval največjemu blues glasbeniku vseh časov, vsekakor pa njegovi največji inspiraciji Robertu Johnsonu.

Daniel Pavlica