Skupino je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja skupaj z basistom Tomom Peterssonom ustanovil Rick Nielsen, nenavadni kitarist, velik ljubitelj melodičnega rocka šestdesetih, posebno The Beatles, ter strastni zbiralec čudnih kitar. V svoji zbirki jih ima okoli 200 in marsikatero od njih še danes uporablja na koncertih. Petersson je bil takrat že veteran rock scene v Ilinoisu, saj je že leta 1969 objavil svoj album, bil pa je tudi član Boyz, Grim Reapers ter The Phaetons. Oba glasbenika sta skupaj delovala v različnih skupinah in predvsem veliko nastopala. Takrat je z njima začel igrati tudi odlični bobnar Bun E. Carlos, ki je pred tem igral tudi s takšnimi imeni, kot so: Bo Diddley, Del Shannon, Freddy Cannon, The Sherlies in še nekateri. Sredi sedemdesetih sta svoj bend iz Sick Man Of Europe preimenovala v Cheap Trick. Pevca Randyja Hogana pa je zamenjal karizmatični blondinec Robin Zander, za katerega je zanimivo, da je pred tem pel v folk zasedbah.

Med leti 1975 in 1977 so Cheap Trick nepretrgoma nastopali. Imelo so tudi po več kot 200 koncertov na leto. Kot predskupina so nastopili tudi s takšnimi imeni, kot so AC/DC, Queen, Kinks, Kiss in Santana. Že na teh nastopih, kjer so mnogokrat "odpihnili" glavne zvezde, si je skupina nabrala zvesto publiko, ki ji sledi še danes. Že v tem času so Cheap Trick oblikovali svoj zmagoviti šov, katerega kolovodje sta Zadner ter Nielsen, ki s svojimi scenskimi "izpadi" poskrbita tudi za vizualno atraktivnost njihovega koncerta. Glasbeno pa je bend uigran do pike.

Istoimenski prvenec skupine je izšel leta 1977. V ZDA so ga prodali v 150.000 primerkih. Bolj zanimivo pa je, da je skupina nemudoma postala sila popularna na Japonskem, kjer je album dosegel zlato naklado. Naslednje leto so objavili album In Color, ki je dosegel 73. mesto na ameriški lestvici albumov predvsem zaradi neprestanega nastopanja skupine. Ponovno pa je skupina dosegla zlato priznanje na Japonskem. Ta dva albuma sta imela kasneje velik vpliv na dogajanja v rocku. Cheap Trick so na teh dveh ploščah ustvarili novo vrsto rocka, ki bi ga lahko označili kot melodični kitarski pop rock, ali, kot temu radi rečejo Američani, power pop. Bend je uspešno spojil najboljše dosežke britanskega kitarskega "popa" šestdesetih (Beatles, Kings, Small Faces, deloma The Who) z energičnim ameriškim pop rockom ter melodičnim radijskim rockom. Zanimivo je, da je ta njihova zmes vplivala tako na kasnejše alternative rockerje kot tudi na hard rockerje in heavy metalce. Cheap Trick je kot svoj veliki vpliv navajal tudi pokojni Kurt Cobain iz Nirvane, ki je rad dejal, da je njihova glasba enaka kot tista od Cheap Trick, le da so kitare malce glasnejše. Danes glasbene iznajdbe Cheap Trick koristi večina sodobnih novo-rockerskih pop izvajalcev.

S prvima dvema albumoma so Cheap Trick postali cenjena in dokaj znana ameriška koncertna atrakcija. Dokončno afirmacijo ter potrditev svoje unikatnosti in kakovosti pa je skupina dosegla, na presenečenje vseh, … na Japonskem. Leta 1978 so Cheap Trick dojeli, da so v Deželi vzhajajočega sonca, ki je sicer drugo največje glasbeno tržišče na svetu, veliki zvezdniki. Da bi prekinili ta "virtualni" zvezdniški status, so se tistega leta odpravili na Japonsko. Tam so naleteli na pravo histerijo. Njihovi koncerti so bili razprodani v dveh urah. Vrhunec histreije pa sta bila dva nastopa v sloviti in prestižni tokijski dvorani Budokan. Člani se spominjajo, da so doživeli pravi šok pred tema dvema nastopoma, saj se niso mogli premakniti iz svojih sob. Ko so jih spravljali v avtomobile, pa so jih neprestano zasledovali kričeči oboževalci. Bend je koncerta v nabito polnem in sila glasnem Budokanu posnel. In prav ta posnetek je verjetno rešil skupino pred izginotjem. Namreč, tudi tretji album Heaven Tonight, ki je izšel leta 1978, skupini ni prinesel pravega hita. Uvrstil se je sicer na 43. mesto ameriške lestvice albumov, kar pa ni zadostovalo, da bi pokril vse stroške, ki jih je skupina do tedaj naredila založbi. "Izguba" benda je tako znašala več kot tri četrt milijona dolarjev. Leta 1979 je bend že posnel novi album, Dream Police. V Združene države pa je prihajalo vse več prošenj po objavi posnetkov njihovega nastopa v dvorani Budokan. Založba se je omehčala šele, ko so v ZDA prišle prve uvožene japonske kopije albuma At Budokan. Koncertni album At Budokan je tako izšel točno leto dni po nastopu Cheap Trick na Japonskem in je februarja 1979 začel več kot enoletni pohod po ameriški lestvici albumov. Po enem mesecu se je ustavil na 29. mestu, ker je bila skupina na britanski turneji. Končno je julija dosegel četrto mesto, ko je bend začel z ameriško turnejo. Skupna pa je končno dobila tudi hit, in sicer razbeljeno koncertno verzijo skladbe I Want You To Want Me. Tako skladba kot album veljata danes za klasiko rocka. At Budokan pa je še danes eden najboljših koncertnih albumov vseh časov. Po tem, kako dobro so ujete reakcije publike, pa še do danes nima pravega tekmeca. Album je v nekaj mesecih v ZDA končno presegel milijon prodanih primerkov, še trikrat več kopij pa so prodali na Japonskem. V enem letu so tudi v ZDA prodali več kot tri milijone primerkov albuma. Tako je skupina skoraj čez noč postala multi-platinasta atrakcija. Člani, ki so prej leta živeli v eni hiši in na turnejah dobili le po eno sobo, se spominjajo, kako so jih obiskali šefi njihove založbe Epic in jim dejali: "Sedaj ste bogati. Kupite si hiše, sicer vas bodo tisti iz davčne žive odrli in vas obrali do kosti."

Tudi naslednji studijski album Dream Police je bil dokaj uspešen in je dosegel platinasto naklado v ZDA. Leta 1980 so Nielsen, Zander ter Carlos gostovali na albumu Johnna Lennona Double Fantasy. Petersson je kmalu zapustil skupino in trajno mesta basista je nazadnje zasedel Jon Brant. Proti koncu leta 1980 je skupina objavila še album All Shook Up, ki je v ZDA dosegel zlato naklado (500.000 prodanih primerkov).

Nato je sledilo precej mučno obdobje za skupino, saj je njihova založba Epic zavrnila material za novi album in Cheap Trick so morali še enkrat v studio. Nazadnje je leta 1982 končno izšel njihov novi album One On One, ki je bil, kljub temu, da ni dosegel tako visoke uvrstitve na lestvici, bolj uspešen od predhodnika in je nazadnje dosegel platinasto naklado.

Po tej plošči je šel, komercialno gledano, uspeh skupine navzdol. K temu je veliko pripomoglo dejstvo, da je bend svoj zvok precej zmehčal in skupina se je začela vse bolj nagibati k bolj prečiščenemu in takrat sila popularnemu melodičnemu radijskemu rocku. No, na koncertih pa je bend trgal, kar ga je, dolgoročno gledano, takrat definitvno obvarovalo pred propadom. Naslednji trije izdelki, Next Position Please (1983), Standing On The Edge (1985) ter The Doctor (1986) niso bili komercilano tako uspešni. Poleg tega, da je bila njihova glasba precej mehkejša. Tudi pravi hit skladb ni bilo na teh albumih.

Za naslednji album se je bend temeljito pripravil. Najprej se je v skupino vrnil Petersson, nato pa je padla odločitev, da prvič v zgodovini benda večino pesmi napišejo zunanji pisci. Pod producentsko taktirko prekaljenega Richiea Zita je nastal album Lap Of Luxury. Z njim so Chaep Trick ponovno postali "veliki". Album je prišel do 15. mesta na ameriški lestvici. Skupina pa je končno dosegla tudi No. 1 single, in sicer s power balado The Flame. Med deset najbolje prodajanih singleov se je uvrstila tudi njihova verzija Presleyeve Don't Be Cruel. To je bila tudi prva Presleyeva skladba, ki se je po njegovi smrti uvrstila med najboljših deset na ameriški lestvici.

Album Busted, ki je izšel leta 1990 ni ponovil uspeha predhodnika. Svetovna rock scena je začela doživljati drastične spremembe in visoko-proračunski, klasični ameriški rock bendi, kot so Cheap Trick, so začeli izgubljati na veljavi.
V tem času se je začelo povsem drugačno obdobje za skupino. Klasični rock je postal underground. In veliko ameriških velikanov rocka, kot so Cheap Trick, je preživelo le zaradi trmaste vztrajnosti, odličnega igranja in zaradi zveste publike, ki naenkrat ni imela več svojih velikih medijev, je pa zato še toliko raje hodila na koncerte svojih skupin.

Skupina je kmalu izgubila pogodbo s svojo dolgoletno založbo Epic. Leta 1994 so Cheap Trick podpisali za založbo Warner in objavili album Monster Woke Up With A Monster. Istočasno je njihova bivša založba objavila izpolnjeno izdajo At Budokan z naslovom Budokan II. Leta 1995 so Cheap Trick prosili če lahko zapustijo Warner, potem ko sta založbo zapustila šefa Lenny Waronker in Mo Ostin.

Od takrat bend objavlja svoje albume pri manjših ali neodvisnih založbah. V tem času se je skupina odločila, da se vrne, k neposrednemu in prvinskemu rocku, ki je krasil njihove zgodnje albume. Veliko takrat popularnih alternative bendov, na katere so Cheap Trick še kako vplivali, jim je pri tem zelo pomagalo. S to pomočjo so se skupini na nek način oddolžili za vse, kar je prinesla v sodobni rock. Sredi devetdesetih so bili časi za klasični rock zagotovo najslabši. In ravno takrat so The Smashing Pumpkins povabili Cheap Trick na svojo turnejo. Naslednje leto pa je skupina na presenečenje mnogih nastopila tudi na seriji slovitih alter koncertov pod imenom Lollapalooza 1996. Zaradi odličnih koncertov je skupino pod svoje okrilje vzela alter založba Red Ant-Alliance.

Tako so na začetku leta 1997 Cheap Trick objavili odličen album s preprostim naslovom Cheap Trick, pri katerem jim je kot producent pomagal še en velikan alter scene, in sicer Steve Albini iz Garbage, ki je tudi zvočni avtor največjih albumov Nirvane. Plošča je perfektna zmes zapeljivega in še danes modernega alter rocka ter izjemnih, bleščečih trikov ameriškega klasičnega rocka. Zagotovo je ta album eden najboljših albumov benda sploh. Žal pa ni dosegel večjega uspeha, ker je založba Red Ant-Alliance sedem tednov po izidu albuma bankrotirala.

30 aprila, leta 1998, so imeli Cheap Trick štiri odlične koncerte v Chicagu. Na vsakem izmed njih je bend v celoti odigral enega izmed svoji prvih štirih albumov. Izbor skladb iz teh štirih koncertov je leto kasneje izšel na še enem izjemnem koncertnem albumu Music For Hangovers, ki ga je skupina objavila v samozaložbi. Plošča, če nič drugega, kaže, da Cheap Trick po vseh letih še vedno spadajo med najboljše svetovne koncertne bende.

V novem tisočletju so Cheap Trick še vedno brez založbe. Poleg številnih kompilacijskih albumov je skupina po dolgem času lani objavila novi studijski album Special One, ki je še ena izvrstna fuzija klasičnega in sodobnega rocka. V zadnjih letih pa bend neprestano nastopa. Med drugimi so igrali tudi z Aerosmith. Leta 2000 pa so gladko zavrnili ponudbo, da bi bili posebni gosti na povratniški turneji Kiss.

Večino koncertov ima bend v ZDA. Seveda si zato pogostih obiskov v Evropi zaradi visokih stroškov njihove koncertne produkcije, ki se jim nikoli niso odrekli, ne morejo privoščiti zelo pogosto. Kljub temu pa smo jih leta 2004 videli na festivalu Rock in Izola. Leta 2006 so se vrniili s ploščo Rockford.