Camel so ena izmed najboljših, pa tudi najbolj prezrtih skupin klasičnega britanskega simfoničnega progresivnega rocka. Njihova glavna značilnost je nadvse uspešno združevanje kompleksnih kompozicij z izjemnim občutkom za melodiko. Edini originalni član skupine, kitarist, pevec in flavtist Andrew Latimer (prav tako eden najbolj prezrtih kitaristov našega časa) je gonilna sila te izjemne skupine, ki nadaljuje svoje poslanstvo tudi v tem stoletju.

Camel so nastali leta 1971, ko se je tedaj že uveljavljeni klaviaturist Peter Bardens pridružil kitaristu, pevcu in flavtistu Andrewu Latimerju, bobnarju Andyu Wardu in bas kitaristu Dougu Fergusonu v skupini The Brew. Kmalu zatem, ko so se preimenovali v Camel, so imeli svoj prvi koncertni nastop. Ta se je zgodil 4. decembra 1971 na Waltham Forst Techincal College, kjer so bili predskupina Wishbone Ash. Avgusta 1972 skupina podpiše svojo prvo pogodbo z založbo MCA Records. Šest mesecev kasneje, leta 1973, izda svoj prvi album, preprosto imenovan »Camel«. Izredno ambiciozen debut, ki je združeval tako elemente simfoničnega prog rocka kot jazz fusiona, pa žal ni požel komercialnega uspeha. Zato je skupina zamenjala založbo za Decca Records. Leta 1974 izdajo svoj drugi album »Mirage«, mojstrovino simfoničnega prog rocka in prvi album, ki jim prinese prepoznavnost in pohvale glasbenih kritikov. Temu leta 1975 sledi odlični konceptualni album »The Snow Goose«, ki je v celoti instrumentalen ter hkrati navdahnjen po noveli Paula Gallica. Za mnoge ljubitelje skupine še danes velja za njihovega najboljšega. Skupina nato z »Moonmadness« (1976) ponovno vrne vokale in ustvari še eno klasiko simfoničnega prog rocka. S tem se tudi zaključi klasično obdobje skupine in konec Camel kot stabilne skupine, ki začne od tedaj nenehno menjavati svoje člane.

Zasedba Camel se prvič spremeni leta 1976, ko se jim kot peti član pridruži Mel Collins (ex-Circus, ex-King Crimson), sicer na začetku samo v vlogi gostujočega glasbenika. Kmalu zatem, v začetku leta 1977, skupino zapusti basist Doug Ferguson. Fergusona zamenja legendarni Richard Sinclair (ex-Caravan, ex-Hatfield and the North). Ta zasedba posname “Rain Dances” (1977), ki je ponovno vseboval nekoliko več elementov jazza, izda svoj prvi (dvojni) koncertni album “A Live Record” (1978) ter “Breathless” (1978). Slednji je s svojimi AOR in disko vplivi že kazal prve znake odklona skupine od tradicionalnega progresivnega rocka. Bardens zaradi številnih nesoglasij med njim in Latimerjem zapusti skupino še pred začetkom turneje. Njegov odhod in ponovna vrnitev k solo karieri, kot se kasneje izkaže, pomeni veliko izgubo za skupino.

Zamenjata ga kar dva klaviaturista: Dave Sinclair (Richardov bratranec) ter Jan Schelhaas, oba nekdanja člana Caravan. Oba bratranca Sinclair skupino zapustita že po koncu turneje. Njuni zamenjavi postaneta Američan Kit Watkins (ex-Happy the Man) ter Collin Bass. Ta zasedba posname album “I Can See Your House From Here” (1979), ki zaradi svoje kontroverzne naslovnice s križanim astronavtom ki gleda na Zemljo, povzroči številne probleme pri promociji. Album je predstavljal še večjo komercializacijo skupine in opuščanje njihovih tradicionalnih elemetov. Watkins kmalu zapusti skupino z namenom začeti solo kariero. Naslednji album skupine je konceptualna mojstrovina “Nude” (1981), za mnoge eden njihovih najboljših albumov, s katerim se je skupina za kratek čas ponovno vrnila v vrh progresivnega rocka. “Nude” prek glasbe in besedil govori zgodbo o japonskem vojaku, ki ostane na osamljenem otoku dolgo po koncu 2. sv. vojne, ne da bi ugotovil da je vojne že zdavnaj konec. Watkins se ponovne vrne v skupino, a le za potrebe turneje.

Sredi leta 1981, Ward preneha bobnati zaradi vse večjih težav z alkoholom, drogami in depresijo. Posledica tega je, da skupina tistega leta razpade. Toda zaradi pritiska s strani založbe Decca Records, ki na vsak način zahteva, da skupina izda hit, Latimer konec leta obnovi Camel skupaj s priložnostnimi glasbeniki Duncananom Mackayem, Andyem Dalbyem, Chrisom Rainbowom, Stuartom Toshom ter Davidom Patonom. Album ki ga je ustvarila ta verzija skupine, ironično imenovan “The Single Factor” (1982), je predstavljal opazen prelom s progresivnim rockom ter usmeritev k AOR-u in pop rocku. Predvsem iz teh vzrokov za večino ljubiteljev velja za njihovega naslabšega. Kit Watkins se skupini znova pridruži za potrebe turneje.

Tedaj pa se začnejo dolgotrajne bitke skupine glede avtorskih pravic z njihovim nekdanjim menedžerjem. Te so trajale kar pet let preden so se razrešile. Ton Scherpenzeel (nekdanji član nizozemskih prog rockerjev Kayak) se v tem času pridruži skupini kot novi klaviaturist. Bass se ponovno vrne v skupino skupaj z novincem Paulom Burgessom. Rezultat je album “Stationary Traveller” (1984). Richie Close se na turneji pridruži skupini kot dodatni klaviaturist. Slednji nekaj let za tem umre zaradi legionarske bolezni. Rezultat turneje je koncertni album “Pressure Points” (1984).

Latimer se na začetku 90-ih preseli v Ameriko, potem ko se končajo njegove dolgotrajne bitke glede avtorskih pravic. Tedaj ponovno obnovi Camel skupaj z Mickeyem Simmondsom, Bassom ter Burgessom. Ta verzija skupine izda “Dust and Dreams” (1991), album inspiriran po romau Johna Steinbecka “Sadovi besa”. Album izide pod Latimerjevo samozaložbo Camel Productions. Leta 1993 izide dvojni koncertni album “Never Let Go”, posnet med turnejo iz leta 1992. Latimer naslednji album ustvarja popolnoma sam. Rezultat njegovega truda je odlični konceptualni album “Harbour of Tears” (1996). Gre za konceptualni album o kalvariji irskih emigrantov, ki so se konec 19. stoletja zaradi lakote, ki jo je povzročila krompirna suša, množično selili v ZDA. Leta 1997 se Camel ponovno odpravijo na turnejo. Poleg Latimerja so člani skupine tedaj tudi Bass, Foss Patterson in bobnar Dave Stewart. Rezultat te turneje je dvojni koncertni album in DVD “Coming of Age” (1997).

Leta 1999 Latimer, Stewart in Bass posnamejo odlični album “Rajaz” s katerim se skupina ponovno vrne na raven svojih najboljših časov. Na tem albumu prevladuje antično, puščavsko vzdušje. Večina kompozicij je bila inspirirana po ritmu kameljih stopinj, ki v puščavi pomagajo pri orientaciji utrujenih popotniškim karavan, katere z njihovo pomočjo najdejo pravo pot do svojega cilja. Latimer je bil navdušen nad tem, da ritem kameljih korakov omogoča ljudem, da najdejo cilj svoje poti. Stewart kmalu po izidu albuma zapustiti skupino zato, ker dobi ponudbo menedžerja trgovine za bobnarje na severu Anglije. Zamenja ga Denis Clement. Leta 2000 se skupini tik pred turnejo pridruži klaviaturist Guy LeBlanc. Latimer, Bass, LeBlanc in Clement se nato leta 2001 odpravijo na turnejo po Južni Ameriki.

Leta 2003 skupina izda še en odličen album “A Nod and a Wink”. To je po dolgih letih znova album, ki je označem za plod skupinskega dela vseh članov skupine. Album je posvečen legendam progresivnega rocka 70-ih (King Crimson, Genesis, Pink Floyd, Jethro Tull, Yes...), torej vrstnikom Camel. Po pretežno problematičnih turnejah v prejšnjih letih, založba Camel Productions objavi novico, da je turneja iz leta 2003 poslovilna turneja skupine. Guy LeBlanc mora tik pred začetkom turneje iz zdravstvenih razlogov zapustiti skupino. Njegovi zamenjavi sta bila Tom Brislin (za ameriški del turneje) ter Ton Scherpenzeel (za evroski del turneje).

Latimer se leta 2005 vrne v Veliko Britanijo z namenom snemanja novih Camel albumov iz svoje rodne dežele ter z nameni ponovnega sodelovanja s starimi prijatelji, kot sta originalna člana Andy Ward ter Doug Ferguson. Nekaj časa so obstajale resne možnosti za ponovno vrnitev obeh originalnih članov, a brez legendarnega klaviaturista Petra Bardensa, ki je tragično preminil leta 2002. Njemu so tudi posvečene nedavne ponovne izdaje njihovih klasičnih albumov. S prihodom originalne ritem linije na koncu ni bilo nič. V prvi polovici leta 2006 se je Latimer neuspešno (zaradi pregloboke vokalne lege) udeležil avdicije za kitarista in pevca pri spremljevalni skupini Rogerja Watersa (Pink Floyd).

Zdelo se je, da je Camel turneja iz leta 2003 res njihova poslednja, kajti Latimer je bil na začetku 21. stoletja diagnosticiran z redko krvno boleznijo, katero je zelo težko pozdraviti. Med izjemno zahtevno operacijo, ko so mu morali v celoti presaditi kostni mozeg, je njegovo življenje viselo na zelo tenki nitki, zato ni presenečenje, da so Camel v letih med 2004 in 2012 prenehali skorajda z vsemi aktivnostmi. Andyevo stanje je bilo že tako alarmantno, da se je veliko dolgoletnih privržencev skupine po tihem že sprijaznilo s tem, da Camel nikoli več ne bo možno videti na odru.

Na srečo se je dolgo okrevanje legendarnega kitarista in pevca po uspešni operaciji končalo s srečnim izidom, tako da se je, zdrav, opogumljen ter poln nove energije, odločil obuditi Camel v postavi, katera je posnela “A Nod and a Wink”. Prva Camel turneja po desetih letih, ki se je začela jeseni 2013, je bila posvečena spominu na Petra Bardensa. Camel pa so svoje privržence presenetili tudi s tem, ko so na novo posneli svojo konceptualno klasiko “The Snow Goose”, kar pomeni, da so vnovič postali aktivni tudi kot studijski band.

Peter Podbrežnik