Caravan so angleška progresivno rockovska skupina iz območja angleškega mesta Canterbury, katere so ustanovili nekdanji člani psihadelične skupine Wilde Flowers; David Sinclair, Richard Sinclair, Pye Hastings in Richard Coughlan. Caravan so prvi uspeh doživeli v obdobju od leta 1968 do začetka 70ih kot del canterburyske scene progresivnega rocka, katere del so bili med drugim tudi Soft Machine. S koncerti nadaljujejo tudi v današnjih dneh. S svojim značilnim združevanjem psihadelike in jazza so verjetno najbolj znana in priljubljena skupine celotne canterburyske scene.

Caravan so nastali leta 1968 v angleškem mestu Canterbury. Ustanovni člani so bili Pye Hastings na kitari in vokalu, Dave Sinclair na klaviaturah, Richard Sinclair na bas kitari in vokalu in Richard Coughlan na bobnih. Četverica je že prej občasno igrala v lokalni skupini The Wilde Flowers v kateri so bili tudi prihodnji člani Soft Machine, Kevin Ayers, Robert Wyatt ter Hugh Hopper.

Caravan so bili prva britanska skupina, ki je podpisala pogodbo z ameriško založbo MGM/ Verve, kjer so leta 1968 izdali tudi svoj prvi album, preprosto imenovan "Caravan". Album je pri kritikih naletel na pozitivne odzive medtem, ko je njihov debitantni single "Place of My Own" naletel na nič manj navdušujoč odziv. John Peel je album redno vrtel na svoji radijski oddaji 'Top Gear'.

Drugi album so izdali pri založbi Decca Records, potem ko so polagoma začeli opuščati svoje psihadelične in pop konotacije. Septembra 1970 so izdali album "If I Could Do It All Over Again, I'd Do It All Over You". V tem času so bili odnosi med posameznimi člani na trdni ravni. Med seboj so se dobro razumeli, plodno sodleovali in bili odločni, da uspejo.
Še vedno kot trden kolektiv so skupaj posneli album "In the Land of Grey and Pink", ki je izšel septembra 1971. Do takrat so si že izgradili zvesto bazo ljubiteljev ter igrali po prestižnih avenijah, denimo pred 250.000 ljudmi v Rotterdamu. Album je bil opisan kot "virtualno brez napak" in skupina se je tedaj začela ozirati po nacionalni in mednarodni prepoznavnosti. Na tej prelomni točki se je klaviaturist Dave Sinclair odločil zapustiti skupino. Kot je povedal Pye Hastings: "Dave se je glasbeno razvijal hitreje od nas in mislim, da je postajal vse bolj zafrustriran nad dejstvom, da so skupine dvomljivega glasbenega talenta doživljale večji komercialni in s tem finančni uspeh. Naš tedanji menedžment je bil šokiran: skupina je končno začela dobivati na prepoznavnosti, izšel je nov album in tedaj nenadoma odide naš ključni glasbenik."

Kot Daveova zamenjava je prišel Steve Miller. Richardu Sinclairu ga je priporočil Phil, Steveov brat, ki je sicer igral kitaro. Ta zasedba pri fanih skupine ni naletela na pretiran uspeh saj se fani niso kaj dosti zmenili za bolj jazzovski zvok, ki ga je povzročila predvsem Steveovova obširna uporaba klavirja. Ta stil je bil dominanten na njihovem naslednjem albumu "Waterloo Lily", ki je izšel maja 1972. Fani so pogrešali predvsem Daveov zaščitni zvok klaviatur, ki je bil orientiran predvsem okrog obširne uporabe hammond orgel. Na albumu je sodeloval celo Pyeov starejši brat Jimmy Hastings, ki se je sicer pojavil samo na skladbi "Love in Your Eye" na saksofonu in flavti. Večina zaslug za igranje teh inštrumentov je sicer pripadla Lolu Coxhillu.

Ko je ta zasedba razpadla ter jih je zapustil še Richard Sinclair to ni bilo nobeno presenečenje. Pye Hastings in Richard Coughlan sta morala na novo organizirati vse dele skupine. Preobrat v slogovni usmeritvi je povzročil predvsem prihod Geoffreya Richardsona na violi. Zasedbo sta dopolnila še valežan Stu Evans na bas ktiari in Derek Austin na klaviaturah. Čeprav so imeli intenzivne turneje, med drugim serijo nastopov po Avstraliji skupaj s Slade, Lindisfarne in Status Quo, ta zasedba Caravan ni posnela nobenega albuma.

Februarja 1973 je sledila nova sprememba v zasedbi. John Perry, katerega je Pye že prej povabil v skupino se je pridružil kot novi basist medtem, ko se je Dave Sinclair strinjal da se vrne v skupino kot priložnostni glasbenik za snemanje novega albuma in turnejo. Toda že kmalu je spet postal tudi uradni član. Album "For Girls That Grow Plump in the Night" (1973) je bil veličasten povratek k visokim standardom. Skoraj sleherno delo na albumu je napisal Pye Hastings. Revija The New Musical Express je opisala album kot "nadmočno pop glasbo, polno dobrega okusa, skladnosti in težkega dela". Revija Melody Maker pa je napisala sledeče: " Na albumu ni skladbe, ki bi bila manj kot vsaj navdušujoča. Album s katerim s skupina zasluži uvrstitve na glasbene lestvice." Ponovna izdaja albuma iz leta 2001 vsebuje nekaj verzij del, katere je posnela zasedba v kateri sta bila še Evans in Austin kot tudi prej nikoli izdano stvaritev "Derek's Long Thing".

Skupina se je zatem odločila poskusiti nekaj novega ter posnela album skupaj z orkestrom The New Symphonia. Za album je Pye napisal nekaj novih del. Simon Jeffes iz Penguin Cafe Orchestra je aranžiral nekaj glasbe s pomočjo Martyna Forda ter prispevkom Dona Goulda. Martyn je bil zborovodja. Čas priprav je trajal samo šest ur. Album "Caravan & The New Symphonia" (1974) je pokazal skupino na vrhuncu njihovih zmožnosti in je poskrbel, da je Geoffrey Richardson lahko pokazal vse svoje talente ter razširil zgodnje verzije nekaterih del. Julija 1974 je John Perry odšel iz skupine, da bi se pridružil Quantum Jump. Zamenjal ga je Mike Wedgewood, ki je prej igral pri Curved Air.

Potem, ko je Dave Sinclair popolnoma obnovil svoj status rednega člana skupine so leta 1975 posneli nov album. Album bi se moral prvotno imenovati "Toys in the Attic", toda ker so Aerosmith istega časa izdali album z istim imenom so ga morali preimenovati v "Cunning Stunts". Album je vseboval veliko večji prispevek Davea Sinclaira v vlogi pisca skladb. Sledili sta dve turneji po Ameriki in v nekem trenutku je bil novi album najhitreje prodajana nova izdaja v San Franciscu.

Davea Sinclairja je ponovno premagala želja po drugačnih glasbenih potovanjih in njegova zamenjava je postal Jan Schelhaas, ki je prej igral za National Head Band. Ta zasedba je posnela album "Blind Dog at St Dunstans" (1976), ki je ponovno prejel pozitivne kritike. Revija Melody Maker ni skoparila s številnimi pohvalami. Kmalu po izidu albuma je skupino zapustil Mike Wedgewood, katerega je zamenjal Dek Messecar. Dave Sinclair se je začasno vrnil, da bi na turneji pomagal skupini predstavljati "best of" kompilacijo, ki je tedaj izšla pri založbi Decca.

Menjavi založbe Decca z založbo Arista je sledil album "Better by Far" (1977). Kljub dobri promociji so se morali Caravan sedaj boriti, da bi zadržali stopnjo podpore kakršno so uživali v prejšnjih letih. Vse skupaj pa je zabelil še pojav punka, ki je povzročil da je pri večini tedanje publike upadlo zanimanje za progresivni rock in skupine kakršna so bili Caravan. Tudi do tedaj zvesti Geoffrey Richardson se je odločil, da se odpravi po svoji poti. Skupino je zapustil 14. aprila 1978.

Terry King, stari menedžer skupine, je skupino spravil k svoji lastni založbi Kingdom Records. Sledila je turneja in nov album "The Album", ki je izšel novembra 1980. S povratkom Davea Sinclairja in Geoffreyom Richardsonom kot gostom so si uspeli zagotoviti nekaj prestižnih nastopov kot je bil denimo razprodan nastop v londonskem Dominion Theatre.

Tedaj je nastopil nenaden premor, čeprav je prej izšel še reunion album imenovan "Back to Front", ki je izšel julija 1982 ter vseboval originalno zasedbo in Mela Collinsa na saksofonu kot posebnega gosta na nekaterih skladbah. Do tedaj se večina članov že ni več do konca posvečala glasbi. Edini omembe vredni koncertni nastopi so bili v Marquee leta 1983 in tedaj "končni" nastop skupine v Canterburyu leta 1985. Tedaj so si privoščili daljši počitek.

Leta 1990 je centralna televizijska postaja predvajala serijo koncertov, ki so bili osredotočeni na skupine iz 70-ih. Po posredovanju originalnega basista Richarda Sinclaira, se je originalna zasedba ponovno zbrala skupaj za koncertne nastope. Za ogrevanje so julija 1990 igrali na canterburyskem festivalu, kateremu je sledil koncert v Central Studios pred štiristo fani, ki so odkrili kaj se tam dogaja.

Najbolj nepričakovan nastop se je zgodil septembra v srednješolski dvorani Old Buckenham v Norfolku, kjer se je nastopa udeležilo 650 ljudi, medtem ko je veliko ostalih, ki so se hoteli udeležiti koncerta, ostalo brez vstopnic. Sledil je majhen delež uspešnih nastopov med katerimi je bila tudi triumfalna vrnitev v Old Buckenham, leta 1991.

Medtem so se člani skupine ponovno začeli posvečati ostalim projektom, kar je povzročilo da nekaj časa za skupino ponovno ni bilo slišati. Ponoven odhod Richarda Sinclaira in njegova posvetitev ostalim glasbenim projektom je k temu še dodal svoj delež. Odkritje starih posnetkov iz leta 1977 (z Richardom Sinclairom na basu) je povzročilo obnovitev ponovnega zanimanja za skupino in izdajo teh posnetkov leta 1994 pod naslovom "Cool Water". Pye Hastings in Dave Sinclair sta tedaj imela nekaj koncertnih nastopov skupaj s skupino Mirage, ki je bila sestavljena iz nekdanjih članov Camel in Caravan. Po podpori s strani založbe HTD sta se odločila za snemanje popolnoma novega albuma Caravan.

"The Battle of Hastings" je izšel jeseni 1995. Na albumu so Caravan igrali v zasedbi Pye Hastings, Richard Coughlan, Dave Sinclair, Geoffrey Richardson, plus Jim Leverton na bas kitari, sicer star prijatelj Geoffreya Richardsona. Ta album je pomenil uspešen povratek Caravan k starim standardom saj je bila večina del, katere je napisal Pye Hastings ponovno na visoki ravni kot tudi prispevek Davea Sinclaira na klaviaturah. Njegov prispevek je doživel še poseben uspeh na skladbi "Travelling Ways", ki si je v trenutku prislužil predvajanje po radiih širom Velike Britanije. Na Irskem pa se je uvrstil celo med Top 40 lokalne študentske glasbene lestvice. Naslednja izdaja skupine je izšla aprila 1996. Tokrat je šlo za na novo odigrane zgodnjih klasik pod naslovom "All Over You".

Skupina je tedaj načrtovala obširno jesensko turnejo, toda Geoffrey Richardson v tistem trenutku ni bil dostopen. To je povzročilo vrnitev Jimmya Hastingsa na saksofonu in flavti ter prihod Simona Bentalla na tolkalih ter Douga Boylea na kitari. Jim Leverton, ki se je pojavil že na "Battle of Hastings" je bil ponovno prisoten. Že po prvih nastopih se je izkazalo, da je ta zasedba dala skupini nov zagon: Simon je pomagal prebuditi še dodatne kvalitete v Richardovem bobnanju in odlično igranje kitare Douga Boylea je osvežilo tudi Pyeovo igranje. Kot je Pye izjavil ob tem času: "To nam bo omogočilo nadgraditi in dodatno oplemeniti naša stara dela: Doug Boyle je mogočen kitarist, ki nam bo dodal veliko nove energije in je kot vdih svežega zraka v jadra skupine. Jaz sem samo ritem kitarist in moja pozicija v skupini je pozicija vodje, pisca skladb in so-kordinatorja. Jaz nisem osrednji zvezdnik skupine!"

Koncertni nastopi so naleteli na mešan odziv. Promocija nastopov je bila šibka, kar je povzročilo odpoved treh nastopov. Kljub temu je bil odziv drugod dober in ko so nastopili v londonski dvorani Astoria pred okrog 1000 fani, so ti zahtevali še več dodatkov. Samozavest jim je do leta 1997, ko so nastopili v dvorani Astoria ponovno porasla. Sledila sta še dva uspešna nastopa. Eden na Nizozemskem, katerega je organiziral Jasper Smit, ki vodi evropski fan klub skupine ter nastop v Dublinu. Geoffrey Richardson se je takrat ponovno vrnil k skupini.

Leta 1997 so izdali koncertni album, ki je bil posnetek njihovega nastopa v dvorani Astoria. Maja 1998 je sledil nadvse uspešen in razprodan nastop v dvorani Park Hotel v Dissu (Norfolk) kot tudi več koncertnih obiskov Nizozemske in Nemčije. Založba Hux je tedaj izdala dve izdaji koncertnih posnetkov, posnetih še v 70-ih za radijsko postajo BBC. Povratna koncerta v Dissu in Astorii v letu 1999 sta potrdila ponovni vzpon Caravan, kar se je odražalo tudi v številnih novih in mlajših fanih, ki so začeli spremljati skupino. Obnovitev zanimanja za skupino se je nadaljevalo in poleti 2002 so Caravan doživeli triumfalno vrnitev ZDA, kjer so igrali na festivalu Nearfest v New Jerseyu pred do konca vzhičeno publiko. Temu sta sledila še dva nastopa v Quebecu. Na enm od obeh nastopov so Caravan igrali verzijo skladbe "For Richard" skupaj z orkestrom, katerega je vodil Martyn Ford.

Ponoven odhod Davea Sinclaira proti koncu poletja 2002, medtem ko so posneli že večino del za novi album, ni bil vesel dogodek tako za skupino kot za Davea. Ponovna vrnitev Jana Schelhaasa po 23 letni odsotnosti je, kljub vsemu skupini prilila novega olja, kar je pripomoglo k uspešnemu izidu novega albuma "The Unauthorised Breakfast Item", ki je izšel februarja 2003.

Peter Podbrežnik